Lipševa vrata

Zg.Sleme-Lepi vrh-Visoka peč-Olševa-Obel kamen-Lipševa vrata-Potočka zijalka-Obel kamen in po grebenu Olševe nazaj















V tem sončnem jutru sva izbrala nekaj razglednega za potep po planinah. In greben Olševe je bila prava odločitev. Samo malo drug pristop do njega si je bilo potrebno izbrati. Zato sva se potrudila z avtom pripeljati čim bližje  Zgornjemu .Slemenu, ki leži na vzhodnem robu grebena. Od tam sva krenila soncu nasproti že ob osmih zjutraj.

Celotno pogorje Olševe je polno takih jam, peči in stolpičev. Tale peč je bila prva na najini poti malo pod Odeničnim hribrom. Ime vrha zelo verjetno izhaja iz dejstva, da so pod njim izviri vode. Midva sva sicer opazila le enega iz katerega je le kapljalo zaradi sušnega obdobja.
Vrh je torej vodenični.












Na sedlu, ki sva ga kmalu dosegla, se je pokazal velik monolitni kamen, ki se ga ni dalo spregledati, saj je postavljen na vitalni točki. Markacisti so ga seveda s pridom uporabili za označitev poti. Očitno pa je, da na tem mestu ni slučajno, ampak je postavljen kot mejnik med sosednjima področjema. Kdo ve ali je v preteklosti sosede združeval ali razdvajal, gotovo pa je omejeval lastninske pravice. Morda še danes služi temu namenu.








Odeničnemu vrhu je sledil Lepi vrh. Tudi to ime ni zgrešeno. Težko se je odločiti, kaj je lepše; oblika vrha ali čudovit razgled z njega daleč naokoli.

Z Lepega vrha pa vse do konca grebena in na poti nazaj sva bila vseskozi obsijana s soncem in venomer so se nama ponujali prekrasni razgledi vse naokrog, Julijci, Karavanke ter bližnja Peca in Raduha. Torej skoraj ves slovenski gorati svet nama je bil kot na dlani. Pa Avstrijske alpe tudi.

Grebenska pot naju je vodila nad Visoko pečjo do Olševe.

Pogled nazaj na Visoko peč.

Na vrhu Olševe sva se vpisala v vpisno knjigo kot prva pristopnika v tem dnevu. Iz predhodnih vpisov sva ugotovila, da je stabilno vreme zadnjega meseca pripomoglo k temu, da gora noben dan ni samevala. Vedno se je našel kdo, ki jo je obiskal neglede na to, ali je bil deloven dan ali pa nedelja.

Že sva se približala zahodnemu robu grebena Olševe. Oblemu kamnu.

Olševa je polna takih skalnih skulptur in tale nosorog prav posrečeno dviga svoj rilec nad meglenimi dolinami.

Vrh Oblega kamna in pogled na malo zamegljeno Logarsko dolino.

Z Obel kamna navzdol pot na zemljevidu ni označena vendar se jo je dalo kar lepo najti. Na izpostavljenih mestih je tudi varovana z jeklenimi vrvmi.

Po vseh prehojenih razglednih lovskih stezicah, se je končno kar naenkrat odprl pogled na Lipševa vrata ali Felsentore.

Prvo okno ali Lipševa vrata.

















Skozi drugo okno se po strmem melišču lahko spustiš in pogledaš prepadne avstrijske stene.


Treje okno.



In še pogled nazaj na slovensko stran na Storžič v ozadju.
















Od Lipševih vrat po običajni markirani poti do Potočke zijalke si lahko že v desetih ali petnajstih minutah. Idilična stezica posuta z mecesnovimi iglicami te lepo pripelje na slovensko stran in nato do Potočke zijalke.
Nato je sledil zopet vzpon na Obel kamen pod prijetnimi sončnimi žarki. Takile skalnati stolpiči res prijetno ozaljšajo pot po grebenu Olševe.

Avstrijske doline so se ves čas kopale v megli, midva pa ves čas pod sončnimi žarki.




















Takale helioterapija je brezplačna, najboljša pa je tista, ki traja od jutra do večera. Brezplačna je; samo vzeti jo moraš. In če jo popestriš še z razgledi vse naokrog in prijetnim občutkom, da si nad dolinskimi meglami je dan skoraj popolnoma dovršen.

Peca in Uršlja gora

 Mitnik-Dom pod Peco-vrh Pece-Mitnik
Sleme-Križan-Uršlja gora in nazaj
 Čas: 7 - 8ur skupaj s postanki

Avto sem v zgodnjem prekrasnem jutru pustila pri Mitniku in takoj fotografirala idilično domačijo v zaselku.

In tu se je zgodilo, da se mi je pridružil čedni pasji spremljevalec ter vztrajal z menoj na celi poti do vrha Pece. Prav luštno je bilo kako besedo reči, ga poklicati, čeprav je le malo ubogal in tako sva lepo hodila navzgor.
Prav kmalu sem lahko začela občudovati v ivje odeto rastlinje, prvič v tej jeseni.
Izgledalo je, da sem se nahajala na pravi nadmorski višini, kjer so nočna oblačnost, nizke temperature in veter naredili prekrasno doživetje v planinah. Za krono dneva je v tem jutru sijalo sonce, ki še ni utegnilo otopliti ledenih kristalov na drevesih.

Na majhnem sedelcu nad Domom pod Peco lahko vedno prisluhneš...
Čeprav tu ne piha, lahko slišiš bučanje vetra z vrha Pece in če je to tako, potem veš, da se boš morda moral držati kamnite plošče na vrhu, če boš želel obstati na nogah. V tem jutru sem zopet lahko prisluhnila šumenju vetra....

Malo nad domom so se že prikazali prvi čudoviti pogledi na Kamniško Savinjske Alpe.

In prvi prekrasni ornamenti ivja in borovcev

In sonce in radost nad meglenimi dolinami....Seveda v planinah teče čas popolnoma drugače kot v dolini.

Moj prijazen kuža je bil sicer zelo čeden in kondicijsko nabit, saj je dirkal po bregu gor in dol in splašil nekaj srnjakov. Vendar z menoj po zahtevni poti ni hotel iti, pa nič zato saj sem že velikokrat hodila po njej. Verjetno je bil seznanjen, da je tam nekaj klinov, ki mu niso všečni.
Tako sem se mu prilagodila in šla z njim po lažji poti navzgor,  naj mu bo.

Na sedlu pod vrhom Pece se je iz megle dvigala Raduha.

In na vrhu so se odprli prekrasni razgledi vse naokrog.
Ozračje v tem razpihanem jutru je bilo tako sveže in čisto, da so se zelo lepo videli Julijci s Triglavom seveda.

Tudi mrzel veter me ni prepričal naj grem hitro zopet navzdol. Moj kuža je mislil enako, saj je prav lepo občudoval prostrano pokrajino, ki se je razširjala pod nama.

 

Saj se ne da, da ne bi fotografirala, čeprav je bilo zopet kar mrzlo v prste brez rokavic. Tokrat me je pritegnil pogled na Uršljo goro zavito v kolobar meglic. In zaželela sem si, da grem danes še tja gor.

S psom sva si razdelila vodo, jabolka ni maral, kaj mesenega nisem imela zanj in ko sem se malo obotavljala na sončni jasi brez vetra, jo je moj pes ucvrl kar navzdol. In tako sem ostala zopet sama in to brez vode. Kaj češ.....

Nekaj medene barve na macesnih pa je v tej jeseni ostalo tudi zame....

Počasi sem sestopila s Pece, se odpeljala v Črno ter proti Slemenu in se v popoldnevu zopet odpravila navzgor pogledat, če so se meglice na Uršlji gori že razpršile.

Tudi macesni na travniku nad Križanom so se danes sončili...

Meglice, ki so ovijale Uršljo goro dopoldne, so pustile svoj prekrasen odtis na rastlinju...

In še pogled na Peco z vrha Uršlje gore. In vedno je prelepo, še zlasti ko dopoldne stojiš na vrhu Pece in gledaš Uršljo goro pred teboj v meglicah, popoldne pa si že na Uršlji gori, ki ni več v meglicah in gledaš nazaj na Peco.....

Kamnita pot je vodila z vrha Uršlje nazaj v meglene doline...., seveda zopet mimo macesnov odetih v čudovito rumeno medene barve jeseni. In dan je bil popoln.

Jabuka 2011

JABUKA 2011, Vodice, 11. -13. studenog 2011. godine

Odločitev je bila jasna; letos grem na regato kot član posadke na Sari. Torej Elan 31S. Vendar je stvar propadla, kajti Sari je odpovedal motor in v Vodice so Vlado, Dušan in Matija prijadrali brez motorja s trdnim upanjem, da ga bodo pravočasno popravili. Pa se to ni zgodilo. Zato sta Vlado in Dušan ostala v Vodicah, Anže, Matija in jaz pa smo se priključili Milanovi posadki na najeti jadrnici Elan 450 namesto Ekota, ki se je kot dober mehanik ponudil, da bo pomagal usposobiti Sarin motor.


START se je zgodil torej : 11.11.2011 ob 11. (23.) uri, 11 minut in 11 sekund

Na startu je bilo 82 jadrnic. Ob polni luni in prilično močni burji je bila gneča pred startno linijo dovolj dinamična, da kljub pozni večerni uri ni bil nihče zaspan. Veter v polkrmo je nekatere posadke vzpodbudil, da so razpeli spinakerje, tako da smo lahko tisti bolj previdni opazovali, kako so jih najprej zmočili, nato strgali in kmalu za tem mokre bolj ali manj uspešno pospravili. Ob razgibanem morju, močni burji (20 - 25 kN) in srebrni mesečini smo se uspešno prebijali v ospredje in pri otoku Komorici smo bili popolnoma zadovoljni s trenutno uvrstitvijo. Kasneje smo se porazgubili na kurzu proti Jabuki. Na večini jadrnic so se posadke razen z velikimi valovi in močnim vetrom spopadale tudi z morsko boleznijo; tudi pri nas je bilo tako. Dva iz naše posadke sta občasno tudi malo 'razgovarala s morem', kot 'klicanje urha' simpatično imenujejo domačini.

Okrog polpetih zjutraj smo obpluli Jabuko. Fotoaparat ni uspel zabeležiti tega dogodka, a naše oči so kljub temu uživale v skrivnostni silhueti z mesečino obsijane velike skale.

Ko se je zdanilo, smo z burjo še vedno jadrali proti Kornatom. Jadra so bila utrimana v ostro orco, krmarji smo se vsake toliko časa menjavali, nezaposlena in utrujena posadka pa je bila v stalni pripravljenosti v najrazličnejših kotičkih barke. Nekateri so poskušali dremati v podpalubju, drugi na krovu. Pravo spanje za večino seveda ni bilo dosegljivo ob razmerah, ko se je ladja sunkovito gibala v treh dimenzijah.

Regato smo v popoldanskih urah uspešno končali s solidno uvrstitvijo. Ker je bila razglasitev rezultatov načrtovana šele naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se tega družabnega dogodka letos ne bomo udeležili. Nekateri so odšli takoj proti domu, ostali smo vračali naša plovila na priveze v matične luke.

Po krajšem počitku smo zvečer tudi mi odjadrali s Saro proti Splitu. Ker je bil motor še vedno neuporaben, smo zelo previdno jadrali skozi prehode med otoki, da ne bi obtičali kje v kakšni bonaci. Tako je minila še ena noč.

Zjutraj okoli devete ure smo se vezali v Bobovišču na Braču, kjer smo užili dan počitka v družbi znancev, ki imajo tam kopensko zatočišče, kamor pogosto pobegnejo pred turobnimi celinskimi dnevi. Pozno zvečer smo odšli naprej in sredi noči prijadrali na domači vez.

Misija 'impossible' je bila tako končana.

Rijeka

Ker so jesenski dnevi kratki in dnevi že občutno hladnejši, so tudi najine morske poti krajše in po možnosti z manj vetra. Tako sva se tudi tokrat odpravila samo malo čez Kvarner in nazaj.

 Pred Rijeko je že nastalo brezveterje in to je bilo bolj ugodno za ribiče kot pa jadralce.

V velikem doku so tokrat 'šminkali' vojaško ladjo. Zato nama je varnostnik na gliserju jasno oznanil naj plujeva mimo v varni razdalji. V njihovih očeh smo vsi potencialni teroristi, še posebej ko gre za ameriško ladjo.

Kljub temu sva uspela fotografirati skrivnost, ki je itak vidna z vseh dvainsedemdesetih satelitov, ki so trenutno locirani nad Jadranom in primerno opremljeni, da lahko preštejejo vse muhe, ki letijo okrog najinega jambora.
Za tak posnetek pa bi pred manj kot tridesetimi leti verjetno za nedoločen čas obiskala še bližnji otok pomenljivega imena: Goli.

Rijeka se nezadržno širi. Nekatere fasade so se že začele barvati in tradicionalne bele fasade so se začele sramežljivo umikat rumeni, svetlozeleni in vinsko rdeči. Videla sva celo roza hiško.

Kontejnerski terminal tokrat ni obratoval.

Tudi kupi starega železovja so čakali na ladjo, ki jih bo odpeljala v železarno na reciklažo. Ali pa na železniške vagone. Ne vem namreč ali to robo ladje dovažajo ali odvažajo. Verjetno oboje; kakor narekujejo tržne cene.

Nisva pristala, čeprav sva v začetku nameravala. Raje sva se obrnila in počasi vračala proti domači luki.

Še vedno ceniva udobje domačega pristanišča, ki je izven sezone še bolj mirno.

Jesen na vasi

Zunaj  pa tako prijetno dežuje.  Naši domači močeradi so končno prišli na svoj račun in so nesporni gospodarji mokrega dvorišča. Ne morejo se načudit, kako velike redkve sva letos pridelala. Tudi  midva sva zadovoljna z letošnjo letino in se že veseliva prihajajoče zime...