Velika in Mala Baba

Okrešelj-Savinjsko sedlo-Velika Baba-Mala Baba-Ledinski vrh-Okrešelj

V tem sobotnem jutru so bile gore nad Okrešljem osvetljene s soncem.

Zaradi takšnih pogledov in razgledov se splača vstati malo bolj zgodaj.

Na poti proti Savinjskemu sedlu nas je že lepo grelo sonce.














Najprej sva mislila, da bo tako kot včasih, da starši peljejo sina malo v hribe, ampak se je kar hitro izkazalo, da zdaj pa sin pelje starše na izlet v naše planine.
Na Savinjskem sedlu je bilo lepo sončno in razgledno, le v daljavi se je videlo, da se nekaj zelo počasi kuha glede prihodnjega vremena.









Pogled proti Babam. Izgledalo je, da so kar na dosegu roke, pa v praksi ni čisto tako.

Z ukrivljeno palico v roki,pohajam za tropom ovčic.....

Ukrivljeno palico smo pustili na vrhu Velike Babe......

Veter je res prignal oblake do nas, zato je malo zavetje na vrhu Velike Babe prišlo prav.

In nato spet najprej nazaj dol in potem tudi strmo navzgor proti Jezerskemu sedlu.

Vmes je sledil še hiter skok na Ledinski vrh.















Ledinski vrh z Babami v ozadju.

 Kaj moreš, če sam si utrujen popotnik......
  srce ti veleva , želi in ti ga ubogaš.

 

In nato samo še navzdol do Savinjskega sedla in Okrešlja.Vmes je bilo malo rosenja, malo spolzkih skal ampak vreme je prav lepo zdržalo. Vreme vedno je, samo mi nismo.

Tudi rožice so vedno.

Ojstrico so pokrli oblaki, tako kot nas, ko smo vstopili v dolino, ampak samo do naslednjič seveda.

Planinski dom na Okrešlju je bil nabito poln obiskovalcev, kar pa nas ni tako zelo presenetilo, saj do tja se povzpne množica izletnikov. Nekaterim je ravno Okrešelj vzbudil željo, da so se še večkrat povzpeli med hribe.

Presenetila pa nas je konjenica na poti do Rinke. Konjeniki niso razjahali in hodili ob konjih v strmem bregu, kakor smo videli v starih kavbojskih filmih. Prav lepo so jih konji nosili po kamniti poti do slapa Rinke.

Ojstrica

Ta vratca so precej boljša, kot tista v naših samopostrežnih centrih. Tukaj namreč vstopiš noter, si nabereš sonca, zdravja, veselja, ljubezni in nove življenjske energije. In ven greš zadovoljen pri istih vratih, ne da bi prej bil na blagajni. Ali znamo to darilo dovolj ceniti?

Po dolgem času sva se zopet odpravila malo višje: Lučka Bela-Mala Ojstrica-Ojstrica-Korošica-Lučka Bela

Nad Lučko Belo so naju najprej pozdravili prebivalci teh prelepih planjav. Začudena je, kaj sploh iščeva tu, midva pa sva bila tudi zelo prijetno presenečena, da sva v tem sobotnem jutru edina od dolinskih prebivalcev, na tem koncu Korošice.

Vedno znova in znova ugotavljava kako prelepi so naši kraji in kljub temu nas v svet povleče"goljufiva kača". In takile mali naravni vrtički so prava paša za oči. V skalnjakih v dolini ob hišah se ne da videti tako lepega.

Nisva se dala motit pred deževnimi oblaki, ki so nosili svoj tovor.Bodo že počakali, danes ga na naju ne bodo izlili.














Na M. Ojstrico sva poiskala bližnjico in zato je bilo potrebno iti bolj kot ne samo navzgor.
In kako paše, ko se roka zopet oprime domače bele skale. To je tisto ta pravo.

Proti grebenu med Malo in Veliko Ojstrico.

Skozi malo okence ne grebenu proti Ojstrici lahko pogledaš v Robanov kot.

Pogled navzdol z Ojstrice na Korošico je vedno enak toda vsakič malo drugačen in seveda prelep tako, da se vedno znova in znova vračava.

Ob 11h na vrhu nisva bila več sama. In to sva izkoristila za fotografiranje.

In nato navzdol in na prijetni ravnici s pogledom na Planjavo in Škarje je bila na vrsti malica, seveda sva bila že zelo sestradana, kar nazorno dokazuje tudi tale fotografija.

In sedaj samo še navzdol občudovat prekrasne miniaturne slapke s tolmunčki in vodo, ki se izteka  iz številnih izvirov. In tudi dež je naju počakal do 16-te ure, ko sva se sezula pred avtom v dolini Lučke Bele. Zopet se je odločil malo namočiti našo deželo, da se narava napoji vode.
Kljub deževni napovedi za ta dan je bila odločitev, da sva odhribolazila malo višje, prava.

Mimogrede - kampiranje

Najine nočitve po Italiji so bile vedno zelo prijetne. Od spanja v avtu in bujenja uradne osebe, kar je že opisano, pa do postavljanja šotorčka v manj ali bolj urejenih campih po Siciliji in Italiji. Po napornem dnevu je večerno postavljanje platnenega doma res pravi užitek, še zlasti ko je blizu morje in slišiš šumenje velikih večernih valov. Pod platneno streho sva bivala med palmami, med cipresami, med limonovci in pomarančevci, med bananami in nazadnje na severu Italije kot se spodobi, med visokimi borovci. Vedno pa na mivki. Cene campiranja niso bile pretirane, tam nekje med 15 - 20 eurov, z izjemo severne Italije. Tam je cena  za dve osebi nanesla na 35 eurov na noč, pa še to bi bilo nekako za pričakovati v" urejeni" severni Italiji, če ne bi zahtevali ceno za dve nočitvi hkrati. Torej morala bi plačati najmanj 70 eur za eno noč. To pa je presegalo najino toleranco cen za campiranje. Najraje itak postaviva šotor pozno zvečer nekje zastonj in zgodaj zjutraj odrineva naprej. Na tem potovanju to ni bilo mogoče brez velikih naporov in časovnih žrtev, zato sva misel na to opcijo kmalu opustila.

Morala sva poskusiti tudi banane direktno z drevesa nad najinim šotorom, Mmmm, res banana je zelo okusna. Približno taka razlika med kupljenimi in "naravni" sadeži v okusu je, kot pri naših jabolkih. Ali uživaš v okusu malega pikastega neškropljenega jabolka ali pa (ne)uživaš ob velikem poškropljenem manekensko lepem jabolku iz Spara. Kaj je za naju boljši in predvsem bolj radosten okus, pa je menda itak vsem znano. In banana je bila zelo zelo okusna.
Posebnost je bil tudi camp v srednji Italiji malo za polotokom Gargano. Mimogrede polotok Gargano pa je res čudovit.
Lepo sva postavila šotor v malem campu le z dvema ali tremi prikolicami. Mislila sva si, kako fajn mirno in negužvasto bo tu. Ravno sva povečerjala, ko so pri sosedih začeli napeljevati žice  in postavljati zvočnike tik ob najinem šotoru. Zgledalo je, kot da se bo pričela neka družinska fešta. In res je bilo tako. Tik ob najinem šotoru so začeli grmeti zvočniki s italijanskimi kanconami in začele so se karaoke. Fešti se nisva pridružila, ker naju tudi povabili niso, ampak sva poskusila odspati mali delež noči. Nekaj pred polnočjo pa  je bilo Lojzu le dovolj, stopil je iz šotora, zatulil "basta, finito "in pričakoval družinski upor sodelujočih popevkarjev..., ampak ga ni bilo. Lepo so utihnili, se malo po italijansko kregali med seboj in nato je nastopila spokojna noč.

Najin šotorček se je torej lepo izkazal. Po vseh teh letih uporabe je še vedno brezhibno ohranjen, saj ga ljubeče čuvama, negujeva, sproti čistiva in po uporabi skrbno shraniva.
Še bomo šli skupaj kam!

San Marino-Trieste

V današnjem jutru nama je sončni vzhod zažarel v vseh barvah sonca. Po običajnem zgodnjem jutranjem obisku plaže in vseh nujnih jutranjih opravilih sva tudi tokrat zgodaj krenila na pot.

Že potujeva po srednjem delu Italije in na plantažah sedaj prevladujejo češnjeva drevesa, hruške ter vinogradi in seveda nepogrešljive oljke.

V ravnini z malimi griči se že od daleč opazi skalnat hrib s trdnjavami na vrhu. San Marino.
Lojze si je želel videti San Marino. Že od nekdaj, ko je še v osnovni šoli s prstom šaril po atlasu sveta in sanjal o svojih bodočih potovanjih, je bil San Marino točka, kjer se mu je prst pogosto ustavil. Pa sva njegove sanje končno tudi uresničila: ustavila sva se še tu.

Kmalu se je izkazalo, da je San Marino vreden ogleda. Celo tako naju je prevzel, da še zadnjič plačava
sicer nizko, a vendarle vstopnino za ogled trdnjave in stolpov.

Ko si ogledujem trdnjave vedno pomislim na to, kako so jih le gradili pred tisočletjem. Brez strojev, samo s človeško močjo. Zgleda, da smo ljudje postajali s časom vedno bolj nebogljeni in ozko usmerjeni tako po umu kot po telesu.

San Marino je navdušil v vseh pogledih. Je kaj videti in da se kaj doživeti. Poleg tega pa je tu davčna oaza in cene izdelkov so vsaj 40 odstotkov nižje kot v Italiji. Kupiti pa se da praktično vse, kajti glede na miniaturnost države sva videla ogromno trgovin v katerih so prodajali vse od orožja do porcelana pa od diamantov do cementa. Ni da ni. Tudi naju je premamilo, da sva kupila nekaj uporabnih predmetov, pa še bencin sva dotočila po precej nižji ceni. Žal nama je bilo, da sva to že prej morala tankati po bistveno višji ceni.

Takšna pa je registerska tablica v tej državi. Videla sva jih že prej po Italiji, le prepoznala jih nisva.

Z vrha San Marina pa lahko pogled objame vso državo, pa vse naprej prav do bližnjega morja. Res je lepo.

 Počasi sva zapustila lepi San Marino in se podala naprej v Padsko nižino.

Da se nahajava že v severni Italiji se opazi tudi po temperaturah ozračja; ni več tiste južne toplote, ki naju je obilno zalagala v prejšnih dneh.

Zato si poiščeva še nekaj sončnih žarkov; seveda tudi tokrat na mivkasti plaži, kako bi sploh drugače bilo možno.

Navadila sva se je že in kot zanimivost naj povem, da imajo na teh plažah table s stopnjo nevarnosti in čuvaje, ki opozarjajo kopalce pred nevarnostmi. Ne pred morskimi psi v morju, kot sva to videla na Floridi in na Bahamih, ampak pred vetrom. In res ko piha veter z obale na morje, je pogosto tako močan, da nosi mivko po zraku v takšnih količinah, da se kakšen meter do dva nad zemljo naredi pravi oblak prahu, ki zgleda kot oblak megle. Ko se znajdeš v takem oblaku imaš mivko povsod. Med prsti, v laseh, v ušesih, v nosu in tudi v ustih ni nič neobičajnega. Pač malo ti zahrešči med zobmi.

Za zadnjo noč najinega potovanja sva si izbrala zelo prijeten camp nad Benetkami pri mestu Caorle. Zopet sva taborila med visokimi borovci kot pri nas na jadranskih otokih. Camp je bil zelo prijeten, polno malih potovalnih šotorčkov je bilo poleg naju. Bil je tudi zelo urejen camp z neomejeno količino tople vode v sanitarijah.

Preden pa sva našla ta camp pa sva obiskala tudi dva velika in lepa campa v bližini, kjer so zaračunavali najmanj za dve nočitvi, četudi je kdo potreboval prostor le za eno noč. Kaj takšnega tudi še nisva nikoli ne doživela ne slišala o tem, zato nama je že grozilo, da bova še eno noč prespala v avtu, saj takega oderuštva iz moralnih razlogov nikoli ne podpirava.

In zadnji dan najinega potovanja je bil tu. Bilo je lepo, nepozabno, pestro in zopet zelo doživeto. Potovala sva z jadrnico, avionom, trajektom in avtom in malo je manjkalo, da se ne bi pripeljala domov še z vlakom, ki se ustavi tudi v naši vasi. Tak je bil tudi prvotni načrt poti. Pa se je sin odločil, da naju želi takoj videti in je v ta namen prišel po naju v Trst. Tudi prav. Vlak torej še naprej ostaja najin skrit adut, ki ga uporabiva vedno, ko je to možno.

Kaj reči o najini celotni poti? Začela sva dobro, vmes je bilo super, končala sva zadovoljna in nasičena vtisov. Teh 22 dni je potekalo tako zanimivo in pestro, da je nama jasno, da organiziranih potovanj z animatorji (še?) ne potrebujeva.