Gartnerkofel ali Krniške špice

 

Pot: Nassfeld, Watschiger Alm, Gartnerkofel, Gartnerkofel Sudgipfel, Gugga, Monte Carnizza, Auernig Alm, Nassfeld

Tokrat sva se odpravila na nasprotno stran Nassfelda, tako da sva lahko opazovala najino včerajšnjo pot na Monte Cavallo . Od tu se je Monte Cavallo ali Rosskofel res videl zelo lepo.

Nad planino Watschiger se je takoj odprl razgled na Montaž ter ostale Alpe. 

S te planine tudi pelje sedežnica do ostenja Gartnerkofla.

Sedežnica prične voziti od 9 ure zjutraj in tako sva do takrat uživala v samoti planin.

Na spodnji sliki je sedlo pod vrhom, ter na zgornji sliki je pogled na drugo stran na Ziljsko dolino.

Pod nama pa sva lepo opazovala planino Madrizzen, sedlo Di Aip ter dolg hrbet Monte Cavalla 

in podoživljala najin včerajšni vzpon.

Gatnerkofel (2195 m) ima dva vrha.

Pogled navzdol na planino ter gozdnate vrhove Gugga in Monte Carnizza kjer sva se vračala.

Na vrhu Gartnerkofla ...

... ter pogled na drugi vrh...

...in navzdol na sedlo ter sosednji vrh Gartnerkofel Sudgipfel,

 kamor sva se malo kasneje tudi povzpela.

Razgled na ostale Karnijske Alpe z najvišjim  vrhom Coglians.

Vrh Gartnerkofel Sudgipfel (2154 m).

Pri sestopu sva opazovala atraktivno in precej obiskano ferato, oziroma planince na njih, ki so jo večinoma premagovali počasi in zelo previdno.

Sestopila sva mimo vrhnje postaje sedežnice, ki vozi s planine Watschiger nad Nassfeldom. 

Tu je bilo precej obiskovalcev, ki so uživali ob pogledih na čudovite hribe, midva pa sva se napotila še na sosednje vrhove Gugga in Monte Carnizza.

Pot je bila prijetna, delno po gozdnatem grebenu, delno po gozdu in s neprestanim razgledom po Karnijskih Alpah. Na spodnji sliki je pogled nazaj na najina glavna dvatisočaka.

Na Guggi (1928 m)...

...na Monte Carnizzi (1950 m)...

... ter pot po planini Auernig nazaj v Nassfeld. Seveda vse s čudovitimi razgledi daleč naokrog.

Najina pot je tokrat izgledala takole s 1970 višinskimi metri ter nekaj m manj kot 15 km poti.

 

Monte Cavallo ali Rosskofel ali Konjski špik

Pot: sedlo Nassfeld, Monte Madrizze, mimo sedla Sella di Aip, vrh Rosskofel, drugi vrh Creta di Pricot ter nazaj na sedlo Di Aip in skozi vodni park ter mimo Tressdorfer hohe.

 Od jezera Lago del Pramollo vodi več poti proti Rosskoflu. 

Od kažipotne table sva se usmerila na dovozno cesto za postajo žičnice na Madritce. 

Uro in pol sva hodila v jutranjem soncu navzgor do zgornje postaje žičnice,

 nato pa končno krenila na planinsko pot.

 

Pogled nazaj na zgornjo postajo žičnice na Madrizzenu.

Na poti proti vrhu sva šla mimo sedla Aip.

Na vrhu Rosskofla (2239 m) sva ugotavljala, da te gore niso preveč obiskane. 

Pa ne drži. Ob 9h zjutraj namreč prične voziti sedežnica s sedla Nassfeld in takrat pride tudi več pohodnikov, ki potem nadaljujejo pot do vrha. 

 

V daljavi sva opazovala čredo gamsov, vsepovsod ob poti pa so se slišali jutranji žvižgi svizcev. 

Z vrha sva nadaljevala proti Creti di Pricot, (zgornja slika)...

 

Vrh  Crete di Pricot. (2230 m), s pogledom na Rossfofel.

Razgledi po gorah so prelepi, navzdol na kočo Winkel z živordečo streho ...

 

...na zgornjo postajo žičnice Madrizze ter park z jezeri in vodometi...

 

...na sedlo di Aip kamor sva namenjena ter gore za njim...

...na bivak Lomasti pod sedlom...

 

...ter na dolino pod sedlom kamor vodi najina pot nazaj ter v ozadju vrh Gartenkofel, 

kamor se med drugim nameravava povzpeti jutri. 

 

Razgledi so bili prelepi povsod naokrog.

Vračala sva se po poti mimo Tressdorfer hohe in občudovala pogled na Montaž v ozadju ter 

Monte Malvuerich spredaj, na katerem sva bila pred letom dni.

 

Čisto v ozadju se vidijo naši Julijci z Mangartom v ospredju.

 

Sledila je še pot navzdol po macesnovem gozdu nazaj na najino izhodišče pri jezeru. 

 

Na tej prelepi  in razgledni poti sva prehodila 1600 višinskih metrov ter okoli 17 km poti.

_______

Monte Malvuerich alto

Pot: sedlo Nassfeld nad Pontebbo ( Mokrine ), koča Winkelalm , 

po grebenski pot na vrh Malvuerich-a ter po južni poti nazaj

Od jezera Pramollo(Stausee), ki leži na meji med Avstrijo in Italijo, na sedlu Nassfeld , 

sva se napotila po eni izmed stezic do slikovite koče Winkelalm.

Nočna nevihta je dobro ohladila ozračje in  pustila za sabo mokre poti ter meglice na vrhovih. 

Grebenska pot nima pogostih oznak (le na začetku)  vendar je ne moreš zgrešiti. 

V suhem bi bila prav lepa za rahlo poplezavanje, sedaj pa je bilo mokro, blatno in drseče. 

Pot je občasno strma in travnata kot je običajno v Karnijskih Alpah.

Po poti navzgor nisva dosti fotografirala, pomembnejša je bila pozornost na mokro strmino.

Vrh Monte Malvuerich alto (1899 m) je med zadnjimi na severu Karnijskih Alp.

 Je seveda odličen razglednik toda zaradi meglic se tokrat za naju ni izkazal povsem razgleden.

Najin pogled je pritegnil sosed Cavallo ( Konj ), za katerega sva rekla, da pride na vrsto kdaj drugič.

Zgoraj je pogled na jezero, najino jutranje izhodišče.

Pogled z vrha v smer, kjer se bova spuščala. 

Upala sva, da bo pot manj strma in manj drseča.

Pogled navzdol na Pontebbo in strma, travnata pobočja Karnijskih Alp.

Z vrha navzdol sva izbrala južno pot. 

Izredno lepa je bila, slikovita in je poplačala moker in drseč vzpon na vrh.

Pot je stara "mulatera" in je čudovito vklesana v skalnato strmo pobočje. 

Na poti je tudi nekaj tunelov in galerij. Verjetno ročno izklesanih.

...in mostičkov.

In zopet tunel ter pokuk skozi okno na sosednji greben Cavalla,

 ki naju še čaka.

Še en pogled na strmi greben  Cavalla...

...in že prideva do stare vojaške postojanke...

...kjer je Lojze pogledal čisto v vsako luknjo in bilo jih je veliko in k sreči so bile zazidane. 

Če ne bi bile, bi dolgo trajalo, da bi prišla iz teh krajev stran.

Končno sva zopet pri Baiti Winkelalm, kjer je cena kapučina 3.50 eur, čeprav imajo cesto do koče. 

Oskrbnik koče je talent za jezike, pa zna tudi hrvaško in seveda hoče zaslužiti pri svojem poslu. 

Naj mu bo.

Sedaj pa od koče še nazaj do sedla Nassfeld in nato domov.

Grebenska pot navzgor v suhem, bi bila seveda lepa, v mokrem pa je bila potrebna previdnost. 

Ni pa dolga v dveh urah sva bila na vrhu od najinega izhodišča. 

Južna pot nazaj pa je prelepa in večinoma pohodniki hodijo po njej. 

 Tokrat sva premagala le 996 višinskih m ter naredila le okoli 10 km poti.

______________________