petek, 06. november 2020

Krvavec, Vrh Korena

Pot: vas Ambrož, Krvavec, Zvoh, Vrh Korena, Kompotela, Košutna, vas Ambrož
Čas: 7 - 8 ur
Višinska razlika. okoli 1000 m
 
V tem lepem dnevu sredi tedna sva se odpravila še po en žig s SPP. 
Predvidevala sva, da v tem času ta pot ne bo množično obiskana. 
Res je bilo tako. Z vrha Krvavca - 1853 m je pogled na Zvoh pokazal, 
da bova morala v hrib po tlakovani poti za ratrak. 

Pa sva preiskusila še to in hitro sva bila na Zvohu - 1972 m. Razgledi so seveda čudoviti.

Storžič ter v ozadju Julijci.
Pogled na Savinjske Alpe je drugačen kot sva ga vajena z našega domačega konca,
zato sva se morala malo potrudit, da sva prepoznala vse domače gore.

Utrinek s poti.

Pogled nazaj proti Zvohu in Krvavcu.
Vrh korena - 1999 m. V ozadju je Kalški greben.
Sedaj pa navzdol in nato navzgor na Kompotelo. Pot je lahko sledljiva.

Na vrhu Kompotele - 1989 m se odločiva še za Košutno. 
Mokrico pa sva izpustila zaradi kratkega dneva; bo drugič na vrsti.
Na vrh Košutne pa sva med bujnim ruševjem spet odšla po svoje.
Seveda nenamerno. Nekje sva pač sfalila. Pa sva se izdrla tudi iz tega ruševja
 in zmagoslavno stopila z neponovljive poti še na vrh Košutne - 1974 m.

Nato pa navzdol do čedne planine Košutne, ter še navzdol do planine Koren.
Vmes sva opazila tale lepi fosil, na katerega vsi stopajo, ko hodijo navzdol.
Še malo in uspela sva tik pred temo zaključiti najin krog po vrhovih, ki so v poletni sezoni vedno ponavadi zelo obiskani. No danes sva imela srečo.

 Na vseh vrhovih sva stala sama ter občudovala razglede daleč naokrog. 
Hvaležna sva, da nama je bil naklonjen tako lep dan.
 
________________
 
 

ponedeljek, 02. november 2020

Veliki vrh in Križevnik

 

Pot: planina Ravni, Dolge trate, Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik, 
Poljška planina, planina Ravni
Čas: okoli 6 - 7 ur
Višinska razlika okoli 600 m

Pastirska koča na Dolgih tratah.
Preden se usmeriva proti Velikemu vrhu, vedno med ruševjem zaideva malo po svoje, 
kmalu pa le najdeva pravo smer.
Vzpon na Veliki vrh po južni strani.
Veliki vrh - 2110 m
Velika zelenica - 2114 m.
Sedaj pa navzdol proti Molički peči.
Pogled proti jamarskemu bivaku pod Velikim vrhom.
Z Velike zelenice kreneva navzdol na rob skal proti Poljskim devicam. 
Sama sva v hribih, nikjer ni žive duše; vsaj izgleda tako kot da več kilometrov navzgor, 
navzdol , ne na levo , ne na desno ni nikogar.
Tu in tam še kakšen macesen zažari v jesenskem soncu.
Kmalu stojiva tudi na Križevniku - 1909 m.
Pogled proti Ojstrici in Krofički, vmes pa Grintovec, Skuta in Rinke.
Ob poti pa, hm ... nekoga so oskubili do kosti.
Igra sončnih žarkov.
Na Poljški planini je vedno prijetno.
Na koncu je bil še sprehod po preprogi macesnovih iglic v družbi žarečih macesnov.

Dnevi pa so kratki in ko sonce zaide, nastopi hlad.
Zato je pri srcu lažje, ko zapuščava gorski raj.

____________________





petek, 30. oktober 2020

Lepenatka in Rogatec

Pot: Lenart, lovska koča,  Lepenatka, Rogatec, sv.Lenart
Čas: okoli 4 - 5 ur
Višinska razlika: okoli 600 m

Krožna pot se prične strmo skozi gozd dokler ne prideš do lovske preže. 
Od tu se odcepita najmanj dve poti za na Lepenatko. 
Midva sva zavila skrajno levo naokrog pod vznožjem vse do lovske koče.
Veter je prepodil oblake, pokukalo je sonce in poživilo čudovite jesenske barve pokrajine.
Tokrat sva načrtovala krajšo krožno pot, zato se nama ni nikamor mudilo, 
pa sva lahko na vrhu Lepenatke ( 1425 m ) malo dlje uživala  v pogledu na ožarjene macesne.
Pot na Rogatec je označena kot zelo zahtevna .., no markacisti že vedo. 
Meni se ne zdi taka.
Nekaj utrinkov z grebena...
...še vedno na grebenu...
... pogled proti Kašni planini je bil danes tudi lepo obarvan.
...še malo in bova na vrhu.
Na Rogatcu sva dolgo sama uživala v razgledu na dolino pa tudi v daljavo še preko Savinjskih Alp.
Vrh Rogatca - 1557 m.
Navzdol pa sva šla po drugi strani.
Utrinki v barvastem gozdu.
Pri cerkvi Sv.Lenarta je dovolj vode za vsakogar, ki žejn pride mimo.
Kmetija Zg.Špeh.
Še zadnji pogled na Rogatec od blizu.
In vode je v teh krajih v izobilju, kar teče in teče v reko in reka v morje, to pa se nikdar ne prepolni.

 

ponedeljek, 26. oktober 2020

Lisca in Veliko Kozje

Pot: vas Lisce, Lisca, Sv. Lovrenc, Veliko Kozje in nazaj
Čas. okoli 5 ur

Tokrat se zapeljeva  do meje najine statistične regije po žig, ki nama manjka z razširjene slovenske planinske transverzale. Čeprav sva na Lisci že bila nekajkrat.
Po markirani poti sva hitro na vrhu Lisce- 948 m, ni kaj za opisovat.  
Na vrhu brije mrzel veter, trikrat zaokroživa okoli koče, da bi našla ta presneti žig. 
Ja pa ja, končno ga najdeva. Varno je zaklenjen v mali sobici za steklenim oknom. 
Samo gledava ga lahko. 

Ni čudno, saj se stare dobre planinske koče spreminjajo v hotele in gostinske postojanke. 
In te grdo gledajo, ko si pred kočo postrežeš s svojo malico. 
Torej morava priti na Lisco še enkrat po žig, po možnosti čez vikend v nekorona času, 
da bi lahko "uživala" z množico vikendašev, ki so prišli na nedeljsko kosilo.
Zakoračiva zopet navzdol proti Velikem Kozjem. Pokrajina je lepa, obarvana v jesenske barve. 
Hitro sva mimo cerkvice sv. Lovrenca in nato se pot drži samo še navzgor.
Veliko Kozje - 986 m. Mrzel veter se tako zaganja v naju, da le na hitro pogledava naokrog.
Se pa velja potrudit sem gor, saj je razgled res odličen.
V ozadju prepoznava Kum, pa še kakšen hribček, na katerem sva v preteklosti že stala.
Prepoznava tudi Donačko goro in Boč.
Sledila je pot nazaj do cerkvice sv.Lovrenca, potem pa sva ubrala po svoji bližnjici do avta, 
ki naju je zvesto čakal v slikoviti vasici Lisce.

______________________