nedelja, 30. junij 2019

Rogatec - prečenje grebena



Pot: kmetija zg.Klinar - greben Rogatca - Lepenatka - zg.Klinar
Ura je bila pozna in zato je bil Rogatec  - 1557 m prava izbira.
Dan je bil preksasen, sončen, s lepimi, jasnimi razgledi..., ali bo to uvod v doolgo , toplo poletje?
Avto sva hotela pustiti pri kmetiji Zg.Klinar, kjer pa ni veliko prostora za parking. 
In res je za nama prihitel lastnik in naju opozoril, da ne vidi rad, da se avto pušča pri kmetiji. 
Zato sva avto pustila malo dalje ob cesti. Kmalu za kmetijo Zg.Klinar sva zapustila označeno pot
 in zavila po strmih travah navzgor na greben.
Malo zaraščen greben je prav lepo prehoden vse do vrha Rogatca. 
Na vrhu in na pred leri požgani strani Rogatca pa so bile cele poljane materine dušice. 
Ravno to pa je bil namen današnjega dneva. Najti in nabrati materino dušico.
Za dobre domače čajčke, za začimbo in aromo.
Z Rogatca je potekal spust po plezalni poti proti zavetišču na Kalu ter nato nazaj do avta. 

_____________________________






sreda, 26. december 2018

Lepenatka in Kašna planina

Pot: Mačkov kot - Lepenatka - sedlo Kal - Kašna planina - Mačkov kot
Razmere: vetrovno in zimsko
Čas:  5 - 6  ur
Višinska razlika: okoli 700 m

Pod Lepenatko so samevale pastirske koče.

Na vrhu Lepenatke je bril močan severni veter in odpihnil misel, da bi šla še na Rogatec.
 
Bližnji Rogatec.
Lepenatka -1425 m
Pogled z vrha proti Menini planini.

Pogled dalje proti Kašni planini.

Mrzlo in vetrovno je bilo....


Z Lepenatke vodi prijetna pot po gozdnatem grebenu proti Kašni planini. Po kakšni uri hoda prispeš do pastirskega stanu pod Kašno planino.
Kašna planina - 1317 m
Pogled nazaj na prehojeno pot , vse do Rogatca.

Zasnežene Kamniško Savinjske Alpe.




































torek, 25. december 2018

Menina planina

Pot: Gornji grad - čez Borovnico - čez planino Jespo - Vivodnik - pl.Travnik - pl.Ravni - Nova Štifta
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 900 m
Razmere: zimsko, vetrovno, pot zamrznjena

Pot iz Gornjega Grada čez Borovnico se mi je zdela tokrat boljša izbira. 
Je sicer strma, vendar si hitro  na  travnikih Menine planine. Bril je mrzel veter, pa sva računala, 
da bova na planini čez Jespo bolj v zavetju. Pa sva izbrala to pot. Res je bilo tako.
Kljub vetru in mrazu je pokrajina enkratna. 
Popolnoma zamrznjena in zaradi oblačnega vremena skoraj črno bela, vendar prelepa.
Vivodnik  (1508  m)  je malo obsijalo sonce; ravno prav da je pogrelo mrzle prste.
Meglice so se zadrževale v dolinah.
Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.
Koča na Menini planini je bila odprta. V njej pa sami hribovski znanci, prav presenečena sva bila,
 da smo se vsi našli ravno tukaj. Seveda so se takoj razvili gorski in jamarski pogovori. 
Beseda je nanesla tudi na smer sestopa in prav z veseljem sva sprejela možnost, 
da greva z Milanom proti Črnivcu in da skupaj sestopimo do njegovega avta v Novi Štifti.
Planine na pobočjih Menine sem že večkrat gledala od daleč, z druge strani - naprimer z Rogatca,  
no sedaj pa jih bom končno še prečila.
Planina Travnik je bila prva na poti za Jespo.
Prečenje strmega gozda pred planino Ravni je bilo zelo prijetno.
Planina Ravni se razteza kar čez tri velika pobočja.
Ob pogovorih je pot hitro minila in sledil je sestop do kmetije nad Novo Štifto,
 kjer je čakal Milanov avto.
Še en pogled nazaj na mrzlo pokrajino, ko poslušaš le škripanje snega pod nogami, 
v druge dolinske zvoke pa bomo zapešačili sedaj.

___________________________


























sobota, 08. december 2018

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Telečje peči - Komen - bolnica- Planinc - Rastke
Čas. 6 -7 ur.
Višinska razlika: okoli 800 m
V jutru se je naredilo čudovito vreme, sonce, modro nebo in pomrznjen sneg. 
Mimo Telečjih peči in lovske preže sva pridno hodila navzgor; večinoma kar po markirani poti.
Na Ojstrico je bil prelep pogled, venomer so jo zavijali oblaki, enkrat s te, drugič z druge strani.
V ozadju Raduhe pa so se že nabirale meglice in veter jih je hitro gnal v najino smer.
Vrh Komna -1684 m ter pobočje Komna je bilo že prav lepo zasneženo.

Uršlja gora pa je bila še vedno osončena.
Za ta dan so bile napovedane snežene plohe in res je bilo tako. 
V trenutku se je zameglilo in nasulo nekaj cm snega.


 Kljub temu, da sva že velikokrat hodila tu, sva zopet odkrila nove prehode in spuste mimo partizanske bolnice, hotela Gobe, Planinčeve hiške, pa vse do potoka Žep.
Preden se je imelo vreme čas resno pokvariti, sva že bila varno v dolini.

___________________________



sobota, 01. december 2018

Peca - Kordeževa glava


Izhodišče: Rudnik v dolini Tople
Čas: okoli 7 ur
Višinska razlika: okoli 1110 m
Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 
Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.
Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.
Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 
saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.
Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.


Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 
Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.


Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.
Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.
Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.
Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 
Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 
da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 
Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 
tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.
 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.
Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.
 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.
V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.
Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 
ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.
Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________