sobota, 15. junij 2013

Pod Krčkim mostom

Vsake toliko časa je potrebno opraviti vzdrževalna dela na najini jadrnici Tabiti.
Ker je pretežka, da bi jo lahko iz vode dvignili na domačem vezu, je potrebno z njo odjadrati do bližnjega 'brodogradilišta', kjer jo lahko varno dvignejo s pomočjo doka.
Zaraščenost podvodnega dela trupa ladje je jasen pokazatelj, da je dobra odločitev,
da še  pred poletno sezono obnovimo antivegetativno prevleko trupa in opravimo vsa tista vzdrževalna dela, ki jih v vodi ni mogoče opraviti. 
Delo je zaradi stabilnega vremena in dobre organiziranosti lepo napredovalo.
Po nekaj dnevih intenzivnega pranja, brušenja, barvanja, poliranja in urejanja,
 je bila Tabita spet v morju. Zamenjani so bili tudi izpustni ventili in zaščitne cinkove anode.
Tudi motor je bil delno servisiran. Vse ostalo bo opravljeno v prihodnjih dneh na domačem vezu.

Pogled proti zahodu je jasno kazal, da se vroči in stabilni dnevi še nadaljujejo, kar naju je zelo razveselilo, saj je bila letošnja pomlad nadpovprečno hladna in deževna.
Pot v domačo luko je ponovno vodila pod Krčkim mostom, na katerem tudi letos
že vso pomlad potekajo redna vzdrževalna dela.
Ampak pred odhodom domov se je dobro še malo osvežiti in ravno v okolici bivše trajektne luke je nekaj krasnih kotičkov, ki jih je vredno obiskati.
Zaradi letošnje vlažne pomladi so trate še v juniju neverjetno bujno zelene, polne pomladanskega cvetja, ki ga obletavajo roji delovnih čebel in drugih žuželk.
Idila mirnega zaliva vedno vzpodbudno vpliva na redke obiskovalce pozabljenega pristana.
Rahlo nakazane stezice vodijo skozi gosto travnato pokrajino do malih kamnitih plažic, ki so dobro skrite pred radovednimi pogledi in so kot take tudi redko obiskane.
Pa je zelo dobro, da so še vedno ohranjeni majhni kotički 'nikogaršnje' obale, ki so občasno na voljo nam popotnikom, ki ne iščemo lastnih posestev kot izraz svoje pomembnosti in veljave, ampak smo hvaležni za drobne trenutke, ko si samo začasno polastimo kakšen nepomemben košček planeta.
ln ko odhajamo, za nami ostaja pokrajina takšna, kot da se ni zgodilo nič od tega, kar nam ostaja trajno v spominu in včasih na kateri od fotografij...

petek, 03. maj 2013

Pomlad je v naši deželi

Pomlad je letos skoraj zamudila, ...
 ... ko pa je prišla, ...
... je izbruhnila v vsej svoji pestrosti naenkrat.
Tudi doma je zelo zelo lepo ...

torek, 19. marec 2013

Gora Oljka v pomladnem snegu


Letos zima ne popušča. Pomlad je pred vrati, narava pa še kar zgleda zimska. 
Vendar ta sneg ne more zaustavit rasti zgodnjih znanilcev pomladi. 
Teloh, žafran, trobentice in zvončki čakajo pod snegom, da prosto zadihajo.
Nam pa je vseeno lepo. Pogled po zasneženi dolini in hribih je lep. V daljavi v jutranjem soncu žari Ojstrica.
Pogled z Gore Oljke proti celjski kotlini razkrije, da je tam manj snega.
V Dobriču, Andražu, Podkraju, Silovi, Arnačah in proti Paškemu Kozjaku pa je snega veliko.
Ceste na Goro Oljko pa tokrat ni bilo potrebno plužit. Je lepo danes hodit tukaj v miru in tišini.
Razgledi se spreminjajo in čas vse prehitro mineva.
Cesta je tukaj še lepša; skoraj neokrnjeno bela. Še malo, pa pridem nazaj v delovni vsakdan.

sobota, 02. marec 2013

Bistriška špica in Končnikov vrh



Izhodišče: dolina Koprivna nad Črno na Koroškem
Čas: cel dan
Snežne razmere: spodaj ter v gozdu suh sneg, na planjavah Pece rahlo pomrznjen sneg, kloža, ki se pod smučmi pogosto vdre, ponekod pa rahlo ojužen sneg.
S Črne na Koroškem je v dolino Koprivne cesta prav lepo splužena. Takoj, ko sva splezala čez visok zamet snega, sva začela  slediti idilični smučini do planine Luža.
 Planina Luža v letošnji zimi. Snega je toliko, da sega do vrha ograje ob zasneženi cesti.
 Koliko je le snega, da se ne vidi lestve do te lovske preže?
Snežena krogla pod stezo. Le od kod se je privalila, ko pa je gozd naokoli tako neprehodno gost?
 Na poti se je pojavila še 'snežna kača', ki je kukala izza snežene smreke.
 Malo naprej pa je snežena zavesa zastrla pogled naprej.
 Pravljični prizori so se kar vrstili in domišljija je prebudila stare zgodbe iz najinega otroštva, ko so nam bajke in pravljice krajšale dolge zimske večere.
 Še malo sva tipala v gosti megli po gozdu navzgor in kar naenkrat se je prikazalo modro nebo.
 Nad gozdom so se nama odprle prostrane širjave grebena Pece, modro nebo nad svežo belino ter rumeno bleščeče sonce.
 Idilično urezana smučina je naju vodila dalje proti vrhu.
 Snega je tukaj več kot dva metra, tako da je bilo večina ruševja, ki na gosto prekriva goro,  popolnoma prekritega s snegom. Samo najvišjim vršičkom je uspelo občasno pogledati ven iz snega.
 Greben Pece. Da ne bo kdo mislil, da je Peca samo  Kordeževa glava(2125 m),  ki je sicer najvišji vrh grebenaste Pece.
 V ozadju je Končnikov vrh(2109 m), kamor sva se najprej napotila.
 Severna stran Pece s prepadnimi stenami in opastmi v tem letnem času ni povsod dostopna.
 Megle pa so še kar nezadržno kipele nad dolino Koprivne. Ko so se dovolj dvignile, so jih močni sončni žarki hipoma razblinili  - v nič. Kolika je energija sonca, ki prihaja na zemljo, je v takih pojavih fascinantno demonstrirano. Vedno znova nama takšni pojavi vzbudijo občudovanje do tistega, ki si je vse to zamislil, da tako dobro funkcionira.
 Nad planjavami pogorja je nekaj časa krožil rumen helikopter. Čez nekaj časa je priletel še rdeč helikopter in nato še en siv. Zgleda da so tudi oni prišli uživat v panoramskem pogledu. Sprva sva namreč mislila, da so šli v reševalno akcijo.
 Vrhovi Savinjskih Alp so se včasih že malo prikazali za meglenim morjem.
 Končnikov vrh, v ozadju pa je Kordeževa glava, ki je zadnja leta tako obiskana, da je pogosto več deset ljudi na vrhu.
 Megle pa so še kar silile k višku in izginjale v neskončnih višavah zemeljske atmosfere.
 Križ na vrhu Bistriške špice ( 2113 m) je bil tokrat prav lepo okrašen z napihanim snegom,
 tako da je bil prav simpatično lep.
 Na vrhu sva zopet, kot leto poprej, srečala najinega znanca Janeza z avstrijske Koroške. Bili smo začudeni nad vnovičnim nepričakovanem srečanjem in seveda veseli, da naključje pomaga ljudem, da se najdejo ob pravem času na pravih lokacijah. Spet nama je povedal novosti glede problematike avstrijskih korošcev in nekaj zanimivih zgodb. Poslovili smo se v prepričanju, da se bomo tudi v prihodnje še srečevali.
 Tako krasen dan je bil, da sva se napotila še enkrat nazaj po grebenu.
 Vedela sva, da zaradi različne kvalitete snega spust tokrat ne bo ravno  tisti ocenjen s 5*, zato se nama ni pretirano mudilo v dolino.
 Na planjavah Pece je bilo smučanje prav lepo.
Pa je vseeno prišel čas, ko je bilo potrebno pospraviti 'cuceke', kot našim pesom
pravijo bratje Hrvatje.
 Smuka z vrha zgleda kot bi pisal hieroglife arabske pisave na beli plošči tabule raze.
 Megla se je razkadila in videlo se je vse....Prevzeta od pogledov sva sledila eni in edini smučini navzdol, ki pa se je zaključila v zelo strmi in ozki grapi. Ni nama bila všeč, strma, ozka in južen sneg. Nisva imela občutka, da bi bil tu varen spust, zato ni bilo druge kot da sva dala zopet pse na smuči in hajd v strmino nazaj.
 Iskala sva drug prehod v dolino Koprivne in našla naslednjo grapo. Tudi ta ni bila najbolj obetavna, strma in ozka z veliko splazenega snega.
 Ura je bila že pozna, midva sva bila še nad gozdom in ni bilo druge, kot da se spustiva v grapo.  Srečno sva prispela do dna grape in do zasnežene gozdne ceste, ki sva jo poznala od lani ter po njej odsmučala dalje. Sneg je bil zbit, grbinast, nikakršen ... a ni bilo druge možnosti.
 Sonce je že zdavnaj zašlo, dan je postajal utrujen, ko sva le prispela do avta in končno le nahranila najina sestradana želodca. In prekrasen dan, preživet na 2000 m nadmorske višine in obsijan s soncem,  je bil tako pri kraju.