sreda, 22. februar 2012

Golte - Kal - Stari stani


Ideja je bila rojena že dopoldan, ko sva se oba ukvarjala s službenimi bolj ali manj rešljivimi problemi in izzivi. Zato sva se lahko složno že takoj po prihodu domov v nekaj minutah odpravila na pozno popoldanski smučarski pohod na Golte.
Meglice so se umikale, premikale, občasno izginjale in se nenadoma nepričakovano pojavljale. Občasno se je prikazalo celo sinje modro nebo ter dodatno osvetlilo lepoto beline novega snega.
Včeraj ga je zapadlo kakšnih 20-30 cm in tisti, ki so danes tu ali bodo tukaj še v naslednjih dneh, bodo res lahko uživali v zimski pravljici. Pa še mrzlo ni preveč.
Malo časa je še ostalo do teme, zato sva zarezala smučino le čez prelaz Kal in še malo dalje po gozdni poti v smeri Boskovca.

Seveda je bilo prekrasno zamenjat službeno mestni hrup in ropot s prijetniim klokotanjem turnih vezi na smučeh, ki se je v enakomernem ritmu najine hoje oglašalo v čisti tišini.

Pod Boskovcem sva se obrnila in počasi rezala smučino navzdol po svežem snegu. Že zaradi teh nekaj presmučanih metrov v novem snegu se je splačalo priti sem gor.

Sonce se je že poslavljalo. Barve snega, gozda in neba so se spreminjale od živahnih do sivih pastelnih. Vsako minuto je bil pogled proti dolini drugačen. Sprehajajoče meglice so občasno vidno sceno impresionistično pobelile in samo par metrov smučine naprej in nazaj je dokazovalo, da sva še vedno na pravi poti.

Mračilo se je že, nama pa še ni bilo dovolj, zato sva se odpravila še proti Starim stanom po steptani progi. Nisva namreč imela namena smučati navzdol po celcu v temačnem gozdu, zato sva raje izbrala to progo, ki se jo da presmučati tudi v mraku brez nevarnosti neljubih presenečenj bližnjih srečanj z nevarnimi objekti v obliki dreves ali kamnitih pasti. Zaradi morebitnega pojava ratraka ali motornih sani, ki sva jih videvala, pa sva si tukaj morala prižgati še čelni svetilki.

Luč dneva pa je zelo hitro ugasnila. Tako nama je za konec ostalo še malo smuke v skoraj popolni temi.
Samotne luči so kar prekmalu naznanile, da se bližava cilju. Zadovoljstvo nama je napolnilo srce, zato sem prepričana, da bova kaj takega ob prvi priložnosti ponovila. Verjetno  bo to prav kmalu.

sobota, 18. februar 2012

Dobrovlje (Bezovec in Čreta)



Izhodišče: Šmartno ob Paki
Čas hoje: 8 ur
Dobrovlje so planota sredi Savinjske doline med Celjsko kotlino in Menino planino. Planota  sicer nima velike nadmorske višine, najvišji vrh je 1117 m ampak njena vrtačasta pobočja so izredno zanimiva in lepa na pogled.

V hrib se zagrizeš iz Letuša in v dobri uri si lahko že na vrhu Bezovca. Tokrat je bila gaz že narejena od dveh ali treh pohodnikov pred nama.

Bezovec (857 m) je najvišji vrh vzhodne strani Dobrovelj in na ta sobotni dan je bilo pogled z njega na Celjsko kotlino takšen.

Presenetilo naju je, da je kar nekaj snega na Dobrovljah. Večinoma je segal čez gojzarje. Občasno pa sva morala narediti tudi gaz skozi kak meterski zamet. Od Bezovca dalje sva namreč sama delala gaz, zopet sva bila prva v tem delu po zadnjem sneženju (morda celo prva v tej zimi, kdo bi vedel).
Steza se vije večinoma po travnikih med vrtačami, mimo nekaj kmetij in tudi mimo takšnele majhne ruševine.

Na mnogih mestih na poti se odpirajo lepi pogledi na Savinjske Alpe.

Samo na enem delu poti se pot sreča z asfaltno cesto, po kateri je potrebno narediti dobrih 100 m, nato pa steza spet zavije v gozd. Seveda tokrat steza ni bila vidna, sama sva delala novo gaz v snežno belino. Od tu dalje je le še vzpon po razgibanem grebenu in v pol ure sva že bila na Čreti.

Vrh Črete se ponaša s 1000 m nadmorske višine in veliko cerkvijo.

Pod vrhom je še planinski Dom pod Čreto do katerega vodijo številne poti.

Prišla sva na cilj, se okrepčala in s tem podaljšala bivanje na svežem zraku. Sedaj še lepo po najinih sledeh nazaj. Tokrat se nama je pridružil črn labradorec, ki naju ni zapustil ves čas poti vse do zadnje kmetije, predno sva se spustila v Letuš.
Zopet so bile samo najine sledi tiste, ki so nama kazale pot nazaj.

V tem dnevu je dopoldan nebo pokrivala še koprena oblakov, popoldne pa se je prikazala zopet modrina neba. In tako sva naredila kar "orenk" turo, čeprav le na okoli 1000 m nadmorske višine. Ampak že to, da smo doma med hribčki in si lahko obujemo gojzarje na domačem pragu je velika prednost. vsaj za nas nekatere..

sreda, 08. februar 2012

Smrekovec, Krnes...do Komna pa ni šlo...

Izhodišče: gostišče Grebenšek v Florjanu pri Šoštanju.
Čas: 8 ur
 Mrzlo jutro in napoved mrzlega dneva naju nista odvrnila od namere, da kulturni praznik proslaviva bližje soncu in višje od delovnega vsakdana.
Najprej sva se torej aktivirala midva, nato pa je za nama sramežljivo prišlo še sonce.
Ko sva bila pri Gornjem Brložniku, je studenec bil še popolnoma zamrznjen, kar je potrjevalo najino domnevo, da je temperatura bližje minus dvajsetim kot minus desetim. A grel naju je hiter korak in močna želja, da bi dospela čimprej na smrekovške planjave.
Dolgo časa sva rezala najino sled v neokrnjen sneg, potem pa sva se pridružila enim osamljenim stopinjam. Pogled nazaj pa je že pokazal lepo uhojeno stezico, ki so jo je izdelale tri desne in tri leve noge ter šest pohodniških palic.
Koča pod Smrekovcem je bila zaprta, zato je bila najina malica malo krajša in kar stoje v zavetrini koče. Vzpon na vrh je potekal pospešeno zaradi preveč vetrovnega pobočja. Na vrhu pa idila. Popolno brezveterje in obilica puhastega snega, ki se je iskril v vedno močnejših sončnih žarkih.
Na vrhu pa sva srečala enega novopečenega turnega smučarja in enega motorista na sankah. Oba sta bila navdušena nad lepoto trenutka ki sta ga ujela. Midva pa sva razmišljala o tem, da  ....  je snega bistveno več kot sva ga pričakovala glede na poročila meteorologov.
Odpravila sva se naprej proti Krnesu.
Snega je bilo res veliko. V povprečju okrog metra. Ponekod skoraj spihan, drugod pa neprehodni zameti.
Potem pa so bili samo še zameti. Pregazila sva jih nekaj, ki so segali prek pasu, nato pa so se prikazali še večji. Tu očitno ne bo šlo naprej...
Tudi tukaj ni bilo obetavno.
Tule nisva niti poskušala...
Tudi to idilo sva pustila neokrnjeno...
Popolnoma neprehodno tudi sredi drevja.
Bo treba malo nižje poskusit.
Na srečo nama ni potrebno naprej. Lahko se vrneva.
In sva se vračala proti koči. Ampak pot je bilo treba poiskati preko deviško belih planjav, če nočeva nazaj spet preko vrha Smrekovca od koder sva prišla.
Markacij v takih razmerah seveda ni videti, a sva prepoznala vodni izvir s koritom, ki je potrdil, da sva na pravi poti.
Pri bivši Erini koči je bil spet primeren trenutek za vroč čaj iz najine termovke in še eno malico. Sledil je še hiter spust v dolino in dan sva preživela tako, da bi ga gotovo tudi mož, ki je zaslužen za današnji praznik, blagoslovil s kakšnim lepim sonetom.


nedelja, 05. februar 2012

Čemšeniška planina

Takole lepo v idilični zimski pravljici pa je malo višje. Tokrat na Čemšeniški planini.
Snega ni preveč ravno prav za prijetno gaz v nedeljskem popoldnevu.
Izhodišč za vzpon na Čemšeniško planino je veliko. Trojane, Čemšenik, Krvavice .....
V gozdu je bilo takole lepo, pravljično. Vsaka vejica drevesa je bila odeta v led in snežne kristale.
V koči se je grelo kar nekaj pohodnikov.
In še pogled v dolino, proti Zasavju.

ponedeljek, 30. januar 2012

Graška gora

Graška gora je nekaj posebnega. Ima izredno strateško lego, posebno zgodovino, enkratno poselitev in ime, ki zavaja, saj s pravimi gorami nima dosti skupnega.
Ima tudi drevo, ki je nekaj posebnega.
Kakorkoli ga pogledaš, je čudovito. In čudovit je razgled na gore in hribe, ki ga lokacija drevesa ponuja.

sobota, 28. januar 2012

Bezovec(Dobrovlje)

Mrzzzzzlo je bilo, tako da mi je po dveh urah mraza zamrznila moja Nokia toda nekaj fotografij pa je le uspela narediti.
Impresije z "domačih gora".

Malo pod vrhom Bezovca še vedno sameva majhna lovska kočica.




Po statistiki sodeč,  bo še vsaj nekaj časa, čedajle večja možnost snežnih padavin in tako takšen znak prav prijazno opozarja na snežne razmere.