sobota, 24. november 2012

Veliki vrh in Ojstrica


Opis poti:

planina Ravne, čez sedelce na Veliki vrh, Molička peč, po stari Kocbekovi poti na M.Ojstrico, Ojstrica, Korošica, planina Vodole, planina Jezerce, planina Ravne.
Čas: 8 ur
 
Planina Ravne ali Ravni nad Podvolovjekom, je v  jutranjih urah še samevala tako kot jaz, ki sem danes hodila samasama.
 Macesni so na tej višini že izgubili svojo zlato oktobrsko barvo.
V dolinah so se preganjale megle, tukaj zgoraj pa so se že prebujali prvi sončni žarki.
Takoj nad planino je steza zavila v gozd, prvi jutranji žarki pa so že obsijali krošnje macesnov in "fotkanje" se je lahko pričelo.
Nad planino so se odprli tudi  jasni razgledi na doline in planine. Špička v ozadju...Raduha.
Steza se iz gozda kmalu izvije v pas borovcev, nato pa v kamnit svet. Zopet sem pristopala na vrhove z osojne strani. Proti vrhu  me je pričakalo strmo ledeno snežišče, v katerega je bilo potrebno vklesat stopnice za varen pristop na rob Velikega vrha (2110 m).
V planinah so temperature že pod lediščem.
Nad Moličko planino vodi stara Kocbekova steza na greben Ojstrice. Kocbekovo zavetišče na Molički planini je najstarejše zavetišče v Savinjskih Alpah. Bilo je kasneje res dolga leta porušeno a leta 1999 znova obnovljeno in je spet prav idilično.
Vrh Male Ojstrice (2017 m) je le nekaj korakov nad potjo.
Pogled nazaj z grebena Ojstrice na prehojeno pot, proti Veliki zelenici in Velikemu vrhu.
Krofička še vedno kraljuje nasproti Ojstrice. Hm, že dolgo časa nisem bila tam gor.
Na vrhu Ojstrice (2350 m) pa se ponudi prekrasen pogled na mogočne KSA in med njimi na vedno zeleno , rjavo ali belo:  Kamniško sedlo.
Pogled na severno Kopinškovo smer, ki je bila seveda v snegu.
In klasika: kranjska dežela v megli, Velika planina v soncu.
In hodila je.., kot ponavadi...

Po južni strani navzdol proti Korošici ni bilo niti sledu o snegu, no oziroma ga je bilo zelooo malo ali skoraj nič na stezi. Škarje desno in Planjava je levo.
...samo krasno rumeno rjave travnate zaplate, ki so še vedno vabile...
..ter vroče jesensko sonce, v dolinah pa megle, takrat je najlepše tu gor biti...in nikoli več dol odditi...
..ampak čakala me je še dolga pot, kot ponavadi, ko si omislim kaj posebnega. Ni pa mi bilo do tega , da bi tavala po planinah z naglavno lučko in tipala od smreke do smreke ter iskala pravo stezo.
Torej ni bilo druge, kot samo navzdol in navzdol in tako sem v 30 minutah prisopihala z Ojstrice direktno do Korošice.
 Prelepo planoto Korošice pa sem pozabila fotografirati, sem pa zato poslikala oblake podobne ovčicam na nebu.
Privoščila sem si še pogled nazaj na že ničkolikokrat prehojeno čudovito pot po grebenu Ojstrice, ki pa me vedno znova preseneti s svojo krušljivostjo.
Sedaj pa sem morala pazit na odcep poti za planino Ravne, ki sem ga sicer uspešno našla nato pa pravo stezo, v labirintu kozjih stezic, zopet uspešno izgubila. In padla je odločitev, da ne grem zopet navzgor do Moličke planine in čez Dolge trate do planine Ravni, kjer sem zjutraj pustila avto ampak kar na planino Vodole.
 Od tam pa malo po karti, malo po občutku, malo gor in malo dol pa sem uspešno našla namišljeno lovsko stezico na planino Jezerce, ki ima res jezerce in nato lepo utrjeno stezo, ki je vodila na planino Ravne. Sicer ni nikjer nič pisalo, tu steze niso označene. Pa še prehitra sem bila, cela ura ja manjkala še do mraka.
Po cesti navzdol  do Podvolovjeka pa se je Rogatec takole poslavljal od dneva.
In en dan pod vročim jesenskim soncem nad 2000 m je bil zopet pri kraju. Pravijo, da so najlepše stvari v življenju dosegljive brezplačno..., pa še prav imajo.





ponedeljek, 19. november 2012

Jabuka 2012

Zgodila se je deseta, jubilejna regata; Jabuka 2012.
Kljub nepredvidenim zapletom mi je tudi letos uspela udeležba.
Pred štartom je bilo v Vodički luki zelo živahno. Vkrcavanje posadk, še zadnji pregled jader in opreme, nato pa štart: četrtek 15. november ob 22 uri in 30 minut.
Pihala je burja, zato smo lahko takoj po startu razpeli genaker in hitro potegnili do Komorice, kjer smo se usmerili proti Jabuki. Valov je bilo veliko, burje pa med 20 in 23 vozli v krmo, zato se nismo mučili z genakerjem. V poštev bi mogoče prišel manjši spinaker, ki pa ga nismo imeli.
Noč je minila brez kakšnih posebnosti, če odštejem močan, trenuten sunek severozahodnega vetra, ki nam je zelo učinkovito navil genovo okoli sprednje pripone. Reševanje nam je popestrilo plovbo za dobre pol ure in pognalo zastalo hladno kri spet po žilah. 
Potem pa je v nastajaočem jutru začela 'vzhajati' končno tudi Jabuka, ...
... ki je rasla in rasla, dokler nismo zapeljali v njeno zavetrino, kjer smo se za trenutek skoraj ustavili in tako dali priložnost dežurni posadki regatnega odbora, da zapluje okoli nas in nas poslika za svoje potrebe.
Nato smo začeli orcati proti Kornatom in izmenično počivati in dremati. Eni na palubi, drugi pa pod njo v zavetju pred še vedno močno burjo. Tudi skuhali bi si kaj, oziroma pogreli pripravljeno sarmo, če bi imeli kakšnega bolj kaskaderskega kuharja. Pa ni bilo prostovoljca.
Jabuka pa je počasi izginjala z istim tempom, kot se je zjutraj porajala.
Tudi svetli del dneva se je počasi prevešal v večer.
Nekje spredaj smo slutili obrise Žirja in Kornatov. Postajalo nam je jasno, da jih pred temo verjetno ne bomo dosegli.
 Morje okrog nas se je navidezno umirjalo. Burja je padla na 14 do 17 vozlov in lahko smo jadrali s polnimi jadri.
Tu pa tam pa je vseeno prišel kakšen večji val, ki je zmotil naše osebne meditacije.
Eden od valov je dobesedno prekril palubo in nas zmočil od glave do pet. Brrrrrrrr....
Takrat se je pojavila misel na temo: Kaj mi je res tega treba? Ni dovolj poletna uživancija na morju?
Toda prelivanje mavričnih barv zahajajočega sonca mi vedno znova vrne pravi odnos do vseh doživetij na morju: Morje daje mnogo več kot pa jemlje.
Vsak je bil zatopljen v svojih mislih, ko se je sonce poslavljalo.
 Tudi otok Žirje smo že videli. Jasno je bilo, da bomo tja prijadrali že v temi.
Tam zadaj v daljavi smo videli nekaj zaostalih jadrnic. Ti zelo verjetno ne bodo ogražali naše dobre ubrstitve.
Morje za nami je postajalo vedno bolj skrivnostnih barv.
Pred nastopom teme je postalo svinčene barve, mi pa smo imeli do cilja še dobrih 10 milj.
Do Vodic smo prispeli po slabih dvaindvajsetih urah jadranja.
V soboto zjutraj smo se vrstili pred vrati pisarne regatnega odbora in pregledovali rezultate. Lej ga lej; če že nismo zmagali, smo pa vseeno spet občinski prvaki!
Jutranja kavica, tuširanje v marini in cel sobotni dan nas je ločil od zaključne večerje in podelitve nagrad na katero smo prišli popolnoma spočiti.
Imeli smo dovolj časa, da smo pogledali, kaj je v Vodicah novega.
Tudi naše barke smo imeli čas očediti in posušiti mokro obleko.
Fešta na rivi, ki je združila praznovanje ob jubilejni Jabuki in osvoboditvi generala Gotovine, je trajala vse do zgodnjih ur nedeljskega jutra.
"Time je rat završen!", je izjavil spet svoboden general, mi pa vemo, da se je vojna za nas, male ljudi,  pravzaprav šele dobro začela ...
 

Raduha

Izhodišče: vas Struge
Čas: 4 ure
Kljub vremenski napovedi o oblačnem dnevu, nas je v jutranjih urah  malo le grelo sonce.

V dolinah pa so se zopet preganjale meglice.
 Vrh je bil osončen, čeprav je mrzel veter že napovedoval, da bodo megle kmalu zajele tudi Raduho.
Ojstrica,Krofička ter Križevnik so bili že v oblakih.
Peca s te strani še ni zasnežena.
Še zadnji pogled na vrhove Savinjskih Alp,...

...nato pa nazaj proti dolini.
Koča na Loki je bila seveda zaprta, ob robu pa so imeli naloženo veliko skladovnico drv, zato  predvidevam, da bo tudi pozimi občasno odprta.