Vinkuran in Kamenjak, Labin

 

Sončni dnevi ob Istrski obali so naju zvabili tudi na kratko seanso v vodo.

 Ugotavljala sva, da ima morje kakšnih 16 stopinj, tako "na uč". 

Najina naslednja postaja je bilo naselje Vinkuran pred Pulo.

 Znan je po starem rimskem kamnolomu; najstarejšem v Istri.

V tem kamnolomu so rezali kamnite bloke za gradnjo puljske arene in tu so pridobivali material za mnoge lepe antične kipe, reliefe in druge umetnine.

Čudila sva se kako natančno so izrezani skalni bloki.

Tudi v sedanjem času kamnolom ni ravno mrtev. 

Od leta 1995 so vsako leto organizirali kiparske delavnice. Tako je nastalo dosti novodobnih umetnin, 

ki jih budno oko lahko opazi v Puli in njeni bližnji okolici. 

Navpične stene pa so mestoma opremljene z oprimki in varovali, 

potegnjeno je tudi nekaj plezalnih smeri, zato to področje ne sameva pogosto.

Na najini poti po Istri sva se ustavila tudi na Kamenjaku, slikovitem rtu, 

ki na skrajnem jugu zaključuje Istro. Za vstop v ta nacionalni park je za avtomobile določena precej visoka pristojbina, medtem ko imajo pešci in kolesarji prost vstop.

Zelo primerna poteza upravljalcev, da se zmanjša ogroženost pestrega življenja v parku.

Izven turistične sezone pa je vstop prost za vse ...

... takrat tudi obiskovalcev skoraj ni, zlasti če brije močna burja kot je to bilo v teh dneh.

Tudi midva sva se peš odpravila na skrajni konec rta ...

... se spominjala svetilnika Porer, 

mimo katerega sva pogosto jadrala tudi v hudi burji ali deževnem jugu.

Ko se je dan nagnil proti dolgi jesenski noči, sva bila deležna lepega sončnega zahoda,

 ki sva ga v tišini spremljala, dokler ni zamrl.

Burja naju je pospremila tudi na poti nazaj do avta, ki naju je čakal tam že v mraku.

Naslednji dan sva se še enkrat zapeljala skozi vhod parka ...

... ter uživala v samoti enega od izbranih zalivov.

V dnevni spored za današnji dan sva vtaknila še ogled mesta Labin. 

Do zdaj sva se vozila le mimo njega, čeprav sva vedela,

 da je tu ohranjeno staro mesto z bogato zgodovino. 

Tu, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje ter kasneje rimska Albona. 

V XV. stoletju pa je pripadal tudi Benetkam. Ti so zgradili obrambni zid okoli mesta.

Kot vsa stara istrska mesta je tudi Stari grad Labina postavljen visoko nad dolino.

 Prav lepo se je bilo sprehoditi po strmih ulicah ...

... ter občudovati cerkve, palače in utesnjene mestne hiše 

z ozkimi ulicami in temačnimi prehodi med njimi...

... čeprav v tem poznojesenskem času ni bilo možnosti ogleda notranjosti cerkva, palač in galerij.

Je bil pa zato v razpihanem jasnem ozračju pogled na Učko za naju spet vabljiv.

Pri Hajdučkih vratih sva zapustila stari grad Labina ter se odpravila na prenočišče.

 

__________________

 

 

Unška koliševka

Pot okoli Unške koliševke je del Krasoslovne učne poti Risnik. 

To je 125 m globoka udornica, ki je nastala po zrušitvi stropa velike podzemne jame 

med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem.

 Ravno pravi čas sva bila tu, saj so drevesa že izgubila liste in je tako omogočen boljši razgled.

Pot vodi okoli udornine, pa tudi na dno. V začetku je pot lažja, 

toda kmalu postane strma, pa še bolj strma, skoraj prepadna ...

... pokrita z vlažnim listjem ter zoprno drseča.

Proti dnu je groboskalnato melišče ...

... potem pa se pot izgubi med z mahom zaraščenimi skalami.

Pogled navzgor na južni rob koliševke ...

... ter navzgor z dna, izpod severnega roba.

Povzpela sva se nazaj gor na rob udornice in našla še vhod v sistem podzemnih hodnikov.

Vedela sva, da je tukaj ohranjenih okrog 1500 m podzemnih hodnikov in prostorov, 

zato sva bila opremljena s svetilko.

Razvejanih podzemnih rovov je dovolj, da se v njih zgubiš, če ti je do tega.

Imajo urejeno prezračevanje, ter nekaj izhodov v steni ali na rob koliševke.

Naslednji zanimiv izhod sva našla na koncu enega od rovov po navpičnem jašku z lestvijo,

ki naju je pripeljala zopet na prosto.

Ti rovi so vojaški ostanki iz časa med obema vojnama. Tu je namreč potekala tudi državna meja.

Nekaj zanimivosti sva izvedela z informativne table. 

Najin zemljevid pa je koliševko izrisal takole:

 Zadnjo novembrsko soboto sva zaključila zadovoljna,

ker sva po dolgem času našla za naju novo domačo naravno znamenitost.

________________

Bistriška špica, Križnik in Končnikov vrh

Pot: Koprivna, planina Sp.Luža, planina Zg.Luža, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, ter nazaj po planinski poti proti kmetiji Kumer

Čas: okoli 7 ur s postanki

 

Razmere: hladno, toda jasno vreme s prelepimi razgledi

 

Cestni dostopi do izhodišč za Peco so še vedno zaprti ali močno ovirani zaradi podorov ter ujm, 

ki so Črno na Koroškem v zadnjem času močno prizadele. 

Ceste ter vodotoke še vedno obnavljajo in urejajo, kot sva videla med vožnjo do Koprivne. 

Na srečo je cesta spet prevozna in ponekod že tudi ponovno asfaltirana. 

Avto sva pustila na novem označenem parkirišču pred državno mejo.

 

Od tam sva se preko meje peš napotila na planino Spodnja Luža.  

Od tu dalje se hodi po cesti, dokler se planinska pot ne odcepi v strm gozd. 

Kmalu prideva do planine Zgornja Luža.

Od tu je razgled na vse naše gore do Triglava in še malo dlje.

Pot s planine do vrha je nanovo urejena in označena.

Še lansko leto je bujno ruševje segalo preveč na pot, zdaj pa so vse moteče veje odrezane..

Proti vrhu spet uživava v razgledih po vseh naših gorah. V ospredju desno je Obir.

 

Na grebenu Pece je razcep poti : levo na Veško kopo (najzahodnejšii vrh Pece)  

ter desno na Bistriško Špico.

Bistriška Špica ( 2113 m) je drugi najvišji vrh Pece.

Avstrijska Koroška je bila še vedno vsa v megli...

... na naši strani pa so bili jasni razgledi naokrog.

Ob lepem vremenu se vidijo naše gore vse do Julijcev.

 

Proti vzhodu se vidijo Križnik, Končnikov vrh ter zadnja Kordeževa glava.

S severne strani je zapihal mrzel veter in naju pregnal z vrha Bistriške špice.

Spustila sva se do sedla ter se nato povzpela še na Križnik (2109 m)...

... od koder sva gledala gornjo postajo vlečnice smučišča na Peci.

Sledil je še Končnikov vrh (2109 m).

Pot s Končnikovega vrha gre naprej do Knepsovega sedla,

 to pa je za najin povratek v dolino predaleč naokrog. Zato sva si poiskala prečnico med borovci

 ter se precej nižje priključila običajni planinski poti v dolino Koprivne.

V dolini Koprivne je sonce že zašlo. V tem času je sonce že tako nizko, da preko dneva ne pogreje več vse doline, zato so nekatera drevesa vseskozi ovita v ivje, kar vedno pričara pristno zimsko vzdušje.

Na tej poti so nama namerili okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.