Unška koliševka

Pot okoli Unške koliševke je del Krasoslovne učne poti Risnik. 

To je 125 m globoka udornica, ki je nastala po zrušitvi stropa velike podzemne jame 

med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem.

 Ravno pravi čas sva bila tu, saj so drevesa že izgubila liste in je tako omogočen boljši razgled.

Pot vodi okoli udornine, pa tudi na dno. V začetku je pot lažja, 

toda kmalu postane strma, pa še bolj strma, skoraj prepadna ...

... pokrita z vlažnim listjem ter zoprno drseča.

Proti dnu je groboskalnato melišče ...

... potem pa se pot izgubi med z mahom zaraščenimi skalami.

Pogled navzgor na južni rob koliševke ...

... ter navzgor z dna, izpod severnega roba.

Povzpela sva se nazaj gor na rob udornice in našla še vhod v sistem podzemnih hodnikov.

Vedela sva, da je tukaj ohranjenih okrog 1500 m podzemnih hodnikov in prostorov, 

zato sva bila opremljena s svetilko.

Razvejanih podzemnih rovov je dovolj, da se v njih zgubiš, če ti je do tega.

Imajo urejeno prezračevanje, ter nekaj izhodov v steni ali na rob koliševke.

Naslednji zanimiv izhod sva našla na koncu enega od rovov po navpičnem jašku z lestvijo,

ki naju je pripeljala zopet na prosto.

Ti rovi so vojaški ostanki iz časa med obema vojnama. Tu je namreč potekala tudi državna meja.

Nekaj zanimivosti sva izvedela z informativne table. 

Najin zemljevid pa je koliševko izrisal takole:

 Zadnjo novembrsko soboto sva zaključila zadovoljna,

ker sva po dolgem času našla za naju novo domačo naravno znamenitost.

________________

Bistriška špica, Križnik in Končnikov vrh

Pot: Koprivna, planina Sp.Luža, planina Zg.Luža, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, ter nazaj po planinski poti proti kmetiji Kumer

Čas: okoli 7 ur s postanki

 

Razmere: hladno, toda jasno vreme s prelepimi razgledi

 

Cestni dostopi do izhodišč za Peco so še vedno zaprti ali močno ovirani zaradi podorov ter ujm, 

ki so Črno na Koroškem v zadnjem času močno prizadele. 

Ceste ter vodotoke še vedno obnavljajo in urejajo, kot sva videla med vožnjo do Koprivne. 

Na srečo je cesta spet prevozna in ponekod že tudi ponovno asfaltirana. 

Avto sva pustila na novem označenem parkirišču pred državno mejo.

 

Od tam sva se preko meje peš napotila na planino Spodnja Luža.  

Od tu dalje se hodi po cesti, dokler se planinska pot ne odcepi v strm gozd. 

Kmalu prideva do planine Zgornja Luža.

Od tu je razgled na vse naše gore do Triglava in še malo dlje.

Pot s planine do vrha je nanovo urejena in označena.

Še lansko leto je bujno ruševje segalo preveč na pot, zdaj pa so vse moteče veje odrezane..

Proti vrhu spet uživava v razgledih po vseh naših gorah. V ospredju desno je Obir.

 

Na grebenu Pece je razcep poti : levo na Veško kopo (najzahodnejšii vrh Pece)  

ter desno na Bistriško Špico.

Bistriška Špica ( 2113 m) je drugi najvišji vrh Pece.

Avstrijska Koroška je bila še vedno vsa v megli...

... na naši strani pa so bili jasni razgledi naokrog.

Ob lepem vremenu se vidijo naše gore vse do Julijcev.

 

Proti vzhodu se vidijo Križnik, Končnikov vrh ter zadnja Kordeževa glava.

S severne strani je zapihal mrzel veter in naju pregnal z vrha Bistriške špice.

Spustila sva se do sedla ter se nato povzpela še na Križnik (2109 m)...

... od koder sva gledala gornjo postajo vlečnice smučišča na Peci.

Sledil je še Končnikov vrh (2109 m).

Pot s Končnikovega vrha gre naprej do Knepsovega sedla,

 to pa je za najin povratek v dolino predaleč naokrog. Zato sva si poiskala prečnico med borovci

 ter se precej nižje priključila običajni planinski poti v dolino Koprivne.

V dolini Koprivne je sonce že zašlo. V tem času je sonce že tako nizko, da preko dneva ne pogreje več vse doline, zato so nekatera drevesa vseskozi ovita v ivje, kar vedno pričara pristno zimsko vzdušje.

Na tej poti so nama namerili okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Ledinski vrh

 

 Pot: parkirišče pod slapom Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Ledinski vrh ter nazaj.

 Letos še nisva bila v Logarski dolini, pa sva se zato odločila, da skočiva vsaj do Okrešlja

 in na lastne oči vidiva posledice ujm, ki so letos večkrat pustošile po tem območju.

 

Na parkirišču pod slapom Rinka je bilo zjutraj minus 5 st. C in cesta do tja mestoma pomrznjena.

Povsod so vidne posledice divjanja hudourniških vod,

 zato je pot do slapa na novo trasirana in lepo urejena.

Stare poti pod izvirom Savinje tudi ni več; nova je izsekana skozi ruševje strmo navzgor, 

ter se nad izvirom pridruži nazaj na pravo pot.

Nad Okrešljem je naju že grelo sonce ter obsijalo tudi vrhove okoli Savinjskega sedla. 

Ni potrebno omeniti, da sva bila sama daleč naokrog. Tišina gora je bila slišna.

Na Savinjskemu sedlu (1999 m) je pihal mrzel severnik, 

toda lepi razgledi po gorah so nama greli srce.

V vetru, ki je bril čez sedlo, sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu. 

Pot je tudi tukaj prekinjena z dvema novima globokima grapama, 

zato sva poiskala prehod do Jezerskega sedla (2034 m) preko manjšega krušljivega skalnatega skoka.

 

Na Ledinskem vrhu (2108 m). Slika zgoraj.

Malo nižje pod vrhom sva si vzela čas za razgledovanje in počitek,

 ter sva svojo malico delila s tremi lačnimi kavkami.

 

Pogled na Kočno ter Storžič desno.

 

Naše prelepe gore;  le zakaj hodimo na tuje?

Matkova kopa, mala ter težko dostopna Krnička gora ter Mrzla gora.(z leve).

Pogled nazaj na Jezersko sedlo, kjer se ne smeš zmotiti in sestopiti takoj(desno) na gruščnato strmino pod robom, tako kot sva midva. 

 Ker pač rada greva malo po svoje in ne oprezava pretirano za markacijami. 

Prečkala sva strmino pod neimenovanem vrhom ter stopila na označeno pot. 

Pot se na vrhu Jezerskega sedla proti Savinjskemu sedlu  izgubi zaradi podorov. 

Z Jezerskega sedla se je zato najprimerneje spustiti spet preko skalnatega roba.

Pogled na Ojstrico, Babe, Planjavo, Kamniško sedlo ter desno vrh Brane.

Pogled navzdol po Savinjskemu sedlu. Nazaj sva hodila v senci gora.

Bila sva ponovno nad oblačnim pokrovom, ki je ves dan pokrival doline 

in v samoti uživala med domačimi gorami. 

Pri povratku sva si ogledala kako napreduje gradnja nove koče na Okrešlju. 

Verjetno bo naslednje leto dokončana; vsaj midva sva tako ocenila.

V poznem popoldnevu sva se poslovila od Okrešlja in se spustila nazaj v dolino.

Tokrat so nama sateliti izmerili skoraj 1200 višinskih metrov ter 9 km poti.

___________________