Parnossos, Delphi, Arachova, Galaxidi, Itea in Thermophylae

Gorovje Parnassosa sva prečkala od mesta Amfiklia mimo smučišča Parnassos 

( se vmes povzpela na najvišji vrh Parnasoss- 2457 m) ter do vasi Arachova in Delphi. 

Lepa cesta se dvigne več kot 1700 m do znanega smučišča,

 ter se na drugi strani spušča proti Jonskemu morju. 

Pokrajina naju je očarala

Pod vrhovi sva se vozila med strnjenimi smrekovimi gozdovi in se po lepi cesti spustila na višino okoli 1100 m preko travnate planote, ki naju je spominjala na bosanske planine.

Sledile so cestne serpentine do 700 m višine, kjer leži slikovita vas Arachova. 

Naselje je delno postavljeno na grebenu kot je značilno za stare grške vasi.

Bila je sončna nedelja, zato so bile povsod množice turistov. Počasi smo se prebijali po glavni cesti. Midva sva zadovoljno vozila za avtobusom, ki je delal prostor vsem nam, ki smo vozili za njim.

Kljub temu sva za nekaj časa obtičala v zastoju, ko je nasproti pripeljal še en avtobus,

 pa sta se oba zelo na tesno počasi premikala drug mimo drugega.

Vse je potekalo brez vsake nervoze ali slabe volje.

Za vasjo Arachovo se cesta v zavojih spusti še do slavnega naselja - Delphi. 

Tukaj so ostanki staroveškega Apolonovega templja, preročišča, zakladnice in ostalih slavnih zgradb zbrani v muzeju na prostem in pod streho velikega paviljona.

 

Mesto Delphi je določil bog Zeus, ko je želel najti središče svoje 'babice Zemlje' (Gea ali Gaja).

Poslal je dva orla, ki sta letela od vzhoda proti zahodu in sta tukaj našla OMFALOS ali popek Gaje.

Ta popek Zemlje je ščitil zmaj Piton, ki ga je ubil Apolon.

 

Delfski Orakelj (preročišče) je bilo tukaj že v predklasičnem grškem svetu (1400 pr.n.št.)

in je delovalo še v IV. st.n.št.

 

V tem času se v Sredozemlju ni zgodilo ničesar pomembnega 

brez predhodnega povpraševanja oraklja v Delfih.

 

Delfi so resnično nekaj posebnega in edinstvenega še zdaj. 

Tudi nama je pokrajina delovala veličastno.

 Delphi pod stenami, spodaj pa čedalje širša dolina oljkami vse do obmorskega mesta Itea.

Arheološki ostanki nemo pričajo o veličastnosti kraja in časa,

ko je preročišče dejansko delovalo kot popek sveta,

ki je povezoval zgodovino vseh sredozemskih narodov.

Delfijsko preročišče je delovalo dobrih 1000 let, dokler ni krščanstvo postalo dovolj močno, 

da je s silo zatrlo poganske navade. Niso več dopustili, da se ljudje še posvetujejo z orakljem.

 

Sodobno mesto Delphi ima mnogo gostišč oziroma tavern. Njihova značilnost je, 

da pri vseh vstopiš z ulice,  na drugi strani pa je terasa nad dolino.

 Lahko opazuješ, kako se dolina na zgornji strani zoži pod pogorjem Parnassosa, 

spodaj pa se razširi do morja. Vsa je zasajena z oljkami. Res veličastno.

Promet skozi mesto pa je trening potrpežljivosti.  Tudi midva sva se občasno premikala po centimetrih mimo nasproti stoječega ali počasi vozečega vozila.

Na zgornji sliki je še en pogled z morja na Delphi in Parnassos nad njim.

Sledilo je pomorsko mesto Itea. Množic ljudi ni bilo in mesto se nama je zdelo lepo in mirno. 

 Na spodnji sliki je pogled z morja na Iteo.

 Za Iteo je še mestece Galaxidi, ki slovi kot staro pomorsko mesto z lepim pomorskim muzejem 

in dvema naravno varnima lukama.

Tudi midva sva izbrala svoj zaliv za prenočevanje.

Ogledati pa sva si želela še Thermophylae. 

Ponovno  sva se podala čez gorovje Pindus in uživala v razgledih.

Na drugi strani gorovja za prelazi sva zagledala veliko polje Thermophylae. 

To polje je bilo prizorišče prve velike bitke med grškimi polisi, 

vključno s Špartanci in napadalnimi Perzijci.

Najprej sva se ustavila v znanih toplicah. 

Ime Thermopylae pomeni vroča vrata. Ime je dobilo po vročih žveplenih vrelcih 

in v grški mitologiji so vroča vrata ena od vrat za vstop v Had.

Topla rečica s temperaturo okoli 43 stopinj na svoji poti napolnjuje nekaj večjih tolmunov, 

se hitro pridruži večji hladni reki, ki se kmalu izlije v morje.

Ob njej je veliko prostora

Pri Thermophylae(h) so Perzijci vdrli na grško ozemlje in ogrozili Atene. Tu jih je v soteski pričakala špartanska vojska pod vodstvom kralja Leonidasa. 

Ti so zadrževali večtisočglavo  perzijsko vojsko tri  dni.

Zaradi izdaje je padlo vseh 300 Špartancev s kraljem vred ter ostalih 700 grških junakov.

 Perzijcev je padlo kar 20 000, vendar so tokrat zmagali.

( V drugi bitki na Maratonskem polju, pa so Grki dokončno porazili Perzijce. )

V ta namen je postavljen velik spomenik kralju Leonidasu in njegovim 300 hrabrim borcem.

 Zraven je tudi  zgodovinski muzej.

Pa sva tako v praksi malo obnovila najino poznavanje grške zgodovine.

Paše!

________
 

Mount Parnassos (Parnas)

 Pot: smučišče Parnas, vrh smučišča, vrh Parnasa in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

 

Po grški mitologiji je gora Parnas dobila ime po Parnasu, sinu nimfe Kleodore in smrtnika Kleopompa. Obstajalo je tudi mesto v katerem je vladal Parnas, ki je bilo zaradi hudih nalivov v poplavi uničeno. Prebivalci so se umikali pred poplavami na pobočje gore, ker so sledili zavijanju volkov in ustanovili mesto Likoreja kar v grščini pomeni zavijanje volkov.

 

 Pod Parnasom je tudi mesto Delfi, kjer je bilo preročišče in svetišče boga Apolona. 

Ime Parnas se je v umetnosti tako razširilo, da je danes sinonim za dom poezije, književnosti in znanja. Montparnasse v Parizu ima ime po Parnasu. Tu se zbirajo umetniki, predvsem pesniki, ki berejo svoja dela.

 

Na Parnasu je danes največje grško smučarsko središče.

Odločila sva se, da Parnas obiščeva tudi midva. 

Zjutraj sva bila še blizu naselja Theologos kar je 90 km daleč od izhodišča za Parnas. 

Pogled na vremensko sliko nama je potrdil, da bo dan sončen in primeren za obisk gora.

Kmalu sva zagledala pogorje širokega Parnasa ...

... in našla sva cesto, ki naju je hitro pripeljala na višino skoraj 1800 m, od koder sva si zamislila, 

da bi lahko osvojila njegov najvišji vrh.

Običajno izhodišče je namreč iz vasi Arachova nad Delfijem.

Zato nama ni šlo tako enostavno, kljub temu sva sprejela izziv.

    Parnas sva sicer načrtovala že doma, ko sva izbirala hribe, ki jih še nisva osvojila.

S parkirišča sva našla slabo uhojeno pot proti smučišču.

Zato sva jo zapustila in sva krenila na vrh smučišča ob eni izmed sedežnic.

Na vrhu smučišča sva spoznala, da naju čaka še dolga in naporna pot. 

Smučarska proga, ki sva ji sledila,je bila speljana daleč naokrog kot se vidi na spodnji sliki. 

Zato sva prečila v najino smer preko parih globokih grap do poti na pobočju gore.

Na spodnji sliki je pogled nazaj na vrh smučišča daleč zadaj. 

Od tam sva prečila široko dolino.

Pod strmim pobočjem Parnasa sva se priključila na lep kolovoz, ki ga verjetno uporabljajo pastirji za dostop do obširnih pašnikov.

Na koncu kolovoza pa sva prvič naletela na rdeče pike na skalah, ki so naju pripeljale na vrh.

Vrh Parnasa ( 2457 m).

Pogled z vrha na planotaste gore okoli najvišjega Parnasa.

Pogled na Jonsko morje v ozadju na zahodu...(spodaj)

... ter Egejsko morje na vzhodu.(spodaj) ...

 

... pa še midva. 

Vesela in zadovoljna, da sva se uspela dokopati do vrha večinoma po težavnem brezpotju.

 

 Nekaj časa sva še uživala in se razgledovala po gorati okolici z razgledi od enega do drugega morja.

Sestopala sva po isti poti nazaj do kolovoza ...

... ter nato počez čez grape in doline malo drugače kot prej.

Vse tole sva morala čim prej nekako prečiti, da sva se vrnila domov še pred mrakom.

Na vrhu smučišča sva si oddahnila, čakal naju je le še spust navzdol.

Ob sončnem zahodu sva prišla nazaj na izhodišče in dan je bil zopet ravno dovolj dolg in zelo lep.

Odločila sva se prespati kar tukaj, čeprav sva vedela, da naju čaka zelo hladno jutro.

Vendar jasne noči, preživete pod milijoni svetlih zvezd, nisva želela izpustiti.

____________