Mount Parnassos (Parnas)

 Pot: smučišče Parnas, vrh smučišča, vrh Parnasa in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

 

Po grški mitologiji je gora Parnas dobila ime po Parnasu, sinu nimfe Kleodore in smrtnika Kleopompa. Obstajalo je tudi mesto v katerem je vladal Parnas, ki je bilo zaradi hudih nalivov v poplavi uničeno. Prebivalci so se umikali pred poplavami na pobočje gore, ker so sledili zavijanju volkov in ustanovili mesto Likoreja kar v grščini pomeni zavijanje volkov.

 

 Pod Parnasom je tudi mesto Delfi, kjer je bilo preročišče in svetišče boga Apolona. 

Ime Parnas se je v umetnosti tako razširilo, da je danes sinonim za dom poezije, književnosti in znanja. Montparnasse v Parizu ima ime po Parnasu. Tu se zbirajo umetniki, predvsem pesniki, ki berejo svoja dela.

 

Na Parnasu je danes največje grško smučarsko središče.

Odločila sva se, da Parnas obiščeva tudi midva. 

Zjutraj sva bila še blizu naselja Theologos kar je 90 km daleč od izhodišča za Parnas. 

Pogled na vremensko sliko nama je potrdil, da bo dan sončen in primeren za obisk gora.

Kmalu sva zagledala pogorje širokega Parnasa ...

... in našla sva cesto, ki naju je hitro pripeljala na višino skoraj 1800 m, od koder sva si zamislila, 

da bi lahko osvojila njegov najvišji vrh.

Običajno izhodišče je namreč iz vasi Arachova nad Delfijem.

Zato nama ni šlo tako enostavno, kljub temu sva sprejela izziv.

    Parnas sva sicer načrtovala že doma, ko sva izbirala hribe, ki jih še nisva osvojila.

S parkirišča sva našla slabo uhojeno pot proti smučišču.

Zato sva jo zapustila in sva krenila na vrh smučišča ob eni izmed sedežnic.

Na vrhu smučišča sva spoznala, da naju čaka še dolga in naporna pot. 

Smučarska proga, ki sva ji sledila,je bila speljana daleč naokrog kot se vidi na spodnji sliki. 

Zato sva prečila v najino smer preko parih globokih grap do poti na pobočju gore.

Na spodnji sliki je pogled nazaj na vrh smučišča daleč zadaj. 

Od tam sva prečila široko dolino.

Pod strmim pobočjem Parnasa sva se priključila na lep kolovoz, ki ga verjetno uporabljajo pastirji za dostop do obširnih pašnikov.

Na koncu kolovoza pa sva prvič naletela na rdeče pike na skalah, ki so naju pripeljale na vrh.

Vrh Parnasa ( 2457 m).

Pogled z vrha na planotaste gore okoli najvišjega Parnasa.

Pogled na Jonsko morje v ozadju na zahodu...(spodaj)

... ter Egejsko morje na vzhodu.(spodaj) ...

 

... pa še midva. 

Vesela in zadovoljna, da sva se uspela dokopati do vrha večinoma po težavnem brezpotju.

 

 Nekaj časa sva še uživala in se razgledovala po gorati okolici z razgledi od enega do drugega morja.

Sestopala sva po isti poti nazaj do kolovoza ...

... ter nato počez čez grape in doline malo drugače kot prej.

Vse tole sva morala čim prej nekako prečiti, da sva se vrnila domov še pred mrakom.

Na vrhu smučišča sva si oddahnila, čakal naju je le še spust navzdol.

Ob sončnem zahodu sva prišla nazaj na izhodišče in dan je bil zopet ravno dovolj dolg in zelo lep.

Odločila sva se prespati kar tukaj, čeprav sva vedela, da naju čaka zelo hladno jutro.

Vendar jasne noči, preživete pod milijoni svetlih zvezd, nisva želela izpustiti.

____________

  
 

Evia (Euboea)

 Na otok Evio smo prispeli s trajektom iz Glyfe. 

Pred tem smo z zanimanjem opazovali velika polja bombaža, ki so se raztezala na vsako stran ceste. Prebrala sem, da je Grčija glavna pridelovalka bombaža v EU.

 

Trajektne linije na Evio potekajo iz več mest. 

Otok pa je povezan s celino tudi z dvema mostoma v mestu Chalkida.

Na otoku, ki je vulkanskega izvora, so naravni vroči vrelci. Največ jih je v mestu Leutra Edipsou.

 

Takole vroči vrelci prihajajo na plan marsikje ob obali in se zlivajo v morje, 

zato se lahko razvajaš v njihovi toploti podnevi ali ponoči neglede na letni čas.

 

 

 

 

 

V mestu sva opazila kip Herkula, grškega junaka in tako izvedela, da se je rodil tukaj.

Mesto nima modernih stavb. Hiše so starejše, obnovljene ali pa ne.

Nekatere velike stavbe pričajo, da je bilo naseljeno že od nekdaj.

 

Evia slovi tudi po lepih plažah, na zgornji sliki je plaža Ellinika.

 

Na skrajnem severu Evie je peščeni polotok, pred njim pa po levi in desni strani otoka hiše ali vikendi.

V notranjosti otoka smo si ogledali slap Drymona, ki pa v tem času ni bil preveč vodnat.

Leta 2022 je bil na otoku velik požar, ki je zajel 40% njegove površine.

Posledice bodo vidne še vrsto let.

Občudovala sva tudi prelepe sončne zahode ...

... in tudi vzpodbudne sončne vzhode.

Ob suhi marini pred mesom Limni sva opazovala dvig jadrnice iz morja. 

Ob plimi z močnim vlačilcem potisnejo stojalo kar po pesku in produ v plitvo morje.

 Ko zapluje jadrnica med opornike stojala, jo privežejo nanj in jo nato odvlečejo na suho. 

V jadranskih marinah imajo za ta namen specialna dvigala, tu pa z dvigi nič ne komplicirajo.

Prvič sva videla tak način dviga plovil na kopno.

Ko sva prečila Evio od mesta Pscahna proti mestu Kymi, 

sva se peljala prek prelazov na višini 600 do 900 m.

Tudi na severovzhodni strani otoka ni težko najti lepih plaž.

Pogled nazaj proti Dirfiju nama pokaže, da je vrh še vedno v oblakih in vetru.

Lepa gorska cesta naju je pripeljala v Kymi. 

Skozi mesto se je glavna cesta nenadoma zelo zožila (slika spodaj) in se zvila skozi nekaj pravokotnih ovinkov. V vsaki razširitvi pa je bil parkiran še kak avto. 

To je sicer značilnost mnogih grških vasi. Tokrat pa je bila ta zožitev res ekstremna. 

K sreči sva takih presenečenj že vajena in zdaj že veva, 

da se da s previdno vožnjo vedno priti brez praske skozi.

Pot sva nadaljevala čez gorato Evio, mimo obsežnih plezališč.

Vozila sva po strmih serpentinah gor in dol.

Tako sva prispela nazaj na južno stran Evie v mesto Eritria. 

To turistično orientirano mesto je v tem času ravno prav samevalo, zato nama je zelo všeč.

 Promenade so bile skoraj prazne, mnogo restavracij na obali pa kljub temu obratuje in prijazno skrbijo za dobro počutje maloštevilnih gostov. 

Midva pa sva se nastanila na malem otočku pred mestom, ki je z umetnim nasipom povezan z njim. Veliko prostora sva imela ob svoji mali plažici.

 

 V miru sva užila lep sončni zahod ter svetlo jutranjo zarjo.

 

Iz mestne luke vozi vsako uro trajekt na celino po ugodni ceni 3 € na osebo ter 10 € za auto.

Krog po Eviji sva zaključila v mestu Chalkida. 

Pod starim mostom, ki povezuje otok Evio s celino, teče morje hitreje kot marsikatera reka, 

zato morajo plovila s tem resno računat.

Mesto je veliko, polno ljudi in prometa. Midva pa si ogledala le še trdnjavo Karababo nad mestom. 

Pri  ogledih gradov ali trdnjav sva že večkrat opazila, 

da je hrib do trdnjave zasajen s kaktusi in tudi tu je tako.

Trdnjava je velika ...

... zgrajena na taki točki, da je lahko nadzirala vse dostope v mesto tako s kopnega kot z morja.

V njej je bogat arheološki muzej, ki hranijo vse artefakte najdene na Eviji. Razstavljene so najdbe iz obdobja stare grčije, Bizanca in otomanskega cesarstva. Tudi grki imajo pestro in zanimivo zgodovino.

 _________________ 

Evia je res velik lep otok, nudi veliko zanimivosti ter lepih plaž, dostopen s trajekti in z dvema mostoma. Na otoku nisva opazila velikih hotelov ali resortov z modernimi apartmaji. Je pa polno nasadov oljk, tudi mandarin in pomaranč. Je večinoma gorat z avtentičnimi vasmi in prijaznimi ljudmi.

Sem se bova rada še vračala.

 ________________