Kepa

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno in nazaj 

Čas: 8 ur s postanki.

 

Erjavčev rovt , tudi Tromostovje piše na karti, je sotočje dveh potokov Mlinca in Žakelj. 

Ob sotočju je široko polje nanosov obeh hudournikov in od tod je tudi izhodišče poti v gore.

Po prečkanju potoka Žakelj sva se po označeni stezi skozi gozd povzpela do lovske koče Brvogi. 

Od tu se odprejo lepi pogledi na Julijce.

Pot je tudi naprej speljana skozi gozd. 

Na križišču poti za Kepo in Dovško babo imenovanem Koritec 

so na novo uredili zajetje okusne pitne vode. 

V vročih dneh zelo prija takšna osvežitev.

Ko sva prišla nad gozdno mejo, se nama je razprl širok razgled na Julijce 

v katerih še posebej izstopata  Triglav in  Škrlatica. 

Takole se vije pot pred nama ...

... in za nama pogled na sedlo, ki sva ga že prehodila...

 

... vmes pa je globoka škrbina, ki je opremljena s stopi in zajlami...

 

 ... nato pot vodi po majhni polički navzgor ....

 

... do sedla, kjer se priključi pot iz Avstrije.

 

Vrh Kepe (2145 m)  je ponavadi bolj obiskan z avstrijske strani, tokrat pa je bil v tisti uri samo najin.

 

Modro nebo z rahlimi oblački, razgledi daleč naokrog in vrh, kjer sva bila sama.

 Res prelepo.

Pokuk na avstrijsko stran proti jezeru Faaker See...

...ter pogled na Karavanke do Stola ter Košute v ozadju.

 

Sedaj pa nazaj do globoke škrbine ter čez njo dol in gor.

Povzpela sva se še na vmesni vrh Gubno (2034 m)...

 ..

 ...ter se nato počasi spuščala navzdol nazaj na izhodišče.

 Pot je prelepa, zelo razgledna in vredna ponovnega obiska.

 

_____________

 

 

 

 

Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh

 

 

 Pot: planina Ravni, planina Polšak, Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh, koča na Molički peči, Dolge trate, planina Ravni

 

 V zgodnjem jutru je planino Ravni že obsijalo sonce. 

Jutranja temperatura  je bila tokrat le 8 stopinj C, medtem ko je v preteklih dnevih bilo tukaj topleje; celo do 16 stopinj. Pred kočo sva videla nekaj lovcev. 

Verjetno so se odpravljali v obširna lovišča v okolici.

 

 Do planine Polšak se večinoma potka vije skozi redek macesnov gozd, ki je posebno lep v pozni jeseni, ko macesnove iglice v sončni svetlobi zlato zažarijo preden pred zimo odpadejo. 

Takrat je tukaj ravno zato vsako leto veliko pohodnikov.

Na planini Polšak sva dohitela manjšo skupino planincev, 

sicer pa je ta pot v tem času običajno precej samotna. Potka je sledljiva, ni pa markirana.

 

  Do vrha Križevnika je bila pot precej spolzka, saj je ves prejšnji dan močno deževalo. 

Na vsakem koraku so se mokre trave in borovci močno otresli svoje mokrote na najinih nogah. 

A sonce je že sproti sušilo najine čevlje in obleko.

 

 

 Na vrhu Križevnika ( 1910 m) je prlep pogled na Ojstrico in Rinke v ozadju,

 ker pa sta za nama prišla gor dva znanca, sva dogodek izkoristila 

in tako je nastala najina skupna fotografija. 

 Pogled na  vzhodni del grebena Križevnika in na Raduho v ozadju.

 

 Pogled na zahodni greben Križevnika ter Veliko Zelenico in Veliki vrh v ozadju, 

kamor sva bila namenjena.

 

 S Križevnika se nato spustiš in nadaljuješ krožno pot dalje proti Veliki Zelenici, 

vmes pa lahko včasih pokukaš tudi na Robanovo planino.

 Na Veliko Zelenico (2114 m) sva se povzpela malo po svoje 

ter nadaljevala po travnatem pobočju  proti Velikemu vrhu (2110 m).

Sledil je spust proti koči pod Moličko pečjo. Majhna koča se skriva pod strmim pobočjem Ojstrice. Zadnje leta je ta kar precej obiskana.

Za povratek sva izbrala pot čez Dolge trate ter najino lepo krožno pot zaključila pod planino Ravni.

 

 

 

Tudi tokrat je hojo meril sledilec in narisal lepo krožno pot s 14,8 km ter 1140 višinskimi metri.

_________________

Ojstrica

 

Pot: planina Podvežak, Mala Ojstrica, Ojstrica, Korošica, Vodotočnik, Deska, lovska koča na Brežicih

Vsaj enkrat letno se povzpneva tudi na Ojstrico. 

Letošnji nevihtni julij nam je naklonil tu in tam kak miren dan, 

pa sva enega med njimi izkoristila za kratek skok v hribe. 

Zvečer sva se odpravila od doma in na planini prespala, zato sva lahko s planine Podvežak 

že na poti opazovala jutranjo zarjo. To nama veliko pomeni.

Hodila sva po običajni markirani poti do razpotja za Malo Ojstrico. 

Nisva še med najpočasnejšimi pohodniki, 

vendar naju je kmalu prehitel oskrbnik koče na Molički planini in povedal,

 da pogosto nosi do koče 30 kg nahrbtnik. 

Malo sva se zamislila kako hitra bi bila midva s takšnim tovorom. 

Na srečo nama tega ni potrebno preizkusiti.

 

Meglice so se pričele nabirati nad Žvižgavcem in Veliko zelenico.

 

Pogled na Lučkega dedca na nasprotni strani je vsakič drugačen.

 Po lepem grebenu Ojstrice ...

... mimo okna...

... pa sva že stala na vrhu Ojstrice (2350 m). 

Občasno je veter prepodil meglice, pa sva takrat lovila razglede do znanih gora v ozadju.

 Navzdol proti Korošici se je videl greben Ojstrice z meglicami, ki so ustvarile lepo megleno srce.

Korošica je oskrbovana; ob ostankih pogorišča stare koče so še vedno trije kontejnerji ter stalni oskrbnik, ki po novem dela za planinsko društvo Šoštanj. 

Od tam sva krenila spet navzgor in nato navzdol do naslednjega "srca"  - Vodotočnega jezera ...

 

... po prelepih travnikih Deske mimo Lastovca...

 

... in do pašnikov pod njim.

 

Pa se je tudi danes ponovno zatemnilo in zagrmelo v ozadju, zato sva pred grozečo nevihto pospešila  mimo lovske koče na Brežicih po cesti nazaj do najinega avta, kjer sva zaključila lep izlet.

 

Na poti sva izrisala lepo krožno krivuljo s 1211 višinskimi m na 13,3 km poti,

 kot je skrbno zabeležil najin sledilnik,  stacioniran nekje visoko med digitalnimi oblaki.

 

_________________

 

 

 

Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak

Čas: 4 - 5 ur s postanki

 

Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 

na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.

 

Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 

To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 

Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 

vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 

da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....

 

...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.

 

 

Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.

 

Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 

tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.

 

In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.

 

Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 

Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.

 

S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .

Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.

Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 

Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 

le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 

in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  

Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 

ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.

____________