sobota, 2. november 2024

Lefkada in Stavrotas (1182 m)

Na otoku Lefkadi sva se želela povzpeti še na zadnji grški hrib, kot sva načrtovala doma. 
Iz vasi Chortata sva se zapeljala še nekaj km do izhodišča, ki je na okoli 600 m nadmorske višine. 
Pot vodi najprej po kolovozih.
 
Nato se kolovoz spremeni v dobro vidno pot, ki jo označujejo tudi možici.
 
Proti vrhu pa je pot označena z rdečimi pikami. Razgledi po planotastemu vrhu pa so čedajle lepši. 
Na spodnji sliki je pogled na Minimati, ki je nekaj m nižji od najinega Stavrotasa.

Najvišji vrh Lefkade je Stavrotas (1182m).
 
Pogled z vrha na jugovzhodno stran otoka.

Povzpela sva se še na sosednji neimenovani  vrh, da sva videla nekaj več:
 na primer zaliv Vasiliki na sliki spodaj ...
... ali polotoke podobne prstom na Halkidiki.
Takole pa izgleda najin Stavrotas od morja navzgor.
Ceste so speljane kar visoko čez otoški gorski svet, zato premagaš le okoli 
400 višinskih metrov za osvojitev najvišjega vrha.
 
 Nato pa sva se odpeljala dalje po otoku.
Svetilnik na skrajnem jugozahodnem rtu otoka v sončnem zahodu. 
Blizu njega sva prenočila in zvečer uživala neokrnjeno tišino ob sončnem zahodu ...
... ter naslednje jutro ob sončnem vzhodu opazovala Odisejev otok - Itako.
Lefkada slovi po svojih lepih plažah na zahodni strani otoka: 
Katsiki, Egremni, Galios, Kalamitsi, Vathisa in še kateri.
Zanimiva je plaža Egremni, kjer moraš pustiti avto visoko nad plažo. 
Najprej hodiš po asfaltni cesti dober kilometer, nato pa še po 392 kovinskih stopnicah ter še 20 betonskih za zraven.
Plaža pa je lepa in vredna truda pri dostopu in še večjega, ko jo zapuščaš.
Kopanje v turkiznem morju, ki je še vedno prijetno toplo, je čudovito.
Obiskala sva tudi plažo Kalamitsi, ki pa se je nama zdela najlepša do sedaj. 
Dolga je okoli kilometra, sestavljena iz malih zalivov, ki jih oblikujejo veliki balvani.
Do nje vodi strma ( 15 % ) in zelo ovinkasta cesta.
Ker je bila tokrat plaža samo najina, sva se lahko igrala tako kot sva želela.

Tokrat sva za prenočevanje izbrala plažo Kathisma. 
Lepa široka cesta vodi do te plaže in to se pozna pri obiskanosti. 
Ob obali sva se pridružila vsem tistim avtodomarjem, ki zaradi neokretnosti svojih vozil ne morejo dostopati do lepih skritih kotičkov, ki jih je v grčiji nešteto.
Sva pa še midva za spremembo tokrat v družbi občudovala nov sončni zahod.
In ta bo mogoče zadnji letos v Grčiji. Ali pa tudi ne. 
Še ne veva, kako se bova odločila jutri.

____________________





četrtek, 31. oktober 2024

Thermopiles do otoka Lefkada

 
Danes je bil na vrsti dolg premik nazaj čez gorovje Pindos in sicer od toplic Thermopiles(a) 
pa do Jonskega morja. V Thermopilah bi bilo sicer možno še ostati kak dan, 
bilo nama je lepo, vendar sva se na tem potovanju že dovolj naužila kopanja v toplih vodah. 
Zato sva krenila po cesti Lamia, Karpensi, Prousos, Thermo, Astakos.
Za mestom Karpensi sva zavozila v prelepo sotesko do Prousosa. 
 Čudila sva se, kako mojstrsko je speljana cesta preko sten globoke soteske.

Po takih soteskah sva se že vozila in prišla do sklepa, da se gorovje Pindus razteza kot nekakšna hrbtenica in vmes so soteske. Lahko se le čudimo kje vse so se včasih naselili ljudje, 
ko še ni bilo nobene cestne povezave z dolino.
pred naseljem Prousos sva zagledala mogočen samostan na veliki polici gorovja. da pa bilo vse še bolj unikatno so postavili še stolp na enem od mnogih gričev (na sliki levo).

Naselje Prousos, kjer se cesta zooži, kot se za grške vasi spodobi.
Središče naselja s veliko platano ter ozko cesto.
Slikovita cesta naju je vodila dalje, kjer se soteska zniža in razširi proti mestu Thermo. 
V mestu je med drugim Apolonov tempelj, ki sva si ga nameravala ogledat, 
vendar je ob torkih dostop zaprt. Pa kdaj drugič.
Prenočišče sva si poiskala ob akumulacijskem jezeru Trichonida za mestom Thermo.
 Jezero je zelo veliko, okolica pa mirna in občutek tak,
 kot da si visoko v gorah in le zvezde na nebu sijejo nate.
V naslednjem dnevu sva se le premaknila do Jonskega morja in obstala ob lepih plažah na prenočišču,
 ki sta nama ga priporočila Alenka in Emil, ki se pred nama vračata domov.
Prostor je res lep, idiličen z nekaj samotnimi zalivi in kjer lahko občuduješ sončni zahod.
Pa sva ga še midva.
 
___________
 

ponedeljek, 28. oktober 2024

Parnossos, Delphi, Arachova, Galaxidi, Itea in Thermophylae

Gorovje Parnassosa sva prečkala od mesta Amfiklia mimo smučišča Parnassos 
( se vmes povzpela na najvišji vrh Parnasoss- 2457 m) ter do vasi Arachova in Delphi. 
Lepa cesta se dvigne več kot 1700 m do znanega smučišča,
 ter se na drugi strani spušča proti Jonskemu morju. 
Pokrajina naju je očarala

Pod vrhovi sva se vozila med strnjenimi smrekovimi gozdovi in se po lepi cesti spustila na višino okoli 1100 m preko travnate planote, ki naju je spominjala na bosanske planine.
Sledile so cestne serpentine do 700 m višine, kjer leži slikovita vas Arachova. 
Naselje je delno postavljeno na grebenu kot je značilno za stare grške vasi.
Bila je sončna nedelja, zato so bile povsod množice turistov. Počasi smo se prebijali po glavni cesti. Midva sva zadovoljno vozila za avtobusom, ki je delal prostor vsem nam, ki smo vozili za njim.
Kljub temu sva za nekaj časa obtičala v zastoju, ko je nasproti pripeljal še en avtobus,
 pa sta se oba zelo na tesno počasi premikala drug mimo drugega.
Vse je potekalo brez vsake nervoze ali slabe volje.
Za vasjo Arachovo se cesta v zavojih spusti še do slavnega naselja - Delphi. 
Tukaj so ostanki staroveškega Apolonovega templja, preročišča, zakladnice in ostalih slavnih zgradb zbrani v muzeju na prostem in pod streho velikega paviljona.
 
Mesto Delphi je določil bog Zeus, ko je želel najti središče svoje 'babice Zemlje' (Gea ali Gaja).
Poslal je dva orla, ki sta letela od vzhoda proti zahodu in sta tukaj našla OMFALOS ali popek Gaje.
Ta popek Zemlje je ščitil zmaj Piton, ki ga je ubil Apolon.
 
Delfski Orakelj (preročišče) je bilo tukaj že v predklasičnem grškem svetu (1400 pr.n.št.)
in je delovalo še v IV. st.n.št.
 
V tem času se v Sredozemlju ni zgodilo ničesar pomembnega 
brez predhodnega povpraševanja oraklja v Delfih.
 
Delfi so resnično nekaj posebnega in edinstvenega še zdaj. 
Tudi nama je pokrajina delovala veličastno.
 Delphi pod stenami, spodaj pa čedalje širša dolina oljkami vse do obmorskega mesta Itea.

Arheološki ostanki nemo pričajo o veličastnosti kraja in časa,
ko je preročišče dejansko delovalo kot popek sveta,
ki je povezoval zgodovino vseh sredozemskih narodov.

Delfijsko preročišče je delovalo dobrih 1000 let, dokler ni krščanstvo postalo dovolj močno, 
da je s silo zatrlo poganske navade. Niso več dopustili, da se ljudje še posvetujejo z orakljem.

 

Sodobno mesto Delphi ima mnogo gostišč oziroma tavern. Njihova značilnost je, 
da pri vseh vstopiš z ulice,  na drugi strani pa je terasa nad dolino.
 Lahko opazuješ, kako se dolina na zgornji strani zoži pod pogorjem Parnassosa, 
spodaj pa se razširi do morja. Vsa je zasajena z oljkami. Res veličastno.
Promet skozi mesto pa je trening potrpežljivosti.  Tudi midva sva se občasno premikala po centimetrih mimo nasproti stoječega ali počasi vozečega vozila.
Na zgornji sliki je še en pogled z morja na Delphi in Parnassos nad njim.
Sledilo je pomorsko mesto Itea. Množic ljudi ni bilo in mesto se nama je zdelo lepo in mirno. 

 Na spodnji sliki je pogled z morja na Iteo.

 Za Iteo je še mestece Galaxidi, ki slovi kot staro pomorsko mesto z lepim pomorskim muzejem 
in dvema naravno varnima lukama.
Tudi midva sva izbrala svoj zaliv za prenočevanje.
Ogledati pa sva si želela še Thermophylae. 
Ponovno  sva se podala čez gorovje Pindus in uživala v razgledih.
Na drugi strani gorovja za prelazi sva zagledala veliko polje Thermophylae. 
To polje je bilo prizorišče prve velike bitke med grškimi polisi, 
vključno s Špartanci in napadalnimi Perzijci.
Najprej sva se ustavila v znanih toplicah. 
Ime Thermopylae pomeni vroča vrata. Ime je dobilo po vročih žveplenih vrelcih 
in v grški mitologiji so vroča vrata ena od vrat za vstop v Had.
Topla rečica s temperaturo okoli 43 stopinj na svoji poti napolnjuje nekaj večjih tolmunov, 
se hitro pridruži večji hladni reki, ki se kmalu izlije v morje.
Ob njej je veliko prostora

Pri Thermophylae(h) so Perzijci vdrli na grško ozemlje in ogrozili Atene. Tu jih je v soteski pričakala špartanska vojska pod vodstvom kralja Leonidasa. 
Ti so zadrževali večtisočglavo  perzijsko vojsko tri  dni.
Zaradi izdaje je padlo vseh 300 Špartancev s kraljem vred ter ostalih 700 grških junakov.
 Perzijcev je padlo kar 20 000, vendar so tokrat zmagali.
( V drugi bitki na Maratonskem polju, pa so Grki dokončno porazili Perzijce. )
V ta namen je postavljen velik spomenik kralju Leonidasu in njegovim 300 hrabrim borcem.
 Zraven je tudi  zgodovinski muzej.
Pa sva tako v praksi malo obnovila najino poznavanje grške zgodovine.
Paše!
________