Cincar

Pot: koča Kruzi, vrh planine Cincar ter nazaj

 

Iz mesta Livno vodi cesta na planino Cincar. 

To je velika prostrana planina in spada med planine v BIH, katerih vrhovi  dosežejo 2000 m. 

 Leži med Kupreškim in Glamoškim poljem. To je sedaj edina bosanska planina, na kateri se še pasejo  divji konji. Planina je samotna s samo nekaj hišami ter stajami za živino takoj nad mestom Livno.

Iz Livna sva se zapeljala po slabi makadamski cesti do koče Kruzi. 

Koča je odprta le po dogovoru in ravno ta dan je bila odprta, ker je bila tu treking skupina iz Slovenije. Ko so se vsi odpravili navzdol do Livna, sva ostala sama na širni planini. 

Pozno popoldne sva opazovala nevihte, ki so se vrstile nad sosednjo Dinaro.

 

Naslednje jutro sva se odpravila proti vrhu Cincarja. Gosti oblaki so skrivali vrh.

Najprej se hodi po prostrani planini malo gor in malo dol. Pot je markirana.

Orientacija ni zahtevna, razen v megli.

Med hojo sva opazovala čredo divjih konj, ki pa se nama ni približala.

Baje se včasih tudi približajo človeku, ko si zaželijo kak slasten grižljaj iz nahrbtnika.

Pogled navzdol je bil prekrasen. Velika prostranost planine je naju presenetila.

Pri vzponu na vrh planine večino višinskih metrov narediš zadnje dva kilometra. 

Vzpon je kar zahteven v tem smislu, ker je pot speljana naravnost navzgor do vrha. 

Zlasti zadnjih 200 m je izredno strmih.

Na vrhu Cincarja ( 2006 m) pa naju je pričakala megla...

...tisti jutranji oblak se kljub močnemu vetru ni in ni hotel umakniti z vrha.

 Zato pa sva se midva umaknila hitreje kot sva nameravala.

Na poti navzdol pa sva resnično občudovala te neskončne širjave in velikost planine ...

...kamor koli si pogledal, je bila ena sama široka planina.

Izredno lep pogled je bil to.

Sestopala sva malo po svoje, mimo stez in oznak. Orientacija ni bila težka.

Odkrila sva še nekaj prelepih kotanj...

...se ozirala nazaj na Cincar, kjer pa so se megle v tem času razkadile.

Do najinega izhodišča pri koči Kruzi je bilo še nekaj kilometrov ravninske poti.

Koča Kruzi je še kar samevala. Zelo lepa koča je to, s svojo elektriko, s svojim zajetjem vode ter zimsko sobo ob kateri je bogata skladovnica drv. 

Počutila sva se tako dobro, da bi najraje tukaj ostala še kak dan ali dva.

A tokrat to ni bilo mogoče.

Pot ni bila dolga, le 730 višinskih metrov ter 11 kilometrov poti, ki je pred vrhom resnično zelo strma.

Sinjal - Dinara

Pot: vas Glavaš, pot mimo Jančije glavice, Dinara, pot mimo Ošljaka, Glavaš

 

Najvišji vrh Hrvatske leži na velikem masivu imenovanem Dinara, ki je dolg okoli 20 km in širok 10 km. Je drugi največji del Dinarskega gorstva, takoj za Velebitom. Dinarsko gorstvo je tako dobilo ime po tem masivu Dinara, katerega najvišji vrh Sinjal je tudi najvišji vrh Hrvatske.

 

Na Dinaro vodi več poti, vse so približno enako dolge. 

Midva sva izbrala pot iz vasi Glavaš, do koder vodi lepa toda ozka asfaltirana cesta. 

Nad vasjo so ostanki trdnjave iz XV. stoletja, ki je bila zgrajena zaradi pogostih otomanskih obleganj v tistem času. V okolici Kninskega polja je najti ostanke enajstih takšnih postojank.

 

Vse so bile zgrajene od XV. do XVII.  stoletja zaradi zaščite pred vdori Otomanov.

Pot vodi dalje mimo planine kjer je zavetišče Martina Košare. 

Zavetišče je na žalost zelo zanemarjeno. 

Na planini se je paslo nekaj konjev, kljub velikim površinam pogorišča.

Pogled navzdol na planino.

Pot se neprestano vzpenja, ponekod bolj, ponekod manj.

 Zaradi zgodnje jutranje ure sonce še ni pripekalo.

Za Jančijo glavico je bila pot manj označena , na takšnih podih je bila potrebna pazljivost.

Prispela sva na zadnji del poti pod vrhom.

Vrh Dinara ali Sinjal( 1831 m). Stolp na vrhu nudi lepo zavetje pred burjo, 

ki je tudi nama zelo kuštrala lase.

Vidljivost sva imela slabo. V dobrih razmerah pa se baje vidi od morja do planin v Bosni, 

vsaj tako sva prebrala. Pot navzdol sva nadaljevala po obronkih planine. V dolini je mesto Kijevo.

Pot po planini.

Zavetišče Drago Grubač je prijetno urejeno.

Sem pride pot od ferate Dinaridi, ki je pa trenutno v delu, vsaj pisalo je tako na obvestilni tabli.

Vrh pred začetkom ali koncem ferate.

Pogled navzdol na zavetišče. Iz pogorišča se vidi, da so kočo komaj obvarovali pred ognjem

Pogorišče je bilo še sveže, po celotnem tem predelu Dinare sva opazovala velika pogorišča.

Še vedno je "dišalo" po ognju.

Pot je vodila strmo navzdol in v sončni pripeki sva se kar oddahnila, ko sva prispela na položnejši teren.

Vmes sva se šla še ohladit v veliko jamo.

Na tej poti sva prehodila 1290 višinskih metrov ter skoraj 17 km poti. Za pot navzgor sva porabila 10 minut manj kot 4 ure, za navzdol pa tri.   

Olševa

 

Pot:  gozdna cesta pri Sv. Duhu, Lipševa vrata (Felsentore) , Obel kamen, Govca, 

Potočka zijalka ter nazaj na izhodišče.

Na gozdni jasi je bilo vse mirno, tiho in tudi naše priprave za pohod so potekale hitro. 

Kmalu smo se priključili markirani poti, po kateri smo se povzpeli v breg.

Pred Potočko zijalko smo krenili levo in prečili pobočje, ki je bilo do leta 2019 poraslo z gozdom po katerem je vodila lepa senčnata gozdna potka. Po takratnem vetrolomu  je trajalo par let, da so odstranili večino izruvanih dreves, sedaj pa je pot le delno zakrita.

Pred Lipševimi vrati je nekaj varovanega vzpona, ki pripomore k boljšemu občutku varnosti.

Lipševa vrata so ena izmed dveh znamenitosti Olševe. Najlepša so Velika Lipševa vrata (1508 m). Ležijo na avstrijski strani v neposredni bližini meje.

Ob trojnih vratih, ki ležijo v kamnitem grebenu ena nad drugim, je speljana zavarovana planinska pot. Od njih je lep razgled na avstrijsko Koroško ter naše Alpe.

Od vrat nazaj smo se povzpeli po neoznačeni poti na gozdnati greben Olševe.

Pot je strma in tudi spolzka ponekod. Utrinek s poti.

Na prvem zahodnem vrhu Olševe se nam je odprl prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na zemljevidih in naši aplikaciji je prvi vrh imenovan Olševa ali Useva 1883 m na avstrijski strani.

Sledilo je prečenje celotnega pogorja Olševe.

Mimo Oblega kamna ( 1911 m) s pogledom na lep, toda zelo krušen skalnat obod.

Sedaj pa navzdol ...

... na malo sedlo pod našim zadnjim vrhom, Govco.

Med previdno hojo opazujemo lepe stvaritve narave, ki vedno padejo v oči, ko pohajkujemo tu.

Na vrhu Olševe, Govca (1929 m).

Pogled naprej na vzhodni del pogorja Olševe, Visoka peč, Odenični hriber. 

Pot po tem delu Olševe bomo prihranili za jesenski potep.

Po daljšem počitku in uživanju na vrhu smo se napotili navzdol ...

... do svetovno znane Potočke zijalke.

Tokrat smo namenili precej časa temeljitemu ogledu njene prostrane notranjosti.

Po prijetni jamski ohladitvi naših pregretih udov smo se počasi vrnili do izhodišča.
 

Na tej poti sva uživala skupaj z Alenko in Emilom. ( Njun blog: http://eka-me.si/  ). 

Aplikacija nam je skopo  naštela  le 775  višinskih metrov ter nekaj manj kot 7 km poti.

________________