Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh

 

 

 Pot: planina Ravni, planina Polšak, Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh, koča na Molički peči, Dolge trate, planina Ravni

 

 V zgodnjem jutru je planino Ravni že obsijalo sonce. 

Jutranja temperatura  je bila tokrat le 8 stopinj C, medtem ko je v preteklih dnevih bilo tukaj topleje; celo do 16 stopinj. Pred kočo sva videla nekaj lovcev. 

Verjetno so se odpravljali v obširna lovišča v okolici.

 

 Do planine Polšak se večinoma potka vije skozi redek macesnov gozd, ki je posebno lep v pozni jeseni, ko macesnove iglice v sončni svetlobi zlato zažarijo preden pred zimo odpadejo. 

Takrat je tukaj ravno zato vsako leto veliko pohodnikov.

Na planini Polšak sva dohitela manjšo skupino planincev, 

sicer pa je ta pot v tem času običajno precej samotna. Potka je sledljiva, ni pa markirana.

 

  Do vrha Križevnika je bila pot precej spolzka, saj je ves prejšnji dan močno deževalo. 

Na vsakem koraku so se mokre trave in borovci močno otresli svoje mokrote na najinih nogah. 

A sonce je že sproti sušilo najine čevlje in obleko.

 

 

 Na vrhu Križevnika ( 1910 m) je prlep pogled na Ojstrico in Rinke v ozadju,

 ker pa sta za nama prišla gor dva znanca, sva dogodek izkoristila 

in tako je nastala najina skupna fotografija. 

 Pogled na  vzhodni del grebena Križevnika in na Raduho v ozadju.

 

 Pogled na zahodni greben Križevnika ter Veliko Zelenico in Veliki vrh v ozadju, 

kamor sva bila namenjena.

 

 S Križevnika se nato spustiš in nadaljuješ krožno pot dalje proti Veliki Zelenici, 

vmes pa lahko včasih pokukaš tudi na Robanovo planino.

 Na Veliko Zelenico (2114 m) sva se povzpela malo po svoje 

ter nadaljevala po travnatem pobočju  proti Velikemu vrhu (2110 m).

Sledil je spust proti koči pod Moličko pečjo. Majhna koča se skriva pod strmim pobočjem Ojstrice. Zadnje leta je ta kar precej obiskana.

Za povratek sva izbrala pot čez Dolge trate ter najino lepo krožno pot zaključila pod planino Ravni.

 

 

 

Tudi tokrat je hojo meril sledilec in narisal lepo krožno pot s 14,8 km ter 1140 višinskimi metri.

_________________

Ojstrica

 

Pot: planina Podvežak, Mala Ojstrica, Ojstrica, Korošica, Vodotočnik, Deska, lovska koča na Brežicih

Vsaj enkrat letno se povzpneva tudi na Ojstrico. 

Letošnji nevihtni julij nam je naklonil tu in tam kak miren dan, 

pa sva enega med njimi izkoristila za kratek skok v hribe. 

Zvečer sva se odpravila od doma in na planini prespala, zato sva lahko s planine Podvežak 

že na poti opazovala jutranjo zarjo. To nama veliko pomeni.

Hodila sva po običajni markirani poti do razpotja za Malo Ojstrico. 

Nisva še med najpočasnejšimi pohodniki, 

vendar naju je kmalu prehitel oskrbnik koče na Molički planini in povedal,

 da pogosto nosi do koče 30 kg nahrbtnik. 

Malo sva se zamislila kako hitra bi bila midva s takšnim tovorom. 

Na srečo nama tega ni potrebno preizkusiti.

 

Meglice so se pričele nabirati nad Žvižgavcem in Veliko zelenico.

 

Pogled na Lučkega dedca na nasprotni strani je vsakič drugačen.

 Po lepem grebenu Ojstrice ...

... mimo okna...

... pa sva že stala na vrhu Ojstrice (2350 m). 

Občasno je veter prepodil meglice, pa sva takrat lovila razglede do znanih gora v ozadju.

 Navzdol proti Korošici se je videl greben Ojstrice z meglicami, ki so ustvarile lepo megleno srce.

Korošica je oskrbovana; ob ostankih pogorišča stare koče so še vedno trije kontejnerji ter stalni oskrbnik, ki po novem dela za planinsko društvo Šoštanj. 

Od tam sva krenila spet navzgor in nato navzdol do naslednjega "srca"  - Vodotočnega jezera ...

 

... po prelepih travnikih Deske mimo Lastovca...

 

... in do pašnikov pod njim.

 

Pa se je tudi danes ponovno zatemnilo in zagrmelo v ozadju, zato sva pred grozečo nevihto pospešila  mimo lovske koče na Brežicih po cesti nazaj do najinega avta, kjer sva zaključila lep izlet.

 

Na poti sva izrisala lepo krožno krivuljo s 1211 višinskimi m na 13,3 km poti,

 kot je skrbno zabeležil najin sledilnik,  stacioniran nekje visoko med digitalnimi oblaki.

 

_________________

 

 

 

Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak

Čas: 4 - 5 ur s postanki

 

Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 

na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.

 

Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 

To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 

Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 

vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 

da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....

 

...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.

 

 

Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.

 

Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 

tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.

 

In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.

 

Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 

Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.

 

S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .

Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.

Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 

Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 

le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 

in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  

Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 

ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.

____________

 

 

Veliki Risnjak

 

Pot: Mrzla vodica, po Horvatovi stezi , Schlosserov dom, Veliki Risnjak, ter čez Lesko nazaj do Mrzle vodice

Čas:  7 - 8 ur s postanki

Tokrat so prišli na vrsto vrhovi severnega Gorskega Kotarja in kot na prvega sva se povzpela na Veliki Risnjak. Pričela sva hoditi v Mrzli vodici pri Crnem lugu, kjer je tudi eden od vstopov v nacionalni park Risnjak.

Za pot navzgor sva izbrala Horvatovo stezo. Kasneje pa sva začela slediti zanimivi legendi o Risnjaku:

V davnih časih so tod živele prekrasne vile imenovane Gorjanke. 

Živele so lepo mirno življenje, vsa njihova pozornost je veljala visoki beli steni, kamor so se povzpele vsak dan.Od tam je bil lep razgled na Srebrna vrata, ki so omejevale to prelepo pokrajino vil. 

Po teh vilah Gorjankah je tudi Gorski kotar dobil ime.

Prerokba je namreč govorila, da bo skozi Srebrna vrata prišla velika ljubezen in zato so vile vsak dan čakale na belih stenah in gledale , kdaj se bo ta prerokba izpolnila.

Svet tu okrog je bil čudovit, gozdovi, živali in bujno rastje, vse je živelo v sožitju. Pred Srebrna vrata pa so se kar naenkrat priselili ljudje. Nihče ni vedel od kod so prišli, bili pa so pridni, delavni in mirni. In življenje vseh je lepo mirno teklo dalje.

Pasli so tudi živino na travnikih visoko v gorah.

Nekega dne pa je mlad pastir pasel živino na travnikih, hodil sem ter tja in neka radoživa sila ga je vlekla čedalje višje do belih sten in vse dalje skozi Srebrna vrata v višji gorski svet. Tu ga je zagledala ena od vil in se zaljubila vanj. Tudi mlad pastir se je zaljubil v lepo vilo.

Poglavarka vil je opazila to ljubezen. Vile pa so imele samo eno omejitev, nikoli se niso smele družiti z ljudmi ali se celo povezati z njimi. To bi bil njihov največji greh.

Zato je poglavarka vil želela kaznovati zaljubljeno vilo in jo je spremenila v risa.

Mlad pastir je to opazil in ker ni želel zapustiti svoje drage, se je tudi sam spremenil v risa.

Bila sta nerazdružljiv par in živela sta v tako veliki ljubezni, da so se vse ostale živali odmaknile od njiju. In tudi onadva nista potrebovala koga.

Imela sta čudovito naravo, bujno zelenje ter svojo ljubezen. Dve mački tako nista imeli več prijateljev, vedeli sta, da ne bosta nikoli več mogli koga ljubiti. Tako sta objeti odšle še dalje v planino, kjer so bile same sebi dovolj in tako je še danes.

 

Za spomin na njuno neizmerno in nedovoljeno ljubezen, njun čudoviti dom, to goro imenujejo Risnjak.

 

In zaradi te velike ljubezni in lepote neokrnjene narave so ljudje to področje Risnjaka proglasili za nacionalni park.

Risi tu še dandanes živijo vedno v paru v najtemnejših gozdovih. 

Ljudje jih redko vidijo ali naletijo na njih... 

...tako redko, kot je težko najti pravo veliko ljubezen, ki se tudi zgodi le tu in tam.

In tako sva ob tej lepi in poučni legendi prehodila 17,5 km ter 950 višinskih metrov.

Legendo pa sva ves čas hoje brala takole, na vsake toliko časa je bil postavljen steber z opisom. Če želi kdo prebrati to čudovito zgodbo se mora povzpeti na pot iz vasi Vilje, kjer je tudi eden od vhodov v nacionalni park Risnjak.

 

Tudi nocoj sva našla mirno prenočišče v skrivnostnem gozdu pod vršaci, 

ki jih nameravava obiskati jutri. 

 

_____________