Leglet

Leglet leži zahodno od vasi Aousserd, na vzhodu Zahodne Sahare. Področje sestavlja venec vzpetin visokih do 500 m, ki se dvigajo nad ravnico puščave. (naslovna slika).

Iz obmorskega mesta Dakhla se ena izmed cest vije v notrajnost zahodne Sahare proti vasi Aousserd,

 ki se nahaja blizu mavretanske meje. 

Okoli 200 km je te ceste in take daljave so nama postale že običajne.

V tej vasi je poleg bencinske črpalke in male trgovinice le nekaj hiš. 

Je pa zato velika vojaška postojanka.

 Na začetku ob tej cesti opaziva takšne posebne skulpture, ki pritegnejo oko.

 

Posamezne kamele nam prečijo cesto, kmalu pa zagledamo tudi velike črede kamel.

Cesta do Legleta je novejša, celo asfaltirana in nas udobno pripelje 

do izdatnega vodnjaka v mali ravnici sredi vrhov.

Tu prespimo v objemu puščavske tišine. 

Naslednji dan se zato spočiti odpravimo na pohod po okoliških vrhovih.

Najprej prečimo zapeskano dolinico...

...nakar se pričnemo vzpenjati, da pridemo do naslednje velike kamnite doline.

Seveda tu ni poti. Nekajkrat je strmina kar konkretna tako da malo poplezamo. 

Obema pasjima spremljevalcema pa pomagamo da splezata navzgor.

Pogled navzdol na peščeno dolino, ki smo jo prečili, nas prepriča,

 da smo že zelo daleč od našega tabora.

Opazimo drevo atil. Domačini narežejo vejice in jih uporabljajo namesto zobne ščetke.

Seveda smo morali to tudi poiskusiti in naši zobje so se kmalu belo bleščali. 

Nekaj vejic atila je tako šlo z nami.

Najvišji vrh nad Legletom je že pred nami.

Sedlo pod vrhom, kjer pokukamo na drugo stran puščave. 

Ničesar ni do obzorja.

Okno pod vrhom je zelo prepišno. Doseže pa nas internetni signal,

 ki ga spodaj ni bilo, tako da to lepo izkoristimo. 

Dva dni zapored smo bili ponovno brez povezave s svetom

Na vrhu pa piha tako močno, da se komaj obdržimo na nogah.

Pogled v dolino proti Aoussardu ter drugi skupini vzpetin je zaradi močnega vetra malo meglen.

( še isti dan smo puščavski prah začeli pošiljati proti Evropi 😊)

Sestopili smo po lepi kamniti dolini na drugi strani vzpetine.

Vmes najdemo vodo ujeto v kamniti kotanji. Domačini to imenujejo gelta.

V poznem popoldnevu je že pošteno vroče, ko stopamo nazaj po peščeni dolini. 

Naš pohod je trajal kakšne štiri ure in premagali smo približno 500 višinskih metrov.

 Barve pokrajine v zahajajočem soncu...

...ter zjutraj, ko jih sonce zopet obsije. 

Mi pa se odpravimo na drugi del piste, ki nas bo peljala v brezpotja velike puščave.

___________________

Dakhla, pa do severnega povratnika

 

Zaradi uničene zadnje leve pnevmatike je bilo jasno, da moramo prekiniti prečenje Sahare 

in takoj nabaviti novo.

Najbližji vulkanizer je bil v mestu Dakhla, 

do katerega smo prevozili še okrog 200 km po puščavski cesti..

Tam je najin avto dobil dve novi pnevmatiki na zadnji kolesi in rezervno kolo je bilo spet postavljeno tja, kjer bo spet čakalo na novo priložnost za akcijo.

 Upava, da ga ne bova več rabila vrsto let. Tokrat je bilo prvič v uporabi.

 

V Dakhli smo se, kak dan prej kot smo načrtovali, sestali še z Rokom in Nastjo, 

mladima popotnikoma iz Slovenije. Prav lepo je bilo poklepetati z njima. 

Njun blog Potujoči brlog je precej znan in nudi dobre informacije za potovanja 

v marsikatero deželo Europe, Azije ali Afrike.

Ker sva bila že tako daleč na jugu zahodne Sahare, sva se zapeljala še do rakovega povratnika. 

Edina cesta, ki vodi do tja in naprej do Mauretanije, je bila marsikje zelo zasuta s peskom zaradi močnega vetra v prejšnjem dnevu.

Pri tabli, ki označuje to pomembno zemeljsko paralelo, sva obrnila avto nazaj proti severu.

Južneje do zdaj še nisva bila. To še naju čaka.

Nazaj grede sva obiskala še znano plažo Portorico, 

kjer nama je po uspešnem pogajanju z vojaki bilo dovoljeno tudi prenočevanje. 

To je izjema, kajti ob vsej saharski obali prenočevanje ni možno, ker vojska to ne dovoli. 

Če te zvečer opazijo (in opazijo te vedno) ti lepo prijazno povedo, 

da je zadrževanje na klifih ali plažah dovoljeno le podnevi.   

Kljub strogemu varovanju pa sva drug dan odkrila še zaliv nasproti mesta Dakhla, 

do katere vodi slaba makadamska cestica. Zaliv ni viden s ceste, je samoten, 

ker so ob njem ustavili komaj začeta gradbena dela.

V njem sva v pesku med drugimi zanimivimi najdbami nabrala tudi lepe kristalne skupke sadre, 

ki jih zbiratelji imenujejo puščavske rože.

Jutri pa gremo dalje v odkrivanje novih zanimivosti.

____________

 

Zahodna Sahara II, do Bir Anzarane

 

Pred drugim delom prečenja zahodne sahare smo si oddahnili še v čudovitem zalivu, kjer se puščava spusti do morja, med klifi. Maroška policija nam je takoj prišla povedat, da tu ne smemo prenočevati. Seveda ne bomo in se bomo premaknili nazaj v Jraifio.Tokrat sva potovanje preko pustinje nadaljevala  samo z Damjanom in Tonjo.  ( DAMJANOV BLOG )

 

 Mlajši del ekipe se je prav lepo okopal v morju.

 Starejši del ekipe pa se je sprehajal po prelepem obrežju.

 Sedaj pa zares, sledilo je prečenje po saharskem pesku.

 

 Najprej smo se po pisti zapeljali do tretjega toplega izvira vode, ki ni bil tako topel, kot prvi.

Videvali smo črede kamel ter nato okostje enega od njih, ki je smrt storil v pustinji.

Prispeli smo do prelepih sipin...

...se povzpeli na njih...

...imeli aktiven počitek...

 

 

 

 

...ter običajni odmor...

...bilo je prelepo ...

... 

...ampak treba je bilo iti dalje po saharski pisti, ki približno izgleda takole, 

vmes pa so mehkejši deli.

 

  Pot smo nekajkrat prekinili z manjšimi sprehodi.

 

 Sledile pa so tudi prečenja mehkejših delov piste.

 

 Damjan je bil vedno prvi in nam utiral pot. Nenadoma so se nanosi peska poglobili. 

Posledica je bila da je bilo potrebno reševanje prvega vozila. 

Ker je voznik zelo izkušen kar se tiče saharskih pist je takoj vedel kaj je bilo potrebno storiti.

Žal je bil mehkejši del kar dolg in je bilo potrebno nekajkratno prestavljanje podnic, 

da je avto izplezal na trdnejši del piste.

 

 

Vsi smo se kar pošteno potrudili, da smo prvo vozilo spravili ven iz mehkega dela, 

trajalo je skoraj štiri ure, da smo premagali okoli 10 m preglobokega peska.

Nato je sledilo nekaj prelepih utrinkov puščave ter pot dalje.

 Dneva še ni bilo konec ter dela tudi ne. Spuščene gume so zahtevale svoj davek na trdi podlagi.

 Kar naenkrat nama je dobesedno sezulo gumo in potrebno je bilo zopet delo. 

Rezervna guma je bila pripravljena za menjavo.

Zopet se je zvečerilo in poiskali smo miren kotiček za spanje.

Jutri bo nov dan in zamislili si bomo novo pot. 

Pri tem je najlepše, da si lahko del sveta, kjer si sam krojiš svoje vsakodnevne izzive 

in ob tem uživaš lepoto narave, ki te spremlja od zore do mraka.

_____________