ponedeljek, 19. februar 2024

Zahodna Sahara II, do Bir Anzarane

 

Pred drugim delom prečenja zahodne sahare smo si oddahnili še v čudovitem zalivu, kjer se puščava spusti do morja, med klifi. Maroška policija nam je takoj prišla povedat, da tu ne smemo prenočevati. Seveda ne bomo in se bomo premaknili nazaj v Jraifio.Tokrat sva potovanje preko pustinje nadaljevala  samo z Damjanom in Tonjo.  ( DAMJANOV BLOG )

 
 Mlajši del ekipe se je prav lepo okopal v morju.
 Starejši del ekipe pa se je sprehajal po prelepem obrežju.
 Sedaj pa zares, sledilo je prečenje po saharskem pesku.
 
 Najprej smo se po pisti zapeljali do tretjega toplega izvira vode, ki ni bil tako topel, kot prvi.

Videvali smo črede kamel ter nato okostje enega od njih, ki je smrt storil v pustinji.
Prispeli smo do prelepih sipin...

...se povzpeli na njih...


...imeli aktiven počitek...
 
 
 
 
...ter običajni odmor...

...bilo je prelepo ...
... 
...ampak treba je bilo iti dalje po saharski pisti, ki približno izgleda takole, 
vmes pa so mehkejši deli.
 
  Pot smo nekajkrat prekinili z manjšimi sprehodi.
 
 Sledile pa so tudi prečenja mehkejših delov piste.
 
 Damjan je bil vedno prvi in nam utiral pot. Nenadoma so se nanosi peska poglobili. 
Posledica je bila da je bilo potrebno reševanje prvega vozila. 
Ker je voznik zelo izkušen kar se tiče saharskih pist je takoj vedel kaj je bilo potrebno storiti.
Žal je bil mehkejši del kar dolg in je bilo potrebno nekajkratno prestavljanje podnic, 
da je avto izplezal na trdnejši del piste.
 
 
Vsi smo se kar pošteno potrudili, da smo prvo vozilo spravili ven iz mehkega dela, 
trajalo je skoraj štiri ure, da smo premagali okoli 10 m preglobokega peska.
Nato je sledilo nekaj prelepih utrinkov puščave ter pot dalje.

 Dneva še ni bilo konec ter dela tudi ne. Spuščene gume so zahtevale svoj davek na trdi podlagi.
 Kar naenkrat nama je dobesedno sezulo gumo in potrebno je bilo zopet delo. 
Rezervna guma je bila pripravljena za menjavo.
Zopet se je zvečerilo in poiskali smo miren kotiček za spanje.

Jutri bo nov dan in zamislili si bomo novo pot. 
Pri tem je najlepše, da si lahko del sveta, kjer si sam krojiš svoje vsakodnevne izzive 
in ob tem uživaš lepoto narave, ki te spremlja od zore do mraka.

_____________









 












petek, 16. februar 2024

Zahodna Sahara - I

 

V poznem večeru smo sledili Damjanovemu avtu iz Boujdourja na saharsko pisto 
(ne moreš temu reči, da je to cesta) v notranjost puščave. 
V trdi temi smo se z avti namestili okoli zapuščene stavbe. 
Videli nismo nič razen veliko svetlih zvezd na temnem nebu. 
Tišina in utrujenost sta pomagali, da smo hitro zaspali.


Sončni vzhod je tu okoli 8.30 zjutraj in šele takrat smo začeli spoznavati razsežnost puščave.
Nikjer ni nič, do obzorja je tako. Pričakovali smo velike sipine ter obsežna peščena področja. 
Pa tam ni bilo tako. V Zahodni Sahari je le 10  % področja v sipinah, vse ostalo je bolj ali manj grobo zrnato peščeno in trdo ravninsko področje, kjer raste zelo malo ali nič. Razen v oazah seveda.


Ostanki živali pričajo o težkih pogojih za preživetje.
Sledili smo pisti vedno globlje v puščavo.

 Našli smo prazen in zapuščen tovornjak, ki je stal na robu piste.
Tudi avtomobili radi umirajo v puščavi, saj jim tukajšnje vozne razmere krajšajo vitalne funkcije.

 Nadaljevali smo pot v smeri Jraifije.

Vmes je bilo nekaj odmora.
 
Nato smo zavozili v zapeskano ali mivkasto področje.

Vse avte smo pod Damjanovim vodstvom rešili iz zastoja, ko je bilo peska preveč.
 
 

Potem smo se ustavili ob objektu, kjer občasno potekajo verska srečanja Saharcev sredi puščave.
 


Nadaljevali smo pot do izvira izredno tople termalne vode, ki je žal zapuščen.
Se sprehodili na bljižnjo zelo majhno vzpetino...
...kjer smo na vrhu zvedeli, da je tu bilo nastavljenih polno tankovskih min v času boja med Maročani in Saharci, ne tako dolgo nazaj. Ostanki avtov, ki jih je tu razneslo, so vidni še sedaj.
Zanimiv, poučen, zelo lep in zelo nevsakdanji dan smo zaključili ob toplem vrelcu Jraifia,
 seveda sredi puščave.


Vrelec napaja bazen, tu ima voda 43 stopinj. Ko piha mrzel veter in nosi pesek s puščave,
 je takšen vrelec tople vode v oazi pravi balzam za dušo in telo. Domačini ta kotiček radi obiskujejo, tujci pa le redko zaidejo sem. 
Poleg termalnega bazena je tudi še bazen z ohlajeno vodo po katero prihajajo domačini s cisternami.
In sem se hodijo napajat tudi velike črede kamel,
ki se pasejo po puščavi.
Pokuk ven iz oaze zasajene s tamariskami.
Uh ... kako prija vroča voda ...
Nabrali smo si novo energijo za naslednje dni.
___________


 

četrtek, 15. februar 2024

Od Tarfaje do Boujdourja


Camp Naila leži v naravnem parku Khenifiss. 
Kot mnogi campi v tem delu Maroka nudi le prostor in nič drugega.

 V parku imajo majhen muzej oziroma sobo s predstavitvenimi fotografijami ptic in živali v tem parku. Seveda predstavnik razloži vse v francoščini. 
Na srečo je z nami Špela, ki nam vse lepo prevaja.

 Od daleč smo opazili tudi flaminge, ki so gnezdili na plitvinah v laguni. Res zelo lepo. 
Vredno obiska, cena parkirišča je samo 20 dirhamov na avto. (cca 2 €)
Od Tarfaye krenemo po obalni cesti.
 Na eni strani se že vleče puščava, na drugi so klifi  Atlantskega oceana.
Kamelje črede postajajo vse pogostejše. Tokrat opazimo tudi pastirja.
V mestu Tarfaya si privoščimo maroški tanjin.

Za mestom Tarfaya že desetletja leži nasedli trajekt, ki je povzročil prekinitev morske povezave z bližnjimi Kanarskimi otoki. Tja se napotijo tudi afriški begunci, zato je čez nekaj l0 km tudi nasedli motorni čoln ostal v opomin beguncem, da se beg tukaj ne izide vedno dobro. 
Kljub policijskim  kontrolam v hišcah na vsakih 100 m je lani na španske Kanare 
uspešno priplulo čez 15 000 srečnežev, ki si obeta boljše življenjske pogoje.
Tudi policijske kontrole na cestah so pogoste.
Od mesta Layoune v notranjost Sahare se nahajajo tudi sipine. 
Nekaj jih vidimo tudi mi, kar s ceste.



Mesto El Marsa ima večje pristanišče za tovorne ladje s katerimi izvažajo predvsem fosfate, 
ki se nahajajo v notranjosti maroškega dela Sahare. 
Ulice so široke, z novimi hišami.
Pred Boujdourjem nas zopet pričaka policijska kontrola, 
pokažemo jim potne liste in povemo kam gremo. 
To so obvezni podatki za vsako policijsko kontrolo.
V mestu se snidemo z Damjanom in Tonjo, ki nas bosta popeljala v Saharo. 
Skupno obiščemo bogato založeno tržnico, se založimo s hrano 
in že ta večer se premaknemo kakih t 50 km v notrajnost Sahare.
 Mirna in tiha noč pod tisočerimi zvezdami nas kmalu zaziba v prijeten spanec.

Jutri začnemo spoznavati Saharo. Smo polni pričakovanja z malo strahu pred neznanim.
____________