Križevnik

Pot: planina Ravni, Dolge trate, Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik, Polška planina, planina Ravni 

V deževnem večeru sva se pripeljala visoko v gozd med sveže ozelenele macesne in se odpravila spat.

Prebudila sva se v toplem svežem jutru in dan se je začel zelo prijetno s pogledom na jutranjo zarjo, 

ki je obetala lep dan..

Ko se povzpneš s planine Ravni na Dolge trate, se pričnejo prelepi razgledi. 

Na gornji slikici je zajet pogled na Planjavo, Vršiče in Vežico z desne proti levi.

Pogled na Veliko planino preko soteske Lučke Bele je tudi vedno vreden kratkega postanka.

Naredila sva krog okoli Velikega vrha ter se nato iz smeri Moličke peči povzpela na vrh. 

Eno samo snežišče je še vztrajalo na tej strani.

Veliki vrh (2100 m).

Od tu se odpre pogled na sosednji Ojstrico ter Planjavo.

Nato dalje na Veliko zelenico (2114 m).

Z Velike Zelenice naju čaka sestop po grebenu navzdol in dalje po poti proti Križevniku.

Mimogrede še pokukava čez greben na severno stran, da preveriva kaj se dogaja na Robanovi planini.

Na zgornji sliki je pogled nazaj na Veliki vrh in Veliko Zelenico preko Poljskih devic, ki so v ospredju.

Pred nama se že dviga Križevnik.(1910 m).

Z vrha Križevnika je čudovit pogled na naše Savinjske Alpe. 

Krofička ter Ojstrica z desne spredaj ter Rinke v ozadju. 

Čisto levo pa Velika .Zelenica in Veliki vrh ter greben Poljskih devic.

Še dolgo po malici posedava na vrhu Križevnika, ker je tudi tokrat samo najin se ne mudi nazaj v vročo dolino.

Opazujeva zahodni greben Raduhe in iščeva znane prehode med ruševjem. 

Sledil je sestop na Polško planino...

...ter povratek nazaj na planino Ravni. 

V tem času, ko je tukaj zgodnjepomladno vzdušje, je narava bujno zelena. 

Oko se prav spočije na sveže zelenih macesnih in sveže zelenem podrastju.

Na tej lepi krožni poti sva kljub soboti srečala le nekaj pohodnikov. Planinci te poti pogosteje obiščejo jeseni, ko se tu zlatijo macesni. V tem pomladnem času pa pot ni bila zlata ampak čudovito zelena. 

Pot ni dolga, nabralo se je je za dobrih10 km in premaganih je bilo 800 višinskih metrov.

_____________________

Brkinški rob

 Pot: Podtabor po cesti do Šilentabora in po robu nazaj čez Grmado in Gradišče

Pot po Brkinškem robu je primerna bolj za zimsko in zgodnje pomladni čas,

 tako kot sta jo opravila npr. Barbara in Boštjan. Pri naju je prišla ta pot na vrsto sedaj v maju.

Hojo sva pričela v Podtaboru po stari italijanski cesti ..

...mimo zanimive stene, ki jo plezalci še niso opremili...je pač sumljivo previsna v vrhnjem delu ...

... še skozi predor...

Jutranje meglice nad Narinom, vasjo južno od Podtaborske stene so izrisovale krasne impresije.

Stena se nato umakne položnejšim pobočjem, kjer se priključi še nekaj poti 

in že greva rahlo navzgor do lepe cerkvice sv. Martina.

S ceste nato skreneva na rob planote in nadaljujeva do vrha Šilentabora.

Rob pečin je v tem času bujno zelen z obilico cvetja.

Razgled sega daleč proti Vremščici in Nanosu.

Strma travnata pobočja pod Šilentaborom pa so polna cvetočega španskega bezga.

Vrh Šilentabora( 751 m ).

Z vrha se vidi dalje proti ostalim gričem. 

Malo naju je mikalo, da bi še nadaljevala pot, pa nama ni ugajal spust preko doline. 

Redko se pri nama zgodi, da razum prevlada srce. Tokrat je zmagal!

Zato sva se raje obrnila nazaj v vas Šilentabor prebrat opisno tablo.

Nato pa zopet navzgor na rob med cvetoče grme...

... in nazaj do cerkvice sv.Martina.

Pri cerkvi je pot zavila po cesti navzdol mimo Grmade. Midva pa sva hotela v povratku hoditi po robu prepadnih sten, zato sva jo mahnila po slabi potki v smeri vrha Grmade ( 720 m ).

Kmalu je težko sledljiva steza izginila v goščavi, pa sva se vseeno trmasto prebijala v smeri Grmade 

preko trave, grmičevja, trnovja in padlih dreves. 

Pogrešala sva najino mačeto, škarje in srp. Malo popraskana sva dosegla vrh še preden sva obupala.

Ko sva sestopila z Grmade na Guri , sva nadaljevala zopet po lepi poti do Gradišča( 791 m)...

Z Gradišča je lep pogled dalje po Brkinškem robu.

Mimo velike planjave sva hodila počasi in kar nekaj časa delala družbo čredi konj,

 ki se je pasla v sočni travi.

Med prelepim cvetjem sva nadaljevala dalje po robu, pod nama pa že videla staro italijansko cesto.

Pohod sva zaključila na izhodišču v Podtaboru in nabralo se je za okoli 14 km  in 472 višinskih metrov poti.

Ugotovila sva, da je tukaj tudi pomladni čas prijeten za hojo po robu pečin.

Še prideva!

_______________

Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 

Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 

Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.

Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 

Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,

 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 

Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 

drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 

za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 

Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 

Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________