Evia (Euboea)

 Na otok Evio smo prispeli s trajektom iz Glyfe. 

Pred tem smo z zanimanjem opazovali velika polja bombaža, ki so se raztezala na vsako stran ceste. Prebrala sem, da je Grčija glavna pridelovalka bombaža v EU.

 

Trajektne linije na Evio potekajo iz več mest. 

Otok pa je povezan s celino tudi z dvema mostoma v mestu Chalkida.

Na otoku, ki je vulkanskega izvora, so naravni vroči vrelci. Največ jih je v mestu Leutra Edipsou.

 

Takole vroči vrelci prihajajo na plan marsikje ob obali in se zlivajo v morje, 

zato se lahko razvajaš v njihovi toploti podnevi ali ponoči neglede na letni čas.

 

 

 

 

 

V mestu sva opazila kip Herkula, grškega junaka in tako izvedela, da se je rodil tukaj.

Mesto nima modernih stavb. Hiše so starejše, obnovljene ali pa ne.

Nekatere velike stavbe pričajo, da je bilo naseljeno že od nekdaj.

 

Evia slovi tudi po lepih plažah, na zgornji sliki je plaža Ellinika.

 

Na skrajnem severu Evie je peščeni polotok, pred njim pa po levi in desni strani otoka hiše ali vikendi.

V notranjosti otoka smo si ogledali slap Drymona, ki pa v tem času ni bil preveč vodnat.

Leta 2022 je bil na otoku velik požar, ki je zajel 40% njegove površine.

Posledice bodo vidne še vrsto let.

Občudovala sva tudi prelepe sončne zahode ...

... in tudi vzpodbudne sončne vzhode.

Ob suhi marini pred mesom Limni sva opazovala dvig jadrnice iz morja. 

Ob plimi z močnim vlačilcem potisnejo stojalo kar po pesku in produ v plitvo morje.

 Ko zapluje jadrnica med opornike stojala, jo privežejo nanj in jo nato odvlečejo na suho. 

V jadranskih marinah imajo za ta namen specialna dvigala, tu pa z dvigi nič ne komplicirajo.

Prvič sva videla tak način dviga plovil na kopno.

Ko sva prečila Evio od mesta Pscahna proti mestu Kymi, 

sva se peljala prek prelazov na višini 600 do 900 m.

Tudi na severovzhodni strani otoka ni težko najti lepih plaž.

Pogled nazaj proti Dirfiju nama pokaže, da je vrh še vedno v oblakih in vetru.

Lepa gorska cesta naju je pripeljala v Kymi. 

Skozi mesto se je glavna cesta nenadoma zelo zožila (slika spodaj) in se zvila skozi nekaj pravokotnih ovinkov. V vsaki razširitvi pa je bil parkiran še kak avto. 

To je sicer značilnost mnogih grških vasi. Tokrat pa je bila ta zožitev res ekstremna. 

K sreči sva takih presenečenj že vajena in zdaj že veva, 

da se da s previdno vožnjo vedno priti brez praske skozi.

Pot sva nadaljevala čez gorato Evio, mimo obsežnih plezališč.

Vozila sva po strmih serpentinah gor in dol.

Tako sva prispela nazaj na južno stran Evie v mesto Eritria. 

To turistično orientirano mesto je v tem času ravno prav samevalo, zato nama je zelo všeč.

 Promenade so bile skoraj prazne, mnogo restavracij na obali pa kljub temu obratuje in prijazno skrbijo za dobro počutje maloštevilnih gostov. 

Midva pa sva se nastanila na malem otočku pred mestom, ki je z umetnim nasipom povezan z njim. Veliko prostora sva imela ob svoji mali plažici.

 

 V miru sva užila lep sončni zahod ter svetlo jutranjo zarjo.

 

Iz mestne luke vozi vsako uro trajekt na celino po ugodni ceni 3 € na osebo ter 10 € za auto.

Krog po Eviji sva zaključila v mestu Chalkida. 

Pod starim mostom, ki povezuje otok Evio s celino, teče morje hitreje kot marsikatera reka, 

zato morajo plovila s tem resno računat.

Mesto je veliko, polno ljudi in prometa. Midva pa si ogledala le še trdnjavo Karababo nad mestom. 

Pri  ogledih gradov ali trdnjav sva že večkrat opazila, 

da je hrib do trdnjave zasajen s kaktusi in tudi tu je tako.

Trdnjava je velika ...

... zgrajena na taki točki, da je lahko nadzirala vse dostope v mesto tako s kopnega kot z morja.

V njej je bogat arheološki muzej, ki hranijo vse artefakte najdene na Eviji. Razstavljene so najdbe iz obdobja stare grčije, Bizanca in otomanskega cesarstva. Tudi grki imajo pestro in zanimivo zgodovino.

 _________________ 

Evia je res velik lep otok, nudi veliko zanimivosti ter lepih plaž, dostopen s trajekti in z dvema mostoma. Na otoku nisva opazila velikih hotelov ali resortov z modernimi apartmaji. Je pa polno nasadov oljk, tudi mandarin in pomaranč. Je večinoma gorat z avtentičnimi vasmi in prijaznimi ljudmi.

Sem se bova rada še vračala.

 ________________

Dirfi

 

                                    Pot: cesta pred kočo pod Dirfijem, vrh ter nazaj po označeni poti

                                    Razmere: zelo vetrovno in megleno

                                    Čas: 5 - 6 ur 

Otok Evia je precej gorat in Dirfi (1743 m) je njen najvišji vrh.

Že nekaj dni je pihal močan severovzhodnik in preganjal oblake čez otok in njegove hribe.

Ker ni kazalo, da bova dočakala ugodnejše vreme, sva se odločila, da se kljub temu vzpneva nanj.

Proti večeru sva se zapeljala blizu izhodišča in opazovala sončni zahod ter vrh Dirfija,

ki tokrat ni bil ovit z oblaki. (naslovna slika)

Naslednje jutro pa je bilo enako kot prejšnje dni. 

Hladno vreme, močan severnik ter oblaki okoli Dirfija. Vseeno sva se odločila za vzpon. 

Z glavne ceste Pscahna - Kymi se na prelazu višine okoli 900 m odcepi makadamska cesta proti koči pod Dirfijem. Koča je zgrajena iz kamenja, velika in lepa z obširnim prostorom okoli nje. 

Te dni je bila zaprta.

Pogled v dolino je bil takšen kot je na spodnji sliki, zgoraj megleno, na doline pa je sijalo sonce.

Pot z makadamske ceste  kmalu zavije navkreber malo sem in malo tja po skalnatem grebenu. 

Občasno sva si poiskala zavetje pred močnim vetrom ob kakšni skali.

Severni veter je bil resnično silovit in hladen, še zimske rokavice so prišle zelo prav.

Veter je na trenutke razkadil oblake in takrat sva na hitro poslikala najino okolico.

Proti vrhu sva se že začela veseliti , da bo veter le pregnal oblake.

Pa ni bilo tako. Najprej sva stopila na mali Dirfi (1735 m), nato pa je pritisnila tako gosta megla, 

da sva komaj videla drug drugega. Poleg tega tudi na skalah ni bilo več rumenih pik, 

ki so do sem dobro označevali pot.
Previdno sva hodila med vrtačami in skalami sem in tja in dokler nisva našla tudi glavnega,

 najvišjega vrha.

 Veter je tukaj dosegel v sunkih orkanske hitrosti, zato naju je uspešno prepodil z vrha.

 Previdno sva v še vedno gosti megli poiskala pot navzdol.

Vseskozi sva morala paziti, da naju ni veter podrl na tla.

Dvakrat mu je namreč to tudi uspelo.

Kot v posmeh nama se je na pol poti navzdol zopet občasno razjasnilo ...

... pa sva si lahko končno ogledala tudi sosednje grebene.  

Ko sva se večkrat ozirala tudi navzgor, sva za trenutek uzrla celo vrh.

Občasno tudi pokrajino pod nama. Takrat je bilo to zelo lepo.

Ko sva sestopila zopet na cesto proti koči sva si končno oddahnila. 

Tako močnega vetra v gorah še nisva doživela.

Ko je veter toliko ponehal, sva lahko posnela še filmček za spomin:
 

In na koncu nama je sledilec nameril 810 višinskih metrov ter skoraj 10 km poti.

Mytikas, najvišji vrh Olympa

 

Pot: Prionia, koča Spilios Agapitos, Skala, vrh Mytikas ter nazaj

Čas: 2.30 ure do koče ter 3 ure od koče do vrha

 

V stari Grčiji je bil Olimp nedostopno prebivališče njihovih bogov.

Ti so življenje navadnih smrtnikov opazovali s strmih vrhov in če je nastala potreba, 

so se v njihova življenja tudi aktivno vmešavali. 

Gora je pogosto zavita v oblake vse do današnjih dni in še vedno daje vtis zvišenosti in skrivnostnosti. Na Olimp so stari Grki gledali s strahospoštovanjem, kar pa ni čudno, saj je veličastna gora zaradi svoje oblike, lepote in starega mita o bogovih res posebna.

 

Olimp je svetovno znan tudi zaradi svoje lepe narave. Tako je že leta 1938 bil proglašen kot nacionalni rezervat narave, leta 1981 pa ga je UNESCO razglasil za zaščiteni del globalne biosfere.

 Okolica Olimpa je tudi grški nacionalni park, hkrati je to tudi najvišja grška gora.

 

Za vzpon na Olimp je potrebno premagati 1900 višinskih metrov, zadnji del je zelo zahteven,

 zato sva si za vzpon rezervirala dva dni. Od mesta  Litochoro vodi cesta do Prionie, 

kjer je koča na višini okoli 1000 m ter parkirni prostor. Od tu vodi široka pot na višino 2100 m, 

kjer je druga koča Spilios Agapitos. Tja gor se vzpenja 2 do 3 ure. 

Tu sva se zvečer sestala z Eko in Emilom in v njej smo prespali.

Kapaciteta koče je velika, imajo 120 ležišč in oskrbniki koče vzdržujejo red, ki ga vsi spoštujemo.  Cena prenočevanja na osebo je 13 €, v kolikor si član kakšne planinske zveze in imaš svojo posteljnino. Če je nimaš, jo dobiš na koči za dodatnih 8 €.

 

 Naslednje jutro smo se  prebudili ob jutranji zarji, ki je kazala na lep dan.

Na spodnji sliki je pogled na najvišji vrh Olimpa, Mytikas, ob sončnem vzhodu.

Nad kočo se prične pot vzpenjati skozi borov gozd.

 Pot je strma, borovci pa postajajo čedalje redkejši.

 

Pogledi naokrog pa gorovju pa so vedno bolj lepi. 

 

Zadnji del te poti, na vrh imenovan Skala, je zelo strm. 

Večina pohodnikov se povzpne le do Skale.

 

Sledil je počitek na Skali (2882 m) ter priprave za vzpon na Mytikas.

 

Potem smo si ogledovali pot na Mytikas in ugotavljali težavnost vzpona, ki nas še čaka.

Najbolj nevaren del se mi je zdela osrednja grapa, ki je večinoma gladka z malimi stopi in oprimki. 

Spodaj pa je prepadna stena, ki ji ne vidiš dna a veš da je hudo visoka.

Od Skale dalje je pot prepadna, ni varovana, naklon strmine po kateri več plezaš kot pa hodiš

 ni nikoli manj kot 70 stopinj. 

 Do vrha in nazaj je potrebna popolna koncentracija na pot in pazljivo izbiranje stop za vsak svoj korak. 

S Skale se najprej spustiš v manjšo grapo od te dalje pa se preči prepadne strmine.

Fotografije težko prikažejo strmino ki jo je potrebno prečiti.

Na zgornji sliki je ujet pogled, kjer se malo bolje vidi običajni naklon grape po kateri plezaš.

 

Utrinki ujeti v fotoaparat, za spomin.

 

Po dveh urah plezanja in hoje smo zadovoljni stali na vrhu, Mytikas (2917 m). 

Resnično veseli, smo si čestitali in se zahvalili, da nam je uspelo preplezati na to goro.

Pogledi naokrog so bili prelepi, imen vrhov nismo poznali, 

vedeli smo le, da nobena ni višja od naše.

Na spodnji sliki se vidi  greben, (drugi) ki ga je bilo potrebno preplezati na poti navzgor

 in seveda ob povratku še navzdol, kar te podrobneje seznani z globino pod tabo...

Po kratkem počitku na vrhu Mytikasa smo se previdno odpravili nazaj do Skale. 

Pot je bila enako težavna, vendar smo zdaj že vedeli kaj nas čaka. 

Zavedali smo se tudi, da ob slabem vremenu, mokri skali ali megli, na Mytikas ne smeš plezat! 

Na Skali smo se dobro odpočili, še enkrat fotografirali z Mytikasom v ozadju,

 ter se nato odpravili po strmi poti nazaj navzdol.

Dve uri sestopa do koče Spilios Agapitos je kar hitro minilo ...

... nato pa še dve uri sestopa do izhodišča. 

Tu pa se nam je  teh 1900 višinski metrov sestopa že malo poznalo v nogah.

Srečni in zadovoljni, da nam je uspelo stati na najvišji grški gori smo se odpravili na obalo 

ob mestu Leptokarya, ter poiskali prostor za prenočevanje. 

Zjutraj pa nas je prebudila prelepa zarja, ki nas je pospremila v nov dan.

 

________________