Sinjal - Dinara

Pot: vas Glavaš, pot mimo Jančije glavice, Dinara, pot mimo Ošljaka, Glavaš

 

Najvišji vrh Hrvatske leži na velikem masivu imenovanem Dinara, ki je dolg okoli 20 km in širok 10 km. Je drugi največji del Dinarskega gorstva, takoj za Velebitom. Dinarsko gorstvo je tako dobilo ime po tem masivu Dinara, katerega najvišji vrh Sinjal je tudi najvišji vrh Hrvatske.

 

Na Dinaro vodi več poti, vse so približno enako dolge. 

Midva sva izbrala pot iz vasi Glavaš, do koder vodi lepa toda ozka asfaltirana cesta. 

Nad vasjo so ostanki trdnjave iz XV. stoletja, ki je bila zgrajena zaradi pogostih otomanskih obleganj v tistem času. V okolici Kninskega polja je najti ostanke enajstih takšnih postojank.

 

Vse so bile zgrajene od XV. do XVII.  stoletja zaradi zaščite pred vdori Otomanov.

Pot vodi dalje mimo planine kjer je zavetišče Martina Košare. 

Zavetišče je na žalost zelo zanemarjeno. 

Na planini se je paslo nekaj konjev, kljub velikim površinam pogorišča.

Pogled navzdol na planino.

Pot se neprestano vzpenja, ponekod bolj, ponekod manj.

 Zaradi zgodnje jutranje ure sonce še ni pripekalo.

Za Jančijo glavico je bila pot manj označena , na takšnih podih je bila potrebna pazljivost.

Prispela sva na zadnji del poti pod vrhom.

Vrh Dinara ali Sinjal( 1831 m). Stolp na vrhu nudi lepo zavetje pred burjo, 

ki je tudi nama zelo kuštrala lase.

Vidljivost sva imela slabo. V dobrih razmerah pa se baje vidi od morja do planin v Bosni, 

vsaj tako sva prebrala. Pot navzdol sva nadaljevala po obronkih planine. V dolini je mesto Kijevo.

Pot po planini.

Zavetišče Drago Grubač je prijetno urejeno.

Sem pride pot od ferate Dinaridi, ki je pa trenutno v delu, vsaj pisalo je tako na obvestilni tabli.

Vrh pred začetkom ali koncem ferate.

Pogled navzdol na zavetišče. Iz pogorišča se vidi, da so kočo komaj obvarovali pred ognjem

Pogorišče je bilo še sveže, po celotnem tem predelu Dinare sva opazovala velika pogorišča.

Še vedno je "dišalo" po ognju.

Pot je vodila strmo navzdol in v sončni pripeki sva se kar oddahnila, ko sva prispela na položnejši teren.

Vmes sva se šla še ohladit v veliko jamo.

Na tej poti sva prehodila 1290 višinskih metrov ter skoraj 17 km poti. Za pot navzgor sva porabila 10 minut manj kot 4 ure, za navzdol pa tri.   

Olševa

 

Pot:  gozdna cesta pri Sv. Duhu, Lipševa vrata (Felsentore) , Obel kamen, Govca, 

Potočka zijalka ter nazaj na izhodišče.

Na gozdni jasi je bilo vse mirno, tiho in tudi naše priprave za pohod so potekale hitro. 

Kmalu smo se priključili markirani poti, po kateri smo se povzpeli v breg.

Pred Potočko zijalko smo krenili levo in prečili pobočje, ki je bilo do leta 2019 poraslo z gozdom po katerem je vodila lepa senčnata gozdna potka. Po takratnem vetrolomu  je trajalo par let, da so odstranili večino izruvanih dreves, sedaj pa je pot le delno zakrita.

Pred Lipševimi vrati je nekaj varovanega vzpona, ki pripomore k boljšemu občutku varnosti.

Lipševa vrata so ena izmed dveh znamenitosti Olševe. Najlepša so Velika Lipševa vrata (1508 m). Ležijo na avstrijski strani v neposredni bližini meje.

Ob trojnih vratih, ki ležijo v kamnitem grebenu ena nad drugim, je speljana zavarovana planinska pot. Od njih je lep razgled na avstrijsko Koroško ter naše Alpe.

Od vrat nazaj smo se povzpeli po neoznačeni poti na gozdnati greben Olševe.

Pot je strma in tudi spolzka ponekod. Utrinek s poti.

Na prvem zahodnem vrhu Olševe se nam je odprl prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na zemljevidih in naši aplikaciji je prvi vrh imenovan Olševa ali Useva 1883 m na avstrijski strani.

Sledilo je prečenje celotnega pogorja Olševe.

Mimo Oblega kamna ( 1911 m) s pogledom na lep, toda zelo krušen skalnat obod.

Sedaj pa navzdol ...

... na malo sedlo pod našim zadnjim vrhom, Govco.

Med previdno hojo opazujemo lepe stvaritve narave, ki vedno padejo v oči, ko pohajkujemo tu.

Na vrhu Olševe, Govca (1929 m).

Pogled naprej na vzhodni del pogorja Olševe, Visoka peč, Odenični hriber. 

Pot po tem delu Olševe bomo prihranili za jesenski potep.

Po daljšem počitku in uživanju na vrhu smo se napotili navzdol ...

... do svetovno znane Potočke zijalke.

Tokrat smo namenili precej časa temeljitemu ogledu njene prostrane notranjosti.

Po prijetni jamski ohladitvi naših pregretih udov smo se počasi vrnili do izhodišča.
 

Na tej poti sva uživala skupaj z Alenko in Emilom. ( Njun blog: http://eka-me.si/  ). 

Aplikacija nam je skopo  naštela  le 775  višinskih metrov ter nekaj manj kot 7 km poti.

________________

Polinik

Pot: gostilna Plockenhaus, planina Spielbodenalm, Polinik in nazaj (pot 403 ,430)

Za zadnji dan potepanja v Karnijskih Alpah sva izbrala Polinik. 

Po včerajšnih nevihtah se je naredil lep dan, toda tudi danes so bile plohe in nevihte verjetne. 

Nasproti gostilne je parkirni prostor, sama gostilna pa zgleda da ne obratuje več. 

Mogoče je bila le zaprta. Pot vodi mimo lepega Zelenega jezera...

... skozi gozd navzgor do spodnje planine Spielbodenalm, ki pa je zaraščena. 

Ima pa dober izvir vode.

Večkrat sva prečila električne pastirje in nekateri prehodi so pretirano ozki.

Naju je zaskrbeli za nekatere najine znance, če se bi prerinili skozi.

Po kakšni uri strmega vzpona skozi gozd sva dosegla gozdno mejo.

Odprli so se prelepi razgledi vse naokrog.

Na gornji sliki levo  je najin Cellon od včeraj, na spodnji sliki pa zgornja planina Spielbodenalm, s kočami, stajami in živino. Do te planine sicer vodi široka, lepo vzdrževana cesta za pastirje.

V ozadju je najin današnji cilj: Polinik.

Spodaj je pogled na Pal Piccolo, sicer samo 1867 m visok vrh ampak na vrhu in ob poti so ostanki iz 1.svetovne vojne z muzejem na prostem, tako da se ga splača obiskati. O tem sva prebrala. 

Lahko opraviš tudi krožno pot od sedla Plockenpass ali od koče Plockenhaus.

 Toda velik del poti je trenutno zaprt zaradi velikoh podorov.

 Je pa ta vrh šel tudi na najin "seznam planinskih poti", ki jih je treba še obiskati.

Za planino je nekakšen velik travnat lijak ali amfiteater, povzpeti se je treba na vrh tega.

Prelep pogled z vrha na Cellon ter ostale vzhodne Karnijske Alpe.

Na vrhu sva se zopet dala slikat, obiskovalcev skoraj ni bilo, kljub prazničnemu dnevu v Avstriji.

Sprehodila sva se še do drugega vrha Polinika (2332 m), s pogledom na Ziljsko dolino.

Prelep pogled na travnate planine na SV...

...ter navzdol na planino Spielbodenalm, ki sva jo prečila...

...ter pogled še daleč na S.

Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, ker je zelo naložena s kamenjem in gruščem.

Zopet mimo planine Spielbodenalm...

...ter še zadnji pogled na najin včerajšni Cellon.

Skrivnostno Zeleno jezero v dolini je samevalo, kopanje v njem ni dovoljeno,

 zato sva se osvežila v manjšem tolmunu potoka, ki se vanj izliva.

Na tej poti nama je aplikacija tokrat namerila 1170 višinskih metrov in 10 km poti.