Monte Cavallo ali Rosskofel ali Konjski špik

Pot: sedlo Nassfeld, Monte Madrizze, mimo sedla Sella di Aip, vrh Rosskofel, drugi vrh Creta di Pricot ter nazaj na sedlo Di Aip in skozi vodni park ter mimo Tressdorfer hohe.

 Od jezera Lago del Pramollo vodi več poti proti Rosskoflu. 

Od kažipotne table sva se usmerila na dovozno cesto za postajo žičnice na Madritce. 

Uro in pol sva hodila v jutranjem soncu navzgor do zgornje postaje žičnice,

 nato pa končno krenila na planinsko pot.

 

Pogled nazaj na zgornjo postajo žičnice na Madrizzenu.

Na poti proti vrhu sva šla mimo sedla Aip.

Na vrhu Rosskofla (2239 m) sva ugotavljala, da te gore niso preveč obiskane. 

Pa ne drži. Ob 9h zjutraj namreč prične voziti sedežnica s sedla Nassfeld in takrat pride tudi več pohodnikov, ki potem nadaljujejo pot do vrha. 

 

V daljavi sva opazovala čredo gamsov, vsepovsod ob poti pa so se slišali jutranji žvižgi svizcev. 

Z vrha sva nadaljevala proti Creti di Pricot, (zgornja slika)...

 

Vrh  Crete di Pricot. (2230 m), s pogledom na Rossfofel.

Razgledi po gorah so prelepi, navzdol na kočo Winkel z živordečo streho ...

 

...na zgornjo postajo žičnice Madrizze ter park z jezeri in vodometi...

 

...na sedlo di Aip kamor sva namenjena ter gore za njim...

...na bivak Lomasti pod sedlom...

 

...ter na dolino pod sedlom kamor vodi najina pot nazaj ter v ozadju vrh Gartenkofel, 

kamor se med drugim nameravava povzpeti jutri. 

 

Razgledi so bili prelepi povsod naokrog.

Vračala sva se po poti mimo Tressdorfer hohe in občudovala pogled na Montaž v ozadju ter 

Monte Malvuerich spredaj, na katerem sva bila pred letom dni.

 

Čisto v ozadju se vidijo naši Julijci z Mangartom v ospredju.

 

Sledila je še pot navzdol po macesnovem gozdu nazaj na najino izhodišče pri jezeru. 

 

Na tej prelepi  in razgledni poti sva prehodila 1600 višinskih metrov ter okoli 17 km poti.

_______

Dovška Baba in soteska Kloma

Pot: Erjavčev rovt, steza ob Mlinci, planina Dovška Rožca, Dovška baba ter po markirani poti nazaj.

Čas: okoli 8 ur s postanki

Tokrat sva pričela hoditi ob hudourniku Mlinca po neoznačeni stezi, ki naj bi vodila do planine Dovška Rožca. Na planini pa naj bi se neoznačena steza priključila  markirani poti za vrh.

Ob Mlinci je steza kar dobro vidna. Ko se hudournik postavi precej pokonci, 

pa je slabo vidne stezice konec. Zavila sva v strmo gozdno pobočje na desno. 

Kasneje sva ugotovila, da je potrebno zaviti levo na nasprotno pobočje od najinega.

Za gozdom se je proti vrhu grebena pričelo ruševje. 

Tu sva ugotovila, da sva na napačni strani hudournika in sicer pod vrhom Bela peč. 

Kljub temu sva nadaljevala s prečenjem skozi ruševje prek grebena, ter po strmem melišču dol. 

Nadaljevala sva po drugi strani mimo Bele peči navzgor do planine Dovška Rožca. 

Tu sva se priključila markirani stezi.

Na gornji sliki je pogled z najinega grebena pri Beli peči na Mojstrano, dolino Vrat in Kot. 

Že zaradi takšnega pogleda je bilo vredno prilesti sem gor.

Planina Dovška Rožca ima primerno ime za čudovito planino z razkošnim razgledom.

Pogled na planino ter doline z vrha.

Z vrha Dovške babe lahko nadaljuješ po vseh vrhih Karavank: Hruški vrh, Klek, 

Golica, Struška in še naprej prav do konca.

Dovška Baba (1892 m).

Pot sva nato nadaljevala s prečenjem pod vrhom proti sedlu Mlinca.

Lepa prečna pot vodi skozi redek gozd s pašniki...

... prav do sedla Mlinca...

...ter nato do Koriteca ter navzdol po običajni stezi do Erjavčevega rovta.

Kljub naporni poti sva bila le prehitro ( 6 ur) v dolini, pa sva si omislila še raziskovanje hudournika Žakelj. Tudi tu vodi neoznačena steza, ki ji je težko slediti,  

ob strugi do vrha Stanič ter nato po drugi strani nazaj do Erjavčevega rovta.

Presenetila naju je prelepa globoka soteska Kloma, ki jo je naredil hudournik Žakelj.

Stene soteske so ponekod visoke kakšnih 70 m, v globini pa je videti nekaj slapov.

Presenetljivo in zelo lepo za videt.

Tako se je tudi na tej poti na Dovško Babo...

 

 

...in še zraven na sotesko Klomo nabralo okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Kepa

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno in nazaj 

Čas: 8 ur s postanki.

 

Erjavčev rovt , tudi Tromostovje piše na karti, je sotočje dveh potokov Mlinca in Žakelj. 

Ob sotočju je široko polje nanosov obeh hudournikov in od tod je tudi izhodišče poti v gore.

Po prečkanju potoka Žakelj sva se po označeni stezi skozi gozd povzpela do lovske koče Brvogi. 

Od tu se odprejo lepi pogledi na Julijce.

Pot je tudi naprej speljana skozi gozd. 

Na križišču poti za Kepo in Dovško babo imenovanem Koritec 

so na novo uredili zajetje okusne pitne vode. 

V vročih dneh zelo prija takšna osvežitev.

Ko sva prišla nad gozdno mejo, se nama je razprl širok razgled na Julijce 

v katerih še posebej izstopata  Triglav in  Škrlatica. 

Takole se vije pot pred nama ...

... in za nama pogled na sedlo, ki sva ga že prehodila...

 

... vmes pa je globoka škrbina, ki je opremljena s stopi in zajlami...

 

 ... nato pot vodi po majhni polički navzgor ....

 

... do sedla, kjer se priključi pot iz Avstrije.

 

Vrh Kepe (2145 m)  je ponavadi bolj obiskan z avstrijske strani, tokrat pa je bil v tisti uri samo najin.

 

Modro nebo z rahlimi oblački, razgledi daleč naokrog in vrh, kjer sva bila sama.

 Res prelepo.

Pokuk na avstrijsko stran proti jezeru Faaker See...

...ter pogled na Karavanke do Stola ter Košute v ozadju.

 

Sedaj pa nazaj do globoke škrbine ter čez njo dol in gor.

Povzpela sva se še na vmesni vrh Gubno (2034 m)...

 ..

 ...ter se nato počasi spuščala navzdol nazaj na izhodišče.

 Pot je prelepa, zelo razgledna in vredna ponovnega obiska.

 

_____________