Čas: 12 ur
Krožna pot: Rabeljsko jezero - koča Corsi - pot Via normale na Viš - navzdol del poti Anita Goitan - Škrbina zadnje Špranje - Koštrunove špice - škrbina - koča Corsi - Rabeljsko jezero.
V najinih glavah je že nekaj časa zorela želja za vzpon na gore zahodnih Julijcev. Ni lepšega, če se želja lahko izpolni.
Avto sva zapustila malo nad Rabeljskim jezerom. V vročini sobotnega popoldneva smo se počasi vzpenjali proti koči Corsi,
kjer smo prenočili. Koča stoji na čudoviti manjši planoti pod gorami, s pogledom na naše - slovenske Julijce.
Zadnji sončni žarki so osvetlili Jerebico, Briceljk ter kaninsko pogorje.
Še malo smo uživali v toplem večeru, potem pa smo se odpravili k počitku.
Od koče Corsi - 1874 m vodijo številne poti. S slovensko planinsko karto zahodnih Julijcev smo si pomagali,
da smo končno določili pot po kateri se bomo vzpenjali na vrh Viša. Oznake nam niso bile dovolj jasne, da bi bili res prepričani,
da smo na pravi poti. Pač treba je nekako navzgor, pa smo šli malo po svoje
in zato bili nagrajeni z bližnjim srečanjem s čredico kozorogov.
Škrbina zadnje špranje je bila pred nami, mi pa smo se usmerili na bolj označeno pot levo proti Višu.
Čudovita so srečanja teh živalc, neustaršnih plezalcev nad prepadi . So res kralji in kraljice gorskih planjav.
Že so se nam vedno bolj odpirali razgledi na prostrana gorstva ter dolino pod nami.
Pot je občasno varovana z jeklenico, kar pogosto pride zelo prav.
Pot Via normale vodi tudi pod takšnim previsom.
Na zadnjem strmem pobočju Viša se je pod nami odprla italijanska dolina Zajezera.
Na vrhu Viša - Jof Fuart 2666m .
Gora je toliko , da dobiš občutek kot da si na strehi sveta. V ozadju se kažejo obrisi naših gora,
spredaj pa se šopiri krasen skalnat amfiteater.
Na vrhu se spodobi slikat, malo za spomin, pa malo za dokaz.
V ozadju se bohoti Montaž, ki bo tudi kmalu na vrsti, da ga pregledamo še od zgoraj navzdol.
Na vrhu smo bili sami, čudovito razkošje, ki ga lahko doživiš zaradi zgodnje ure odhoda iz tople postelje.
Strokovni posvet za nadaljevanje poti? Ne, samo utrjevanje terestične navigacije.
Na vrh Viša so čez dobre pol ure pričeli prihajati pohodniki, zato smo se mi takoj umaknili na sosednji, malo nižji vrh Viša.
Semkaj pa ni silil nihče, zato je ta vrh ostal naš dokler ga nismo zapustili.
In imeli smo kaj videti. Mali kozorog je na zelo izpostavljeni skalni polički užival v razgledu na gorske lepotce.
Na poti navzdol smo si privoščili še raziskovanje gamsjih in kozorogovih stezic.
Šli smo malo po svoje z željo, da bi nekako le priplezali do amfiteatra. Neuspešno. Ko smo bili tik pred ciljem,
nas je ustavil oster in strm greben, ki ga brez plezalne opreme ni bilo mogoče preplezati. Pa kdaj drugič!
Mogočna ostenja pod Višem kar vabijo, vendar za vse danes res ni časa.
Čudovite sklane skulpture so bile povsod okrog nas. Z očmi smo iskali morebitne skrite poti in stezice.
Tanja naju je morala zapustiti, ker se ji je mudilo domov, midva pa sva nadaljevala po poti Anite Goitan proti
Škrbini zadnje špranje (2271 m) in na Koštrunove špice (2502 m).
V Škrbini je prijetno pihalo, kar v vročih dnevih prav vsem prija.
Pogled na drugo stran Koštrunovih špic je razkrival, da so tudi tam mogočne gore.
Pod vrhovi špic so vklesani bunkerji. Spomin na čas, ko so naivni ljudje še verjeli, da je z vojno mogoče doseči mir ...
Neverjetne skalne skulpture so bile povsod. Le kdo je vse to ustvaril?
Še kozorog je očitno prišel občudovat skalne skulpture, kajti tu resnično ni nobene paše.
Pa nekateri pravijo da živali ne zaznajo lepote. Velika zmota!
Tudi tale mladič je šel malo po svoje.Uživa v okolju za katerega je tako dobro opremljen.
Počasi sva zapuščala gorske višave in se spustila mimo koče Corsi navzdol preko Viške planine do izhodišča pri Rabeljskemu jezeru. Prekrasni gorski svet zahodnih Julijcev je ostal na fotografijah. Naša doživetja pa bodo ostala z nami.
Objave
