Grintovec čez Dolge stene in Skuta

Izhodišče:  dolina v Koncu
Pot: Kokrško sedlo - Grintovec čez Dolge stene - Mlinarsko sedlo - Skuta - bivak pod Skuto - Žmavcarji
Čas: 11 ur
Višinska razlika: 1700 m

Že večkrat sem gledala jugovzhodni greben, ki poteka do vrha Grintovca. Po njem sicer ne poteka označena pot toda na pogled se je zdel prav lepo prehoden. Zato sva vstopila nanj s poti, ki sicer vodi do bivaka ter dalje na Skuto. Ta predel se imenuje Dolge stene in za začetek sva ujela prav lepo potko, ki je vodila čez travnike v najini smeri.

Levo navzdol se je prav lepo videl bivak pod Grintavcem in Veliki podi.

Pot se je vila med planinskimi travami. Kar naenkrat sva zagledala stražarja ovčje črede, 

ki naju je očitno opazoval in gruntal, če sva nevarna in kam bova skrenila.

Za grebenom na sočnem travniku pa se je pasla zadovoljna čreda ovc, ki je ni motil najin mimohod.

Travniški svet je zamenjal skalni svet, na katerem se je pot izgubila, oziroma je ni bilo več. Klasika. 

Zdaj je bila potrebna najina intuicija in smisel za orientacijo. Tokrat teren ni bil ne tehnično ne orientacijsko zahteven, 

tako sva plezala navzgor vsak po svoje, a sva se redno srečevala na ključnih mestih.

Večkrat sva se ozirala navzdol na prehojeno pot.

Med skalami sva poiskala še dovolj primerno pot za vzpon na vrh.
Malo pod njim sva se pridružila markirani poti čez Streho.

Še en pogled navzdol na prehojen svet ...

... potem pa že pogled na Dolgi hrbet in Skuto, ki sta naju danes še čakali.

Še zadnji metri  vzpona na vrh Grintavca - 2558 m.

Sledila je malica na vrhu, kot vedno tudi tokrat v družbi kavk, ki rade prosjačijo za hrano.

Najmanj tri so bile vedno v čakalni vrsti.

Z vrha sva sestopila na Mlinarsko sedlo od koder se je najin prehojen greben videl v vsej svoji veličini.

Pihal je močan vzhodni veter in upala sem, da bo razgnal oblake, ki so se občasno nabrali ob vrhovih.

Jezerska dolina pa je mirno počivala v svojem zelenju.

S Štruce - 2457 m je veličasten pogled na Skuto, ki naju je že čakala.

Kmalu sva s pobočja Skute gledala nazaj na prehojeno pot:
Grintavec, Mlinarsko sedlo in Dolgi hrbet.

Večinoma pa sva seveda gledala naprej proti Skuti.

Na vrhu Skute - 2533 m se nisva dolgo zadrževala, ker se je v kotlu na severu pričelo kuhati nekaj temnega.

 Pogled z vrha Skute pa je prekrasen. V ospredju je podolgovata Štruca, 

zadaj pa ostali najini prehojeni  hribčki in grebenaste Dolge stene proti vrhu Grintavca, ki sva jih prehodila.

Na drugo stran pa je v ozadju vedno vidna Ojstrica.
Sestopila sva po markirani poti navzdol...

Sestop do bivaka pod Skuto je prav imeniten,
saj gojzarji dobro primejo na trdni skalni podlagi.

Pot do bivaka označujejo kamniti možici, saj ga je nemogoče videti,
dokler nisi skoraj pri njem.

Bivak pod Skuto je bil nanovo postavljen v poletju 2015. Izgleda prav imenitno.

Od tu je prekrasen razgled na Tursko goro - levo in Brano desno.

In prišel je zopet čas za spust v dolino. Tokrat skozi Žmavcarje,
preko nekaj melišč in travnikov nato skozi gozd.
Planinski krog je bil po trinajstih urah uspešno zaključen.
Pot je res bila res dolga, a izredno lepa, zato vedno vredna truda.

Poljske device - prečenje pod stenami

Izhodišče: Robanova planšarija
Čas: 10 ur

Okoli šestih zjutraj smo pričeli hoditi iz Robanovega kota proti planšariji. 

Malo preden smo jo dosegli, smo zavili ostro levo v prvo  strmo grapo proti Križevniku.

Zagrizli smo se v strmino grape, ki so jo občasno zapirale velike skalne gmote, ki jih je bilo treba nekako obiti. Kakor se je komu zdelo. Eni po desni, drugi po levi, nekateri pa so oviro tudi preplezali.

Grapa se nenadoma konča pod steno Križevnika,  zato smo jo zapustili in po krajšem iskanju prišli do velikega brezna,

 ki smo ga našli pred dvema letoma. Takrat smo o najdbi obvestili jamarje, ki so ga registrirali in poimenovali, 

a ga še niso raziskali, saj je težko dostopno in težko ga je najti. Brezno je zelo globoko.

 Lani se je vanj spustil eden od jamarjev, a ni dosegel dna, kljub temu da je imel  30 m vrvi.

Po kratkem počitku in malici je sledilo prečenje prve strme grape.

Brezpotja ponujajo vrsto užitkov.  Med drugim tudi hojo in plezanje med ruševjem in vzpenjanje po strminah naravnost navzgor.

Kamniti divji svet med Križevnikom in Poljskimi devicami je poln jam, votlin in razpok, med katerimi se da najti zelo prijetne stezice, 

ki pa se tudi hitro končajo, da je treba stalno iskati nove.

Zopet je bil na vrsti strm spust ob steni.

Pred nami so se prikazali Hudičevi travniki.
Čakal nas je nov spust in nato strm vzpon na te travnike, pod Moličko pečjo.

Stene Poljskih devic so takole stisnjene z vijugastimi plastmi skal.
Čudoviti ornamenti so to. 

Stroka pa pravi, da so to sinklinale in antiklinale.
Ni pomembno, važno da je lepo za videt!

Pogled nazaj na prehojeno in preplezano pot nas spomni
od kod smo prišli do sem.

 Takole od daleč se sploh ne zdi mogoče, da je tam prehod,
ki se ga da preplezat brez vrvi in klinov.

Najlepše od vsega pa je gotovo takšno poplezavanje navzgor po trdni skali z dobrimi oprimki. A tega na tej poti ni v izobilju.

V steni Poljskih devic se skriva takšna luknja.
Zakaj se že imenujejo poljske device?

Zaslužen počitek polovice članov naše odprave smo preostali štirje gledali od zgoraj. In tudi poslušali, saj je njihova glasna meditacija  odmevala v deviških stenah, kar pa nikogar ni motilo. Bili smo sami, daleč naokoli ni bilo nikogar.

Dva najbolj radovedna sta šla pokukat v vsako luknjo ob poti.
Lojze in Milan seveda.

Molička peč je bila končno pred nami. Odločitev je bila,
da ne bomo izstopili po zgornji poti, 

ampak po spodnji skozi okno na markirano pot , ki vodi iz Robanovega Kota proti Korošici, oziroma Ojstrici.

Sledil je strm spust ob steni v krasnem divjem svetu in  

spet občudovanje novih skalnih ornamentov.

Spust je potekel po krasni gorski zelenici z enim in edinim 

macesnom daleč naokoli. Ta prizor smo kasneje občudovali, 

ko smo pregledovali  prehojeno pot nazaj.

Po spustu je na spodnjem robu zelene livade še ena stena, 

ki jo je bilo potrebno prosto preplezat.

Nato je sledil ogled nadaljne poti. Zgornje prečenje po spolzkih in krušljivih stenah ali spodaj pod njimi?

Odločili smo se za spodnjo pot. 

To je pomenilo še en vzpon navzgor do čednega okna.

Kaj je na drugi strani? Vsi smo radovedno pokukali in res se nam je na drugi strani odprlo kratko melišče in pod njim markirane oznake za pot nazaj na Robanovo planšarijo.

Še spust, pomenek o prehojeni poti, osvežitev pod slapom in pijača ob koči na Robanovi planšariji.  Skupen zaključek je bil: tura je bila čudovita toda zahtevna, prečenja marsikje začinjena s pogledi strmo navzdol, tura ki zahteva zbranost , izkušnje in trden korak. Se pa ve, da je svet pod Križevnikom in Poljskimi devicami težko prehoden in orientacijsko zelo zahteven.

Potem so se naše poti razšle, kakor se je pač komu mudilo domov. 

Eni prej, drugi malo kasneje.

Gotovo pa drži, da je po Robanovem kotu najlepše uživati na konju, mar ne?

Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur

V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 

Kot v starih dobrih časih.

Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 

krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.

Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 

Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.

Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 

Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 

Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.

Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.

Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 

A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.

Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.

Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 

saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.

Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 

Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.

Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.

Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.

Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 

Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.

Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.

 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 

ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.