Pot do Grčije

 

  Ko načrtujeva pot do Grčije, nama vedno vzbudi dilemo, kako jo opraviti.

 Lahko potujeva hitro ali počasi, lahko se na poti ustavljava večkrat ali nikoli. 

Lahko si na poti privoščiva zanimive ovinke in stranpoti ali pa se enostavno prepustiva trenutnemu navdihu in greva na pot po načelu iz znane italijanske šansone: ciò che sarà sarà ...

Pa sva naredila to tako kot pred leti; po jadranski magistrali do Selin pri Starem gradu. Naslednji dan mimo Obrovca, pa za spremembo po notranjosti skozi Knin, Sinj, Vrgorac in Ploče. 

Cesta je lepa in večinoma skoraj prazna, zato jo bova gotovo še večkrat uporabila. Kmalu sva zagledala Pelješki most, ki se nama zdi še vedno zelo lep, čeprav sva ga že večkrat občudovala.

Na Pelješču sva tudi zaključila lepo preživet dan.

Kadar se voziva tu, se obvezno sprehodiva po Dubrovniku in v 'najini' restavraciji ob mestnem portu spijeva kapučino. Vsakič je malenkost dražji a vedno zelo okusen.

Tudi Dubrovnik doživljava vedno drugače.

Tokrat je pihal močan jugo, ki je nosil slani pršec z morja daleč navzgor. 

Čez noč se je veter še okrepil in ogromni valovi juga so butali na obalo ter čez njo. 

Visoke valove sva opazovala iz naselja Kupari, 

kjer sva našla zavetje pred močnim južnim vetrom, ki je pihal vso noč.

Naslednji dan sva preko Črne gore vozila v dežju. 

Na mejnem prehodu z Albanijo, za mestom Sukobin, pa se je svet skoraj ustavil.

Z dolgo kolono nestrpnih voznikov sva tudi midva čakala za prehod meje. 

Pregled dokumentov je potekal zelo počasi, pa sva si v tem času privoščila okrepčilo in tako dobila občutek, da je bil čas koristno porabljen. 

Preko severne Albanije je bil promet pričakovano zelo gost in mestoma kaotičen, 

kar naju več ne spravlja iz potrebnega ravnotežja. 

Spet je deževalo dokler nisva le dočakala sonce v južni Albaniji in takoj zavila na mestno plažo v Sarandeju, da po dežju spet zaplavava in se malo nastaviva sončnim žarkom.

 Popoldan prestopiva mejo z Grčijo za mestom Konispol.

Najina prva nočitev v Grčiji se je pričela zelo idilično s lepim sončnim zahodom na južni strani zaliva Igoumenitsa...

 

...ter opazovanjem velikih potniških ladij, ki so plule mimo. Zaliv Igoumenitsa na severni strani obroblja peščen pas obale na katerem domuje veliko popotnikov. Tam sva bila že pred dvema letoma. Letos pa sva obstala na južni strani zaliva in zjutraj sva opazila , da je ta namenjena ribičem. Zgodaj zjutraj še v jutranji temi so že prišli ribarit. Midva pa sva se odpeljala dalje.
 

___________________

 

Bili Kuk in pot Malega Princa

Pot: magistralna cesta Gračac - Obrovac (natančneje prelaz Prezid), pot Malega Princa, Bili kuk, zavetišče Vidak ter nazaj do prelaza Prezid

Čas: okoli 5 ur hoje s postanki 

 

Lansko leto, torej v letu 2023 sva zaključila potovanje po Turčiji, se vozila po jadranski magistrali domov in v novicah na hrvaškem radiu ujela kratko objavo o poti Malega princa. Ime mi je bilo zelo všeč, glas po radiu je dejal , da je pot podobna tisti v Samarskih stenah (meni najlepša pot)

 in ime Mali princ se mi je zasidral v mojo glavo, kjer imam seznam planinskih poti pod oznako -

-' must to do it !'.

 

Informacij o tej poti ni za najti, če se ti kar med vračanjem nazaj iz bosanskih hribov utrne ideja, da pa je to mogoče storiti "sedaj in danes".  

 

Sedaj pa sledi opis poti, ki jo priporočam obiskovalcem gora.  Z magistralne ceste Gračac - Obrovac pred prelazom Prezid zaviješ ostro levo na ozko makadamsko cesto. Cesta je slaba, žal nama je bilo, da avta nisva pustila spodaj. Po dveh kilometrih, ko ne moreš avta obrniti nazaj, čeprav bi želel, se je nenadoma prikazal lep parkirni prostor. Če avto pustiš spodaj si pač podaljšaš pot za slabe pol ure, kar je boljše kot slaba cesta. Za parkirnim prostorom so smerne table, ki povedo bolj malo, midva sva se poslužila najine aplikacije. Steza zavije v gozd in tudi celotna pot vodi precej po gozdu, tako da si zavarovan pred žgočim soncem. Vmes in povsod po tej poti te namesto opozorilnih tabel pričakajo skulpture iz živalskega sveta tega področja; prvi je bil medo z gornje slike.

Po kakšni uri hoje po gozdu gor in dol, se prikaže prva puščica navzgor. 

Iz najinih izkušenj veva, da ko zagledaš to, veš da bo šlo sedaj zares.

Povsod na poti so table z napisi, ki te vračajo v svet pravljic iz otroštva.

Večkrat hodiva skozi kamnita vrata. 

To pa so mala vrata.

Prebijava se med ožinami dalje.

Pot je dobro zavarovana.

Plezanje nama ni predstavljalo večjih težav.

Nekje vmes je ponujena možnost za ogled Zdenkove jame.

Obema je bilo jasno, da te ponudbe ne bova pustila za 'kdaj drugič'.

 

 Jama nima strehe, pač pa je to udorina globoka dobrih petnajst metrov, 

iz katerega dna vodijo vhodi v nekaj malih jamic brez kraških tvorb.

 

Je pa vse vredno ogleda, dve dolgi lestvi, po katerih dosežeš rob poševnega dna, sta trdno privezani.

Pogled navzgor odkrije še naravni most,

ki bi ga lahko tudi spregledala.Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine,

 sva se napotila naprej v pričakovanju novih presenečenj.

 

Zlezla sva tudi čez Kičmo, ki naju je spomnila na greben z malega na velik Triglav.

 

 

Potem pa še Bili kuk, ki se je tudi znašel med ponudenemi opcijami. Tja gor je plezanje bolj težavno ampak še vedno ne tako težko kot v Samarskih stenah. Pokrajina pa je podobna.

 

To plezarijo se da varno opravit tudi brez varoval, vendar je občutek boljši, ko vidiš zajle in kline in dobre naravne oprimke v kompaktni skali..

Bili kuk (1171 m).

Na vrhu je ravno prav prostora za dva in njuno zasluženo malico.

 

Pogled naokrog nama nudi zanimiv kraški svet s škrapljami, vrtačami in žlebiči, kot ga poznava.

 

Sedaj pa navzdol iz Bilega kuka, takole zgleda pot z vrha:

 

 

Ni pa še konec poti Malega princa.

Na koncu krožne poti so Nebeška vrata. Nobeden od naju se še ne upa postaviti pred njih.

Sledila je še pot do zavetišča Vidik.

Tu sva srečala italijanskega mladeniča, ki je letos drugega avgusta pričel hoditi po poti Via Dinarica.

Do konca poti v Albaniji  načrtuje še kakšen mesec in pol hoje. 

Neprestano nama takšni vztrajneži prihajajo na pot, kot da naju želijo vzpodbuditi k akciji.

 

Vse kar je lepega pogosto prehitro mine. Tudi tokrat sva imela ta občutek. 

Pot je lepa, atraktivna, "telovadna", ni težka. Mogoče jo še kdaj ponoviva in dodava še kakšen vrh zraven, da bo poti naneslo za cel dan, kot se nama spodobi. 

Tokrat nama je aplikacija namerila  450 višinskih metrov ter 7 km po dolžini. 

Pot je po mojem dolga kakšnih 10 km in tudi višinskih metrov je več. 

Kot že veva,  aplikacija nama v takšnem labirintu gor in dol ter sem in tja ne more natančno slediti.

Tudi stric google je s sledenjem tokrat obupal ...

Tako sva zaključila zopet en lep hribovski potep po Bosni in Hrvaški. 

Še dan ali dva 'hvatanja braun boje na moru' potem pa res domov.

 

Troglav

Pot: cesta nad vasjo Sajkoviči, po poti Mary na vrh ter nazaj po običajni poti

 

Troglav je najvišji vrh masiva Dinare in tudi edini spominja na Alpe, 

saj je na severni strani skalnat in prepaden.

Na začetku je bila pot precej blatna, saj so tod včeraj prehajale nevihte, 

ki sva jih opazovala s koče Kruzi na planini Cincar.

 Po kakšni uri hoje pa sva krenila desno po strmi poti z imenom Mery, ki pa je bila popolnoma suha, 

kar nama je pomenilo, da sem nevihte očitno niso segle. To naju je razveselilo.

Pot zavije strmo navzgor skozi gozd.

Ko sva izstopila čez gozdno mejo v pas ruševja, se je odprl prelep pogled na severno stran

 mogočnega ostenja Troglava.

Pot Mery je sicer zelo strma, vendar pa krasno speljana med naravnimi prehodi v steni.

Previdno stopava po takšnih skladih kompaktnega apnenca strmo navzgor.

Opaziva celo planiko, res je tukaj pravo alpsko vzdušje.

Še kar navzgor...ko misliš da je konec vzpona, 

se odpre nova priložnost za nabiranje višine.

 

 

Proti vrhu Troglava pa strmina bistveno popusti. 

Začne se tisto, zaradi česar so gore vedno bolj obiskane - občutki zadovoljstva, 

ki jih v dolini ni mogoče doživeti.

Vrh Troglava (1912 m)

 

Pogled na Dinaro proti severu.

 

Pogled na Srednji Troglav ter Livanjsko polje.

Pogled na Dinaro na hrvaški strani.

Sedaj pa po grebenu Troglava dalje ...

... ter navzdol po drugi vzhodni strani.

Na sedlu ter okrog Srednjega Troglava. 

Sva se nameravala povzpeti še na Srednji Troglav, pa nisva našla uhojene poti.

Povsod je bilo preveč zaraščeno, zato sva opustila dobro namero.

Ta druga pot navzdol ni bila tako hudo strma kot steza Mery, 

je pa tudi ta nudila lepe razglede naokoli, dokler se nisva spustila do gozda.

Gozd je tukaj naraven in zato zelo pestre sestave. Bukve, veliko jelk in nekaj smrek, 

med njimi sva videla celo nekaj omorik. 

Nekatera drevesa so bile častitljive starosti, saj so imele v premer okoli meter in pol.

Nazaj na izhodišču sva bila po kakšnih sedmih urah prijetne hoje.

Aplikacija nama je za to pot naštela okoli 900 višinskih metrov ter 12 km poti.