Dobrovlje

 

 Pot: Šmartno ob Paki, Letuš, Bezovec, Čreta, Grmada, Braslovško jezero, Letuš, Šmartno ob Paki

Čas: okoli 10 ur

Za hribovsko pohajkovanje so bile tokrat na vrsti Dobrovlje. 

Ta kraška planota ima najvišje vrhove okoli 1000 m ter mnogo poti ter kolovozov okoli temnih vrtač.

Od Letuša vodi dobro označena pot po pobočju Dobrovelj na moj prvi vrh Bezovec (857 m).

Ko nadaljuješ po označeni poti, steza pripelje do večjega križišča pri Destovški kapeli, 

kjer sem zavila čez Vrhe proti Čreti.

 

 Nad Čreto se je ponujal jasen in čist pogled na naše Savinjske Alpe.

 

Pot me je vodila čez Vrhe (965 m). 

Nad Čreto za cerkvijo ter pri spominskem obeležju sem se obrnila ter se pričela vračati.

 

Poti po Dobrovljah so bile prav lepo osončene in prijetne za hojo.

  Utrinek ob poti. Da bi drevo takole držalo skalo, da se na odkotali po pobočju, še nisem videla.

   V idejnem načrtu poti sem imela še vzpon na Grmado (898 m)...

 ... ter nato spust po kolovozih ter zatem po označeni poti po obronkih Dobrovelj nazaj.

Ta del poti nad Žovneškim jezerom mi je postregel s prekrasnimi razgledi v dolino.

Pot sem nato podaljšala po kolovozih še do Braslovškega jezera, ki je bilo že malo zaledenelo 

ter nato nadaljevala po dolini dalje čez Slatine domov.

Prav presenečena sem bila, da se mi je na tem pohodu tokrat nabralo 

30 km poti ter 1260 višinskih metrov.

_______________

Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik

Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma

Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 

sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.

Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber

 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.

Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.

Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 

ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.

Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 

v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.

Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.

Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 

vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.

Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.

Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,

 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 

Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,

 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 

Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 

 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...

... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.

 

Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 

Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.

 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.

Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, koča na Loki, Velika Raduha in nazaj

Razmere: zjutraj pomrznjen sneg, nad Loko 5-10 cm novega snega

Dan pred poslabšanjem vremena sva šla pogledat še snežne razmere na Raduho. 

Malo nad Radušnikom se je prvič pokazal pogled v megleno dolino, 

medtem ko je nad nama pokukalo celo nekaj sončnih žarkov med oblaki.

Cesta pod Loko je bila prevozna z obeh strani. 

Velik tovornjak je odpeljal verjetno zadnji letošnji tovor hlodovine v dolino. 

Snega je bilo nad Loko le toliko, da se lahko reče, da so tukaj že zimske razmere. 

Proti vrhu Raduhe sva delala gaz v novih 5 do 10 cm snega.

Pogled v oblačno kuliso na zahodu ni obetal na vrhu malice s sončenjem,

 kar spada v najine dobre navade, zato sva se kmalu odpravila nazaj proti koči.

Proti vzhodu oblačne gmote še niso prodrle.

Ta oblačna fronta je bila za videt zelo mogočna in kar naenkrat je ovila Ojstrico.

Pogled na sosednjo Malo Raduho je bil lepši.

Če odmislim, da taki oblaki prinašajo dež, je bil pogled na oblake veličasten. 

Velik "zepelin" nad Rogatcem se je pomikal mimo naju.

Vedno lačne kavke so naju pri koči že nestrpno čakale. 

Zelo so domače, pa jim ni bilo dovolj kar sva jim trgala od svojih malic. 

Najbolj predrzne so mi hotele ukrasti še sendvič iz rok. 

Kljub temu sva vedno vesela njihove družbe in njihove sproščenosti.

In še ena slikica s poti v dolino. Zdaj je bil sneg že moker in temperatura nad lediščem. 

Deževna fronta se je naglo bližala in midva sva temu primerno zapuščala gorski svet.  

Ampak splačalo se je iti gor in gledati to oblačno gmoto, kako na hitro je ovijala naše hribe.

___________________

Golte - pobeg pred meglo v dolini

 

Pot: Gosteče, Mozirska koča, Boskovec, Isteje, Stari stani, Medvedjak, Gosteče

Razmere: običajne poti so večinoma uhojene, toda spolzke

Vremenska napoved je bila bolj sumljiva, 

popoldne naj bi nova oblačnost zamenjala dopoldansko meglo. 

Bližnje Golte so bile zato ravno prava destinacija, da morda doseževa pogled na sonce. 

Kmalu se je izkazalo, da je vreme tu gor celo razkošno lepo.

Mozirska koča je danes bila tudi uradno ponovno odprta  po temeljiti obnovi po požaru, 

zato je bilo tam precej obiskovalcev. Na Javorci pa je bilo spet samotno.

Oblaki so se razblinjali in umikali medtem ko se je megla v dolini pričela še bolj gostiti.

Tudi Boskovec ( 1588 m) naju je pričakal popolnoma osamljen. 

Od tam sva se spustila do Istej, kjer je sonce dokončno premagalo meglice.

Pot sva nadaljevala do Starih stanov. 

Pozitivno sva bila presenečena,  da je nova dvosedežnica že pripravljena za zagon.

Pred dvema tednoma je namreč na tem gradbišču slabo kazalo.

V prelepem dnevu sva se povzpela še na Medvedjak...

,,,ter pri koči Pri treh Plotih ugledala bele bivalne krogle ali plastične igluje. 

Ne veva kako se te stvaritve imenujejo. 

Morda bodo ljudem všeč, midva s temi ne bi vedela kaj počet. 

Nama je bil bolj všeč pogled na drugo stran na mirno, zaledenelo jezero ter megleno morje v dolinah.

Obkrožila sva še Medvedjak (1564 m)...

... občudovala rožnato megleno morje v dolinah ob sončnem zahodu...

...se po vedno zaledeneli poti iz Mozirske koče spustila navzdol 

in tudi midva potonila v megleno morje v dolini.

Čudila sva se, da sva se po Golteh potikala skoraj do mraka.

Uživala sva na 13 km dolgi poti in prehodila 840 višinskih metrov.

_____________