Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, koča na Loki, Velika Raduha in nazaj

Razmere: zjutraj pomrznjen sneg, nad Loko 5-10 cm novega snega

Dan pred poslabšanjem vremena sva šla pogledat še snežne razmere na Raduho. 

Malo nad Radušnikom se je prvič pokazal pogled v megleno dolino, 

medtem ko je nad nama pokukalo celo nekaj sončnih žarkov med oblaki.

Cesta pod Loko je bila prevozna z obeh strani. 

Velik tovornjak je odpeljal verjetno zadnji letošnji tovor hlodovine v dolino. 

Snega je bilo nad Loko le toliko, da se lahko reče, da so tukaj že zimske razmere. 

Proti vrhu Raduhe sva delala gaz v novih 5 do 10 cm snega.

Pogled v oblačno kuliso na zahodu ni obetal na vrhu malice s sončenjem,

 kar spada v najine dobre navade, zato sva se kmalu odpravila nazaj proti koči.

Proti vzhodu oblačne gmote še niso prodrle.

Ta oblačna fronta je bila za videt zelo mogočna in kar naenkrat je ovila Ojstrico.

Pogled na sosednjo Malo Raduho je bil lepši.

Če odmislim, da taki oblaki prinašajo dež, je bil pogled na oblake veličasten. 

Velik "zepelin" nad Rogatcem se je pomikal mimo naju.

Vedno lačne kavke so naju pri koči že nestrpno čakale. 

Zelo so domače, pa jim ni bilo dovolj kar sva jim trgala od svojih malic. 

Najbolj predrzne so mi hotele ukrasti še sendvič iz rok. 

Kljub temu sva vedno vesela njihove družbe in njihove sproščenosti.

In še ena slikica s poti v dolino. Zdaj je bil sneg že moker in temperatura nad lediščem. 

Deževna fronta se je naglo bližala in midva sva temu primerno zapuščala gorski svet.  

Ampak splačalo se je iti gor in gledati to oblačno gmoto, kako na hitro je ovijala naše hribe.

___________________

Golte - pobeg pred meglo v dolini

 

Pot: Gosteče, Mozirska koča, Boskovec, Isteje, Stari stani, Medvedjak, Gosteče

Razmere: običajne poti so večinoma uhojene, toda spolzke

Vremenska napoved je bila bolj sumljiva, 

popoldne naj bi nova oblačnost zamenjala dopoldansko meglo. 

Bližnje Golte so bile zato ravno prava destinacija, da morda doseževa pogled na sonce. 

Kmalu se je izkazalo, da je vreme tu gor celo razkošno lepo.

Mozirska koča je danes bila tudi uradno ponovno odprta  po temeljiti obnovi po požaru, 

zato je bilo tam precej obiskovalcev. Na Javorci pa je bilo spet samotno.

Oblaki so se razblinjali in umikali medtem ko se je megla v dolini pričela še bolj gostiti.

Tudi Boskovec ( 1588 m) naju je pričakal popolnoma osamljen. 

Od tam sva se spustila do Istej, kjer je sonce dokončno premagalo meglice.

Pot sva nadaljevala do Starih stanov. 

Pozitivno sva bila presenečena,  da je nova dvosedežnica že pripravljena za zagon.

Pred dvema tednoma je namreč na tem gradbišču slabo kazalo.

V prelepem dnevu sva se povzpela še na Medvedjak...

,,,ter pri koči Pri treh Plotih ugledala bele bivalne krogle ali plastične igluje. 

Ne veva kako se te stvaritve imenujejo. 

Morda bodo ljudem všeč, midva s temi ne bi vedela kaj počet. 

Nama je bil bolj všeč pogled na drugo stran na mirno, zaledenelo jezero ter megleno morje v dolinah.

Obkrožila sva še Medvedjak (1564 m)...

... občudovala rožnato megleno morje v dolinah ob sončnem zahodu...

...se po vedno zaledeneli poti iz Mozirske koče spustila navzdol 

in tudi midva potonila v megleno morje v dolini.

Čudila sva se, da sva se po Golteh potikala skoraj do mraka.

Uživala sva na 13 km dolgi poti in prehodila 840 višinskih metrov.

_____________

Boč

 

Pot: vas Studenice pri Poljčanah, Boč, koča pod Bočem, Studenice

Razmere: mrzlo, poti so pomrznjene in spolzke, nemarkirana smer do vrha.

Čas: 5-6 ur s postanki

Tokrat sva se na tega osamelca Karavank odpravila iz Studenic pri Poljčanah.

Že prej sva doma ugotovila, da na Boču nisva bila že trinajst let in

da je zdaj primeren čas in razmere, da ga spet obiščeva.

S te severne senčne strani ni markiranih poti.

 Za studencem v Studenicah (mimogrede; je menda šesta najboljša pitna voda v Sloveniji, zvedela od domačina, ne od strica Googla), sva se odpravila po edini poti v gozd.

Sledila je stara rimska cesta, hodila sva po njej in kolovozih do krmišča za divjad,

 ki je zajeto na gornjih slikah. 

Pot je bila rahlo popršena s snegom, zato spolzka. Nisva naletela na človeške sledi, je pa bilo veliko živalskih, ki sva jih poskušala določit.

Zapustila sva kolovoz ter se usmerila naravnost gor v strmi breg in tako kmalu dosegla cesto, 

ki sva se ji priključila malo pred vrhom.

Najprej sva obhodila prvi vrh z velikim komunikacijskim stolpom, 

ki ga obkroža varovano vojaško območje.

Od tam sva stopila še do visokega razglednega stolpa na vrhu Boča (978 m)...

...ter z vrha užila lep razgled v dolino ter daleč naokrog.

Pokrajina okoli naju je bila zimsko okrašena. 

Veje in vejice so bile obložena s svetlečimi kristali mešanice snega, ledu in ivja.

Z vrha sva sestopila po drseči sončni poti, senčna pot je še vedno zaprta zaradi padlega drevja. 

Koča pod Bočem je lepo obnovljena. 

Pričakala naju je obsijana s soncem, zato sva se ob njej kar dolgo zadržala. 

Ob koči je tabla s katere sva se seznanila, da hodiva po krajinskem parku.

Za pot nazaj do Studenic sva se odločila za severozahodno stran po označeni poti za Poljčane. 

Kmalu sva jo zapustila in se po severni strani Boča počasi spustila do izhodišča. 

Najino krožno pot sva zaključila s prehojenimi 11 km in 850 višinskimi metri.

Uršlja Gora

 

Pot: Sleme (Ciganija), Križan, Uršlja gora ter nazaj

Zopet je zapadlo nekaj snega v sredogorju, pa sva šla preverit na teren aktualno stanje snežnih razmer. 

Na Ciganiji (zgornja slika) je naju obsijalo sonce in razkrilo, da ga je dobrih deset centimetrov

 pri temperaturi  minus 8 stopinj C.

Cesta je bila splužena do edine vikend hiške, ki je približno na pol poti do Križana.  

Od tam pa je že bila sveža gaz vse do vrha Uršlje gore.

Proti vrhu Uršlje gore je bilo še malo več snega, vendar še vedno premalo, 

da bi se skrila vsa visoka trava.

Rahle meglice so ustvarjale lepo kuliso okrog sosednjih gora, 

ki so se jasno začrtovale še daleč do roba obzorja.

Iz doline se je  pričela dvigovati megla, ki je kmalu zakrila razgled proti jugozahodu.

Naša in avstrijska Koroška sta bili zasneženi, na drugi strani gore v savinjski dolini 

pa še ni bilo nič belega. Prav zanimivo je bilo to pogledati.

Koča na vrhu je bila čez vikend odprta,

 pa smo se lahko za okrepčilo okoristili z odlično ponudbo jedi in pijač. 

Predvsem pa smo se zadovoljno umaknili pred vetrom in mrazom v toplo zavetje.

Iz prelepe zimske pokrajine na vrhu, sva se vračala po zimski poti nazaj.

Upava, da bo tudi letošnja zima dovolj radodarna z obilico snega,

da bova proste dneve lahko preživljala v objemu bele svežine.

_________________