Pot po Golteh

 

Pot: Žekovec, Goličnik, Kortner, Stari stani, Isteje, Boskovec, Janezov bivak, Mozirska koča ter nazaj po označeni poti v Žekovec

Tokrat sva se na Golte podala iz Žekovca  pa mimo Goličnikove domačije. 

Ob strmi poti naju je pričakalo še nekaj žarečih macesnov.

Pred hotelom na Golteh je še nekaj poti in cest v pripravi na zimsko sezono. 

Nova sedežnica na Smrekovec pa je že postavljena.

Na vrhu Smrekovca  pa je gradbeno mravljišče, saj je nova sedežnica do Starih stanov še v gradnji.

V nasprotju z gradbiščem pa je pogled na zasnežene vrhove že zimsko privlačen.

Proti vrhu Boskovca sva šla preko Istej. Boskovec (1588 m) pa je še vedno brez razgleda, 

ker še vedno ni nadomestila za porušen razgledni stolp. 

Mozirska koča pa je po požaru lepo obnovljena, vendar je spet brez oskrbnika. 

Upava, da se kmalu najde, saj večini tukajšnjih obiskovalcev prija kakšna malica in okrepčilo.

Pogled v dolino ni bil zelo navdihujoč zaradi oblakov in megle.

Na Golteh se vedno lahko najde zanimiva pot. 

Po grapah gor in dol ter sem ter tja sva tokrat prehodila okoli 17 km ter nabrala 1250 višinskih metrov.

_________________

Vivodnik

 

Pot: Gornji grad, pot čez Borovnico, koča na Menini planini, Vivodnik, pot čez Šemprimožnika, Gornji grad

V sobotnem jutru so padavine prenehale in naredil se je jasen dan. Na okoli 1000 m višine je prvi sneg že pobelil travnike, proti vrhu Menine planine pa je bilo okoli 10 cm snega.

S stolpa na vrhu Vivodnika ( 1508 m) so se prekrasno videle zasnežene Kamniško Savinjske Alpe in med njimi kraljica Ojstrica.

Raduho so malo prekrivale meglice, Peca v ozadju pa se je videla prav zimsko zasnežena.

Na tej velikokrat prehojeni poti po Menini planini je bil tokrat prelep jesensko zimski dan.

Grčija: Jonsko morje - Lefkada

Na otok Lefkado sva prispela v poznem nedeljskem popoldnevu, direkt v turistično gnečo v mestu. Nameravala sva zaviti na zahodno stran otoka, pa je bila cesta zaprta zaradi nama neznanega vzroka. Vzhodna stran otoka pa je polna naselij in dostopa do morja ni bilo najti. 

Pa sva rekla, da je to zadnjič da sva tu, ampak....

Na gornji sliki je nasip s cesto, ki te pripelje na otok in takoj tudi v njegovo glavno mesto.

Pred nasipom je trdnjava, ki si je tudi nisva ogledala.

 Mesto ima veliko marino polno jadrnic, zaradi nasipov je to varna marina v mirni laguni.

Vzhodna stran otoka ima precej naselij, polno zalivov in malih otočkov pred njimi.

Z vzhodne strani otoka iz mesteca Nydri se lahko pripelješ tudi do slapa, 

ki je visok 15 m in tvori nekaj malih jezerc. Slapa si nisva ogledala.

Otok ima tudi nekaj hribov visokih okoli 1000 m. 

Na južni strani otoka je naselje Vasiliki in od tu gre cesta na najužnejši rt otoka, Katsiki. 

Z rta se je videla tudi Itaka, Odisejev otok.

 

Cesta je asfaltirana do svetilnka in tam je nekaj parkirnih mest.

Res ga je lepo za videt, zlasti ko ga gledaš z grebena nad morjem.

Naslednja zanimivost je zelo lepa plaža Katsiki.

Beli kamenčki na plaži in morje turkizne barve.

Resnično je zelo lepa. Obdana je z mogočnimi klifi.

 

 

Nadaljevala sva krožno pot po zahodni strani otoka...

...in prišla do naslednje izredno lepe plaže Egremni.

Do nje se nisva spustila, ker je bila cesta zaprta in je do nje bilo še več kot km hoje. 

Midva pa danes nisva imela časa za tako rekreacijo.

Plaža je resnično lepa in vredna obiska.

Na zahodni strani otoka je še nekaj lepih plaž, npr pod naseljem Kalamitsi, 

ki se sicer zopet ponaša z ozkimi cestami.

Nato so še plaže pri Agios Nikitas.

In tako sva sklenila, da je Lefkada pravzaprav zelo lep otok, vreden obiska.

Vendar nikakor ne v turistični sezoni, če ti ni do gneče. 

Vzhodna obala je precej naseljena in prostega dostopa do morja skoraj ni najti. 

Zahodna obala pa je obdana s strmimi in razbrazdanimi stenami, ki se mestoma razprejo 

in v svoje nedrje sprejmejo čudovite peščene plaže; ena lepša od druge.

 

Najino jesensko popotovanje zaključujeva polna prijetnih vtisov, 

lepih doživetij in z zadovoljstvom, da sva uspela videti več kot sva pričakovala.

Počasi se bova preko Albanije, Črne Gore in po Jadranski magistrali vrnila domov.

 

_____________________

 

Od Trikale do Arte preko Geo Parka Meteora

 

Za prečenje Grčije proti Jonskemu morju sva izbrala avtocesto od Soluna pa do Trikale. 

Tako so za 200 km avtoceste Grki zaračunali 9.40 eur.  

V Trikali sva avtocesto zapustila in se namenila ostanek Grčije prečiti po regionalni cesti do Arte.

 

Že takoj na začetku sva presenečeno opazovala star most čez reko in kanjon Portaikos.

S panoja sva izvedela, da je ta most star natančno 497 let, da se bova vozila po prelepem delu Grčije, ki ga predstavlja ta preko 2000 kv. km  velik Meteora geopark. 

Poleg naravnih lepot, rek, potokov in slapov so tukaj tudi samostani in arhitekturne mojstrovine.

 

Torej sva se vozila po prelepi pokrajini ki sva jo sproti uživala, saj nanjo nisva bila pripravljena

 kot sva se večinoma pripravila na prejšnje oglede na tem potovanju.

 

Kmalu za mostom pa sva opazila posledice neurja, ki je divjalo tudi tu v Grčiji v začetku septembra. Torej le mesec za tem, ko je neurje divjalo pri nas v Sloveniji. 

Na gornji sliki so ogromne skale, ki jih je plaz zanesel med hiše. 

Za čuda so stare hiše  obstale.

 

 Kmalu za tem sva občudovala nov kamnit most, ki je  le štiri leta mlajši. 

Zgradil ga je menih za lažji dostop do samostana višje gor v strmi gori. 

Zanimivo nama je to, da stoji most med dvema prepadnima stenama, do njega pa poti nisva našla.

Morda je tudi to odneslo zadnje neurje, kot je odneslo del ceste po kateri sva zato prišla peš.

 

Tudi v nadaljevanju najine poti proti Jonskemu morju, je bila cesta večkrat komaj prevozna zaradi podorov, zemeljskih plazov in kamenja na cestišču. 

Naju je bilo strah, da se bova morala vrniti nazaj do avtoceste.

Lepa gorska cesta se je nato vzpenjala v serpentinah do okoli 1000 m nadmorske višine. 

Opazovala sva male vasi stisnjene v strmi breg.

Tudi tu je jesen že obarvala gozd v prelepe jesenske barve.

Ob cesti so se marsikje videli takšni zanimivi odtisi geološke zgodovine.

V tem delu Grčije je tudi precej gora, celo dvatisočakov, zelo lepo so se dvigovali iz meglic. 

Prelepa pokrajina je to, ni samo Egejsko ali Jonsko morje vredno obiska.

 

In že je bil ob cesti zopet eden izmed odtisov geološke zgodovine.

Za geologe je to gotovo še zgodba burne preteklosti, ko je to področje pokrivalo pramorje - Tetida.

Po 130 km dolgi, ovinkasti toda prelepi poti je najin avto malo počival, midva pa tudi...

 

...in nato sva se pripeljala do mesta Arta,

 ki tudi slovi po arheoloških ostankih in starem mostu preko reke Arachthos.

Pred mestom Prevezo sva opazila veliko obzidje in precej antičnih ostankov, 

vendar se tudi tu nisva ustavljala. Dan sva želela zaključiti v Jonskemu morju.

 In sva ga!

Jutri si bova ogledala še otok Lefkado. 

______________