Barcolana 46

Barcolana 46 se je odvila v vsej svoji enkratnosti!

Na dan velike regate smo pripluli iz vseh vetrov. Nekateri že prejšnji večer.

Tudi gledalci so prihajali. Nekaj tisoč jih je pripeljala tudi Aida.de.

Na častnem mestu je bila privezana tudi zmagovalka zadnjih štirih Barcolan.

Esemit Europa je tudi letos veljala za favoritko. In je res spet zmagala. Petič in zadnjič zapored.

Naslednje leto je na Barcolani ne bo.

Red Bulov katamaran je tudi zelo hiter.

Veliko jadrnic pa je priplulo tik pred startom.

Pričakovala se je bonaca in res ponoči ni prav nič pihalo.

Na pogled hitrih jadrnic je bilo videti res veliko. Nekatere bolj ali manj znane. Zame dosti novih.

Mesto je tudi ponoči živahno.

Na obali pa je sploh v tednu Barcolane zelo pestro in živo.

Jadrnic pa je veliko. Iščem morebitne znance oziroma njihove jadrnice. Neuspešno.

Kmalu pride jutro in jutranja tihožitja so zanimiva za oko in foroaparat.

Te palete so bile zvečer polne jadralcev, polne smeha in dobre volje.

Potem pa gremo na štart - Mira mare.

Štartna ladja je že na svoji poziciji.

Od vsepovsod se pojavljajo jadrnice, vedno večja gužva je in napetost raste.

Po topovskem strelu se je pa začelo 'divjanje po bonaci'.

Bolj ali manj uspešno smo lovili vsako sapico in se po polžje premikali.

Lepo je bilo gledati pisane genakerje in spinakerje različnih velikosti in barv.

Videti je bilo tudi nekaj lepih.oldtajmerjev.

Potem je le prišlo nekaj več vetra, da so se jadra vsaj za silo napela.

Prvič sem videl tudi jadrnico s krilom namesto glavnega jadra.

Bo v bodoče takih jadrnic več?

Regata je bila tudi tokrat skrajšana do prve boje pri Debelem rtiču. Bilo je lepo doživetje.

________________________________

 

 

Grintovec

Izhodišče: Kamniška Bistrica
Čas: 8 ur
Dan je veliko obetal že na začetku poti in to z barvno paleto listov v jesenskem gozdu.

Oblačni dan je bil sicer napovedan za zahodno Slovenijo toda močan jugozahodnik je prignal meglene gmote oblakov tudi v ta konec Kamniško Savinjskih Alp.

Steza je bila  povsem mokra in spolzka, z vetrovk in las so kapljale vodne kapljice meglenega dneva. Pa kaj zato, so pa nastale  lepe slike, da si ohranimo utrinek narave.

S Kokrškega sedla pa do vrha ni bilo kaj za digitalizirati. Sama megla, mokrota in močan veter vsepovsod, še steza je bila ponekod skoraj nevidna. Na vrhu Grintovca- 2558 m je bilo pa takole....

v naslednji minuti pa takole....

In nato je veter razpihal oblake in sonce je pričaralo nekoliko jasnine.

V naslednjih minutah se je megla trikrat razprla in nato zopet v trenutku zaprla. Skoraj sem se že pognala nazaj na osončen vrh, pa sem si  premislila, saj je veter prignal novo megleno gmoto.

Gora se ni dalo slikati zaradi megle zato pa se je dalo poslikati občasne sončne luknje v oblakih. Vedno se najde nekaj čednega.

Spust na Kokrško sedlo je potekal po mokri, blatno drseči stezi, pa kaj zato , ko pa je dan visoko v planinah vedno lepo doživet.

Macesje in Košutnikov Turn

Kadar ne veš kam bi šel v hribe, pojdi v Karavanke! Nikoli ti ne bo žal!

Pot:: izhodišče  planšarija  Dolga njiva, po neoznačeni stezi proti Tegoški gori, prečenje strmih trav po brezpotju do vrha grebena Košute - Macesje  ter nato nazaj po grebenu na Košutnikov Turn ter po vzhodni poti v dolino.
Čas: 8 ur
Razmere: sončno, toplo in vetrovno vreme na grebenu

Z običajne markirane poti na Turn se nekje sredi grebena zavije levo, kjer vodi prav prijetna lovska potka.

Morda sploh ni lovska ampak gamsja, tako težko ji je namreč slediti.

Stezica je torej občasno manj vidna, je pa za tiste, ki se radi izgubimo stran od markiranih poti, pogled nazaj na travnate strmine Košute prav slikovit.

Po kakšni uri se je stezica pričela spuščati, verjetno nekam proti planšariji V Krnici, zato jo je bilo potrebno čimprej zapustiti in in se nekako povzpeti do vršnega grebena Košute. Vzpon je potekal v ostrih in zelo strmih serpentinah preko travnatega pobočja proti malemu sedelcu v ostrem grebenu.

Greben Macesja (2079m  do  2124 m) je zgledal od daleč precej majav, vendar je gor speljana pot, ki je mestoma celo varovana. Ampak zgleda, da je pri opremljanju zajle in klinov hitro zmanjkalo, zato pot večinoma dopušča planincem lastno izbiro stila in načina napredovanja po razbrazdanem grebenu.

Prava poslastica za improvizatorje, ki morajo po grebenu najti pravo stezo za dosego svojega cilja.

Zelo je prijala krepka malica v zavetju velike škrbine, a megle, ki so se začele gostiti ob Turnu (2133 m), jasno govorijo, da bo treba čimprej naprej....

A so le strašile; kot so se nenadoma pojavile, tako so tudi izginile.

Zato je kmalu sledila še ena malica.

Spust z Ostrva- 2104 m - zadnjega vrha grebena Macesja. Tudi tu je pot na izpostavljenih mestih varovana.

Vmes se je velikokrat dalo malo pokukati na avstrijsko stran in narediti kontrolo njihovih meglenih oblačkov.

Pa ni bilo samo kamenje na kupu, tudi rožice so bile vmes. Prav lepe so bile!

Tegoška gora skriva tudi kamniti Cijajnik(desno) v ozadju, ki smo ga tokrat samo gledali. Tudi ta še pride na vrsto - morda prav kmalu. Kdo bi lahko to načrtoval ob letošnjem deževnem letu?

Na vrhu pa so se kavke znova pričele zbirati na pojedino. 

Ko smo s kavkami tokrat pojedli res vse, kar je bilo užitnega v  nahrbtnikih, smo se odpravili dalje.

Občasno se da srečat in videt pravi pravcati planinski vrtiček rož: To so Preobjede. So zelo strupene.

Spust proti pašniški planini Dolga njiva je speljan mimo kanjonov in prepadov s slikovitimi pogledi, 

ki kar vabijo, da si jih pobliže ogledaš.

Vsega se res ne da videti, zato je take predele vredno znova in znova obiskovati.

V zatrepu doline Dolge Njive pod Košuto pa so tudi letos domovale črede krav in nekaj konjev. Ob koči pa so se dali videt tudi pujsi, da o kokoših in krepkemu petelinu sploh ne govorim. 

Pa še izvrstno kislo mleko so imeli na koči. Mljack.

Dan je bil lep. In gore polepšajo tudi ljudi.

__________________________

Baška - otok Krk

Kadar razvije burja svojo moč. je v zalivu Baške kljub poletni vročini osvežilno.

Valovi burje pa nudijo obilo zabave tudi vsem surfarjem in kopalcem,

 ki se radi kosajo s kratkimi strmimi valovi.

Lepo se je bilo torej prepustiti jahanju in premetavanju na valovih dokler niso začele pojemati moči.

 Po počitku pa znova in znova.

___________________________________________

Premuda - Krijal

Med letošnjim dopustniškim jadranjem smo tudi na Premudi bili dvakrat.

Na poti proti jugu je ravno tukaj primerno sidrišče, ki nudi poleg varnosti tudi vse ostale ugodnosti,

ki so nam drage.

Tako smo se prvič vezali blizu mesta, drugič pa ob nenaseljenem grebenu,

ki ščiti sidrišče pred valovi s pučine. 

Preden se je dan popolnoma prevesil v večer, je postalo nekako samoumevno, da bi bilo tokrat dobro sončni zahod opazovati s kake primerne lokacije na vrhu grebena.

Vzpon po razdrapanem kamenju sicer ni težek, je pa potrebna previdnost,

 da se ne poškoduješ zaradi naglice ali pomanjkanja ravnotežja.

Živali, ki domujejo v jamah in razpokah težko prehodnega terena so tokrat imele moten večeren ritem, kar so tudi jasno izražale s svojimi reakcijami.

Sonce pa se je spuščalo hitreje, kot pa je potekal vzpon.

Tudi večerne meditacije so bile tokrat rahlo motene.

Dan pa se je umirjal.

 

Glasne zvoke večernega življenja so začeli počasi nadomeščati skrivnostni zvoki nočnih ptic in strašljivo prhutanje majhnih in velikih netopirjev.

Dnevna svetloba je izginjala hitreje kot je bilo zaželjeno, zato je povratek do morja zahteval še malo več spretnosti in pojačano intuicijo, kam zastavit svojo naslednjo stopinjo.

______________________________