Križevnik - vzpon po brezpotju

Izhodišče: planšarija v Robanovem kotu
Čas: 12 ur
Razmere:  posamezne snežene zaplate proti vrhu, sicer pa suho, delno sončno

Naš  pohod smo pričeli v Robanovem kotu, kjer smo pustili avto pred turistično kmetijo Govc. Po cesti smo hodili do Robanove planšarije, kjer smo za leso skrenili levo v hudourniško grapo Bele. 

Od tu dalje sta bili v igri vsaj dve varianti - ena kar po grapi navzgor, druga pa preko grape  bolj desno v strmi gozd navzgor, menda naj bi tu bila lovska pot.

Težko sledljiva pot je vodila vedno bolj v desno strmo proti vrhu ostenja Poljskih devic- 1879 m, 

ki sicer ni bil naš cilj. Z nabiranjem višine smo ob občasnih postankih občudovali ostenje Ojstrice , Krofičke,

ter Strelovca.

Strmina je tam res izredna in ko smo prilezli do ostenja, smo izgubili še edino slabo vidno sled. 

Bili smo zelo desno pod Poljskimi devicami..Na vrhu  daleč nad nami smo opazili gamsa, ki je mirno gledal početje nas vsiljivcev v neprehodnem svetu. Le kaj iščemo tu, se je spraševal?

Preko skalnate grape smo se začeli premikati levo izpod ostenja Poljskih devic. Steze seveda tu ni bilo, izpostavljenost in strmina pod nami pa  ponekod kar precejšna.

Teren se je s prepadnimi stenami in strmimi skoki občasno zelo zapiral.

Moram priznati, da je bila izpostavljenost ponekod kar velika.

Na nekaterih mestih smo zaradi varnosti uporabili vrv za spust ...

... pa tudi za prečenje je prišla prav.

Nato smo opazili rahlo vidljivo stezo. Prečili smo še eno od številnih skalnatih grap,

se spustili po strmem terenu med ruševjem ...

Po štirih urah intenzivnega gibanja v težko prehodnem svetu smo prelezli do grape visoko v ostenju Križevnika, ki jo je naš vodič Janez poznal. Ob grapi je globoko brezno, iz katerega je vel mrzel zrak, kar je pokazatelj, da je zelo globoko. Ni bilo označeno, kar daje slutiti, da še ni raziskano. Izziv za kdaj drugič?

Zopet smo se zagrizli  v strmino nad seboj in občudovali razgibano panoramo.

Spotoma smo se vzpeli na posamezne kamnite stolpiče, s katerimi je posejano celotno pogorje Križevnika.

Pod grebenom je bilo nekaj zaplat snega, ki pa so prišle zelo prav za osvežitev 

ter za nove zaloge pitne vode.

Po razgibanem grebenu smo se  povzpeli še do vrha - 1910 m.

Razgled proti zahodu je privabljal oko. Spredaj levo se je bohotila Ojstrica, zadaj pa Skuta, Grintavec in Rinke. Desno pa je osamljena Krofička.

Vrh Križevnika - 1910 m z Ojstrico zadaj.

Do vrha smo torej potrebovali sedem ur za gibanje po brezpotjih ter iskanje slabo vidljivih stezic.

Po zasluženem in nujno potrebnem počitku je sledil spust do čudovite Poljšakove planine.

Vmes smo še obnovili naše zaloge pijače, ki nam je vsem že pošla....

Občudovali smo gorsko cvetje, ki krasi vse trate in pašnike.

Ujeli smo še zadnji teloh na livadah, kjer je sneg ravnokar skopnel.

Pripravili smo se na zahteven spust preko severne stene Križevnika.

Tudi tu je bilo potrebno opraviti še nekaj zahtevnih prečenj.

Vmes smo občudovali pomladno zelene livade ter naravne skalnjake.

Sestopili smo do starega podrtega stanu na Bevški planini.

Sestop smo nadaljevali strmo navzdol mimo markantne Turnce - 1278 m do stare gozdne vlake, ki se nam je zazdela kot avtocesta, ki vodi v dolino.

 In končno smo bili v dolini.

Dvanajst ur dolg dan v lepem gorskem svetu je bil za nami, poln doživetij , smeha in občudovanja narave, ki nam vedno napolni in razširi naša srca s svojo prostranostjo.

Na zgornji fotografiji se opazi potka oziroma smer prečenja  sestopa s Križevnika. Na levi strani je bilo potrebno prečenje mimo skal na greben pred zgornjo sneženo grapo in nato strmo navzdol in  desno mimo Turnce v dolino.(fotografija z Račkih vrat- avtor Z.K)

__________________________

Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.

Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.

Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.

V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,

ki so razmetani na ustju ledeniške morene.

 

Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.

Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od

radodarnosti zadnje zime.

Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.

Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,

saj ga nisem videl že kakih trideset let.

Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.

Sledil je še prijeten spust po snežišču.

Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.

Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.

Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.

Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.

Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.

Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti

v spodnjem delu doline.

 

Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že

končuje s cvetenjem.

Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.

To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.

Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.

Zaradi tistega tretjega razloga.

 

_______________________________________

 

 

Visoko, višje in najvišje

Mornarsko življenje je še vedno trdo in nepredvidljivo, pogosto pa je tudi fizično zahtevno.

Eno od težjih opravil je vsekakor delo na vrhu jambora, kamor se je potrebno ne samo povzpet, ampak tam tudi vztrajat, dokler delo ni opravljeno.

 

Za vzpenjanje je najbolj elegantno, če te kdo dvigne na sedežu do vrha

in te po opravljenem delu varno spusti nazaj na palubo.

Ker tokrat te možnosti ni bilo, sem uporabil svojo staro jamarsko opremo in se s preizkušeno

vrvno tehniko sam povzpel in spustil po dvižnici glavnega jadra.

Ta način vzpenjanja in spuščanja se je izkazal za uporabnega tudi na morju,

zato je velika verjetnost, da ga bom še večkrat uporabil.

 

______________________________

Greben - južna stran planine Golte

   Izhodišče: Gosteče - planina Golte

Tokrat se je pokazala velika nuja za vzpon po brezpotju, ki je obetalo veliko užitkov v dojemanju razgibanega gorskega sveta razprostranjenih Golt.

Eden od južnih grebenov je vodil višje in višje...le do kam še?

Občasno so se skale grebena postavile precej pokonci, veliko bolj, kot je bilo zaželeno.

Ko pa prilezeš iz skal, se nenadoma prikaže simpatičen mali lovski bivak, ki ti da slutiti,

da si znova na obljudenih poteh.

Še hiter spust v dolino pa je zbirki lepo preživetih dnevov dodan nov biser.

________________________

Ljubljansko Barje

Na Barju je vedno lepo, spomladi pa je še posebej pestro tudi tukaj.

Nikoli ne vem, kod bi krenil, ko se barjanski kolovozi cepijo na nepričakovanih lokacijah 

v vijugastih smereh, kot da te ne ve kam pravzaprav želijo pripeljati.

Pa sem šel malo tja potem pa še sem, ko tam nisem prišel sem kamor sploh nisem mislil priti.

 Pripravljala se je močna ploha, morda celo nevihta, kdo bi vedel, 

saj še meteorologom zadnje dni ni več nič jasno.

 Veter z jugozahoda je prevladal nad severno sapico in rezko šelestenje okrnjene krošnje starega drevesa je nakazalo, da časa za sprehod nimam več veliko.

 Rob vremenske fronte je pokrajino začel naglo osvajati, barjanske ptice so onemele in poljske živali so se pripravile na znano nadaljevanje vremenskega repertoarja.

 Kaj pa jaz? Bom čakal tu ali je čas za umik?

 Kamor koli sem se zazrl, povsod se je igra svetlobe in senc razvijala v ritmu nestalnega vetra.

 Kar stal bi in gledal, tako lepo mi je bilo opazovati vse te pojavne oblike prihajajoče plohe.

 Lovska preža v daljavi tokrat ne bi obvarovala nikogar, tako zelo se je majala.

 Pogled proti jugu je razkril tudi pozicijo sonca, ki je prepustilo mesto seriji temnih oblakov.

  Prve težke in tople kaplje dežja so zaropotale okrog in okrog in se hitro gostile.

Kmalu sem se znova znašel na starem razpotju, a tokrat ni bilo več dileme;

proč od tod in nekam tja, kjer že dolgo nisem bil.

______________________________

Rastočka planina

Na Rastočki planini - 1482 m je vode dovolj in mala, prav lepo okrogla jezerca so polna.

Čeprav je vremenska napoved megla z dežjem...., so sončni žarki prav lepo osvetlili jutranji gozd.

Planje so bile še vedno posejane s  telohom, ki pa je v tem času  že izgubil svoje snežno bele vcetove.

Tudi mala lovska koča na planini je samevala.

V  skritih kotičkih planinskega skalnatega raja pa se je bohotil rumeni avrikelj.

Ko ga najdeš, se rumeno zablešči v sivih skalah visoko nad dolino.

Aprilski dež pa vedno prav lepo opere prebujajočo se naravo.

Vsaka veja ozeleni, tudi tiste, ki so malo podlegle v letošnjem zimskem požledu.

Res je lep in poseben tale aprilski čas.

Glicinija

Ti dnevi so okrašeni z bujnimi cvetovi glicinij, ki krasijo pročelja marsikatere hiše.

Oko se na njenih cvetovih spočije in radost do življenja, ki ga odseva moč trdožive rastline

se naseli tudi v srcu opazovalca.

___________

In danes je dan prve pomladanske polne lune!

Je ta dan pomemben tudi v tvojem življenju?