Muna

Pravzaprav ni bilo enostavno, da sva še pravi čas prispela v Muno, največje naselje na otoku Žirje, kjer je tudi trajektna luka. Midva sva se namreč šele zvečer ob sedmih zasidrala na zahodni strani otoka v zalivu Tratinjska, v Muni pa zaprejo trgovino ob poldevetih zvečer. In dobrih pet kilometrov ceste preko hribov in široke doline naju je ločilo do novih zalog sadja in zelenjave, ki sva jih hotela nabaviti, da ne bi ladijska kuhinja čutila kakšnega pomanjkanja v prihodnjih dneh.

Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Po pol ure hoje v toploti poletnega dneva 

sva dobila prevoz dobesedno do praga trgovine, ki ga peš ne bi dosegla pravočasno. 

Najine avtoštoparske izkušnje iz prejšnjega tisočletja so pravi čas obrodile željen sad,

 bi rekel nepoučen opazovalec, 

midva pa sva dobro vedela v čem je skrivnost najinega uspeha.

Trgovina je ena tistih, ki so prevladovale pred tridesetimi leti povsod po Jugoslaviji, zdaj pa so sila redke. 

V njej na videz ne prodajajo ničesar, ko pa vprašaš  na primer za tako nemogoč artikel 

kot je termofor ali strune za kitaro, bodo to našli nekje zadaj v na videz razmetanem skladišču 

ali celo kar na polici pod kruhom in ponvami.

 Zadovoljen Bredin obraz jasno kaže, da sva nabavila vse in še več.

 Pot nazaj domov na ladjo pa sva prehodila. Edina dva avta, ki sta naju v tisti dobri uri dohitela, nisva niti poskušala ustavit. Mornarji namreč radi občasno pretegnemo noge na kopnem, 

da potem še bolj cenimo udobnost palube pod nogami.

 Noč je bila spet prijetno hladna in mirna, zato sva dolgo zvečer meditirala v soju tisočev zvezd in polne lune.

Je lahko še kaj lepšega?

 Pred nama je bila malo daljša etapa do naslednjega otoka, Visa, zato sva izplula bolj zgodaj kot po navadi.

Lepo smo se pozdravili s posadko tradicionalnega guca, ki je je z latinskim jadrom uživala na poti okoli otoka, midva pa sva naravnala kurz proti Komiži in zaupala avtomatskemu krmilniku, 

da naju bo pripeljal tja po najkrajši možni poti.

Utra

Utra je majhen otoček, ki nama je precej prirasel k srcu, zato sva ob njem že večkrat prenočila.

Največkrat tukaj sidrava samo midva, kajti sidrišče ni toliko poznano, da bi privlačilo trume poletnih jadralcev, ki zasedejo bližnje priveze in sidrišča že v zgodnjih popoldanskih urah.

 

Nama je namreč v navadi, da jadrava ves dan in se ustavljava le takrat, ko ni dovolj vetra in ko si zaželiva kopanja, plavanja ali ogleda kakšne zanimivosti na poti.

Zato nama zvečer zelo prijajo prijetna sidrišča, kjer uživava v pogledu na sonce, ki zapušča najin del sveta in začne osvetljevat zahodna področja.

Utra pa nudi še veliko več, če znaš videti kar gledaš.

Poleg slikovitih sončnih zahodov lahko ob jutrih opazujeva enako ali še bolj slikovite sončne vzhode.

Opazujeva lahko ribiče pri njihovem delu. Tiste večerne, ki nastavljajo parangale in vrše za lovljenje rakov in one jutranje, ki prihajajo po ulov. Seveda so to isti ribiči, a v jutranjem hladu so oblečeni drugače kakor v večerni toplini, ko se dan poslavlja od poletne vročine.

Ponoči pa je nad nama temno nebo, mir in srebrni sij lune ter tisočerih zvezd. Le kako lahko ostane človek ob tej silni veličini hladen in ne zaplava v lesketajoči vodi polni žarečega planktona?

In ko se zbudi nov dan, ko izginja prvi trajekt dneva v daljavo, sva zopet na jutranjem plavanju. V tišini svojih misli, ki so povezane s silo, ki skupaj drži naš nori planet.

Punta Križa - Uvala Kolorat - Cres

 Prejadrati Kvarnerić ni majhen zalogaj, zato pa je veselje večje, ko je naporen dan za nama. Tudi primernih sidrišč na vzhodni obali Cresa manjka, zato so zalivi Punte Križa najbolj zaželjena destinacija na najini poti, kadar nama ne uspe v enem dnevu prijadrati vsaj do Ilovika. Tako sva se tudi letos vezala na bojo v zalivčku Kolorat, ki pa je že nekaj let oddan v koncesijo in tako prosto sidranje skoraj ni več možno.

 Sidrišče je bilo tudi tokrat polno, pa vseeno je bil večer prijeten in

sončen zahod je obetal nov jasen in vroč poletni dan.

Grujica

Majhen otoček z lepim starim svetilnikom pomorščaki pogosto srečujemo na poti mimo Lošinja in Ilovika proti južnim morjem, vendar se tukaj zelo redko kdo ustavi, ker ...

   - otoček Grujica nima varnega priveza, kaj šele svoje varne luke, ampak je za morebitni obisk potrebno sidrat na odprtem morju, ...

... - se vedno mudi ali pa je morje preveč nemirno, ...

... - se zdi, da si videl vse, če se le pelješ mimo.

Tokrat pa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izkrcanje: morje je bilo mirno, imela sva dovolj časa in zaželela sva si tudi malo osvežilnega plavanja v čistem morju in prijetnem ambientu.

Pa se je pokazalo, da se z morja le ne vidi vseh zanimivosti otočka.

Prav prijetno se je bilo sprehodit po otoku in ga pregledat v okviru danih možnosti.

Tukaj se da čudovito uživat in celo krasno prebivat, če ljubiš mir in tišino. Dovolj je prostora, da se ne počutiš omejenega in utesnjenega, lepo urejen vrt in zadosti plodne zemlje. Pa sonce in svežina morja! Mar potrebujemo še kaj?

Kmalu pa je otoček spet zaživel v svojem ritmu, midva sva namreč kljub prijetnemu počutju kmalu  dvignila sidro in zajadrala proti jugu s severozahodnim vetrom, ki se je začel pojavljat. Spraševala sva se, kaj lepega nama bo še prineslo  letošnje počitniško jadranje.

Kje so naše ladje?

S tem vprašanjem se je pričelo tudi najino letošnje poletno jadranje,

 ko smo se med sabo klicali prijatelji in znanci, ki smo sicer vedeli drug za drugega,

da smo nekje na morju,

a je bilo potrebno preverit, kje je kdo, da se ne bi zgrešili, ampak se srečali kakšen topel večer na kakšnem prijetnem sidrišču in bi skupaj v pozne nočne urice 'preučevali pomorske karte',

kot temu druženju pravijo nekateri posvečeni.

In smo ugotovili, da se je posadka Sare povzpela na otoček Jabuko ter obkrožila Palagružo; Sir Francis je odhitel na Lastovo, Lara je uživala na Žirju in Žutu;  naša Tabita pa je bila na poti proti  Visu in Biševu.

 

Packa III se je pripravljala, da bi odplula na Kornate. Mati II je bila še v remontu v domači luki.

 Pipika, s katero smo skoraj istočasno krenili na pot, pa se ni javljala.

 Raca je v Jonskem morju nekje ob Itaki, kot vidiva z njihovega rednega javljanja na blogu, ki ga ažurno sproti pišejo in objavljajo. Tudi Heron je na poti iz Sredozemlja domov.

 

Pod Krčkim mostom

Vsake toliko časa je potrebno opraviti vzdrževalna dela na najini jadrnici Tabiti.

Ker je pretežka, da bi jo lahko iz vode dvignili na domačem vezu, je potrebno z njo odjadrati do bližnjega 'brodogradilišta', kjer jo lahko varno dvignejo s pomočjo doka.

Zaraščenost podvodnega dela trupa ladje je jasen pokazatelj, da je dobra odločitev,

da še  pred poletno sezono obnovimo antivegetativno prevleko trupa in opravimo vsa tista vzdrževalna dela, ki jih v vodi ni mogoče opraviti. 

Delo je zaradi stabilnega vremena in dobre organiziranosti lepo napredovalo.

Po nekaj dnevih intenzivnega pranja, brušenja, barvanja, poliranja in urejanja,

 je bila Tabita spet v morju. Zamenjani so bili tudi izpustni ventili in zaščitne cinkove anode.

Tudi motor je bil delno servisiran. Vse ostalo bo opravljeno v prihodnjih dneh na domačem vezu.

Pogled proti zahodu je jasno kazal, da se vroči in stabilni dnevi še nadaljujejo, kar naju je zelo razveselilo, saj je bila letošnja pomlad nadpovprečno hladna in deževna.

Pot v domačo luko je ponovno vodila pod Krčkim mostom, na katerem tudi letos

že vso pomlad potekajo redna vzdrževalna dela.

Ampak pred odhodom domov se je dobro še malo osvežiti in ravno v okolici bivše trajektne luke je nekaj krasnih kotičkov, ki jih je vredno obiskati.

Zaradi letošnje vlažne pomladi so trate še v juniju neverjetno bujno zelene, polne pomladanskega cvetja, ki ga obletavajo roji delovnih čebel in drugih žuželk.

Idila mirnega zaliva vedno vzpodbudno vpliva na redke obiskovalce pozabljenega pristana.

Rahlo nakazane stezice vodijo skozi gosto travnato pokrajino do malih kamnitih plažic, ki so dobro skrite pred radovednimi pogledi in so kot take tudi redko obiskane.

Pa je zelo dobro, da so še vedno ohranjeni majhni kotički 'nikogaršnje' obale, ki so občasno na voljo nam popotnikom, ki ne iščemo lastnih posestev kot izraz svoje pomembnosti in veljave, ampak smo hvaležni za drobne trenutke, ko si samo začasno polastimo kakšen nepomemben košček planeta.

ln ko odhajamo, za nami ostaja pokrajina takšna, kot da se ni zgodilo nič od tega, kar nam ostaja trajno v spominu in včasih na kateri od fotografij...

Pomlad je v naši deželi

Pomlad je letos skoraj zamudila, ...

 ... ko pa je prišla, ...

... je izbruhnila v vsej svoji pestrosti naenkrat.

Tudi doma je zelo zelo lepo ...