Predbožično jadranje 2011

Spet smo se zbrali, kajti leto je naokrog. Dobrih petdeset jadralcev na enajstih jadrnicah in vsi s trdnim namenom, da prejadramo načrtovano pot v ugodnih ali neugodnih vremenskih razmerah; kakršne pač bodo. In da se na tej poti seveda med sabo pomerimo, da vidimo koliko smo v enem letu napredovali v jadralskem znanju.
V ta namen so bile letos predvidene tri etape. Vrsar - Premuda, Premuda - Susak in Susak - Veruda.
Prvo etapo smo štartali v sredo ob poldesetih zvečer. Kmalu po štartu smo se rakropili in se vsak po svoje spopadali z valovi in vetrom, ki se je ponoči spreminjal od močne burje do  rahlega severozahodnika. Jutro nas je dohitelo nekje sredi Kvarnerja. Nikogar ni bilo okrog nas. Sami samcati sredi širnega morja.
Malo pred mrakom smo dosegli Premudo in se privezali v mali mandrač v Krijalu. Sledila je večerja 'ispod peke' ob kateri so potekale analize jadranja v prvi etapi v stilu 'kako bi bilo, če bi naredili z jadri tisto, kar smo mislili, pa nismo naredili, ker...'. Utrujenost po dolgi in naporni etapi je pripomogla, da smo se večinoma že pred polnočjo odpravili spat.
Noč je bila zelo nemirna, ker je začel pihati zelo močan jugo, ki se je proti jutru obrnil na jugozahodnik. Večina nas se ni uspela dobro naspati med nabijanjem valov, škripanju jamborov in pripon, drgnjenju bokobranov, tuljenju vetra in valjanju ladijskih trupov.

Jutro pa je bilo lepo; sicer pa sveže in še vedno zelo vetrovno. Oblaki juga so se za trenutek toliko razmaknili, da smo skoraj videli sonce. Bilo pa je tudi takoj popolnoma jasno, da bo naslednja etapa do Suska hitra in naporna.

Ker je do Suska le kratka pot, se nam s štartom ni mudilo. Po obvezni kavi in nujni jutranji toaleti je še preostalo dobri dve uri časa, ki smo jo nekateri izkoristili za sprehod. Pa preveriti je treba, če je na otoku kaj novosti...

Prevoznih sredstev je tukaj bolj malo. Avtomobili za domačo otoško rabo so večinoma neregistrirani. Najbolj priročni in uporabni so tile mali traktorčki, ki poleti prevažajo turistom prtljago od trajekta po strmi cesti gor v vas. Ne glede na majhnost pa so zelo glasni v kričeči tišini otoškega vsakdana. Ko je Izi v akciji, se ga sliši po vsem otoku.

Tako pa pogosto izgleda zimsko otoško tihožitje: star zarjavel vitel, snežno bela pasara in neregistriran zarjavel avto v senci oleandra.

Jadranje do Suska je bilo podobno napornemu rodeu na nepredvidljivem mustangu. Po slabih treh urah pestrega jadranja smo bili vsi privezani v malem mestnem mandraču.
Kako všeč mi je ta otoška idila! Ozke uličice, ki nepredvidljivo prehajajo ena v drugo. Vsakih par metrov nova modra impresija, nov pogled in novo prijetno razodetje.

Ker pa so svetli deli zimskih dnevov v decembru zelo kratki, sem se čimprej napotil z brisačo proti 'moji' mali plažici, da se malo očedim in osvežim.

Kmalu sem prispel do točke, ki je že nekaj let dovolj solidno opremljena za udobno in kvalitetno opazovanje severozahodnega obzorja.

Tudi moja plaža se je že prikazala. Morje pa je bilo za ta čas še zelo toplo, kar je zalivu dodalo uporabno vrednost do te mere, da sem se vrnil semkaj tudi naslednje jutro.

 Na obzorju pa Srakane, Unije ter Lošinj z Osorščico in malimi otočki, ki diskretno skrivajo lepe kotičke za poletna morska potepanja.

Susak smo zapustili v soboto ob devetih zjutraj. Pihal je soliden zahodnik, ki nas je ponesel preko Kvarnerja na belih krilih hitrih lepotic. Potem pa se je skoraj ustavilo. Veter je začel pihati iz severozahoda, mi pa smo pričakovali, da se bo obračal proti jugu, zato je bilo treba izvesti še nekaj dodatnih manevrov, preden smo Kvarner zapustili in se skrili pred njim na zahodni obali Istre. Do Verude je veter večkrat popolnoma pojenjal in nas skoraj prepričal, da z jadri ne bomo uspeli pravočasno doseči cilja. Komaj nam je ratalo!
Regata je bila s tem dejanjem za nas že uspešno zaključena.
Zvili in pospravili smo jadra ter se do Fažane potegnili z motorjem. Tukaj smo razglasili rezultate in prediskutirali vso dogajanje na letošnjem jadranju.
Preden je vstalo nedeljsko jutro, smo nekateri že bili na poti domov. Mi v Červar, eni celo v Split. Zadovoljni da smo bili letos spet tukaj, spet skupaj; da smo jadrali, da smo spet boljši...

Kdor to bere naj razume ali pa vpraša...

Jabuka 2011

JABUKA 2011, Vodice, 11. -13. studenog 2011. godine

Odločitev je bila jasna; letos grem na regato kot član posadke na Sari. Torej Elan 31S. Vendar je stvar propadla, kajti Sari je odpovedal motor in v Vodice so Vlado, Dušan in Matija prijadrali brez motorja s trdnim upanjem, da ga bodo pravočasno popravili. Pa se to ni zgodilo. Zato sta Vlado in Dušan ostala v Vodicah, Anže, Matija in jaz pa smo se priključili Milanovi posadki na najeti jadrnici Elan 450 namesto Ekota, ki se je kot dober mehanik ponudil, da bo pomagal usposobiti Sarin motor.


START se je zgodil torej : 11.11.2011 ob 11. (23.) uri, 11 minut in 11 sekund

Na startu je bilo 82 jadrnic. Ob polni luni in prilično močni burji je bila gneča pred startno linijo dovolj dinamična, da kljub pozni večerni uri ni bil nihče zaspan. Veter v polkrmo je nekatere posadke vzpodbudil, da so razpeli spinakerje, tako da smo lahko tisti bolj previdni opazovali, kako so jih najprej zmočili, nato strgali in kmalu za tem mokre bolj ali manj uspešno pospravili. Ob razgibanem morju, močni burji (20 - 25 kN) in srebrni mesečini smo se uspešno prebijali v ospredje in pri otoku Komorici smo bili popolnoma zadovoljni s trenutno uvrstitvijo. Kasneje smo se porazgubili na kurzu proti Jabuki. Na večini jadrnic so se posadke razen z velikimi valovi in močnim vetrom spopadale tudi z morsko boleznijo; tudi pri nas je bilo tako. Dva iz naše posadke sta občasno tudi malo 'razgovarala s morem', kot 'klicanje urha' simpatično imenujejo domačini.

Okrog polpetih zjutraj smo obpluli Jabuko. Fotoaparat ni uspel zabeležiti tega dogodka, a naše oči so kljub temu uživale v skrivnostni silhueti z mesečino obsijane velike skale.

Ko se je zdanilo, smo z burjo še vedno jadrali proti Kornatom. Jadra so bila utrimana v ostro orco, krmarji smo se vsake toliko časa menjavali, nezaposlena in utrujena posadka pa je bila v stalni pripravljenosti v najrazličnejših kotičkih barke. Nekateri so poskušali dremati v podpalubju, drugi na krovu. Pravo spanje za večino seveda ni bilo dosegljivo ob razmerah, ko se je ladja sunkovito gibala v treh dimenzijah.

Regato smo v popoldanskih urah uspešno končali s solidno uvrstitvijo. Ker je bila razglasitev rezultatov načrtovana šele naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se tega družabnega dogodka letos ne bomo udeležili. Nekateri so odšli takoj proti domu, ostali smo vračali naša plovila na priveze v matične luke.

Po krajšem počitku smo zvečer tudi mi odjadrali s Saro proti Splitu. Ker je bil motor še vedno neuporaben, smo zelo previdno jadrali skozi prehode med otoki, da ne bi obtičali kje v kakšni bonaci. Tako je minila še ena noč.

Zjutraj okoli devete ure smo se vezali v Bobovišču na Braču, kjer smo užili dan počitka v družbi znancev, ki imajo tam kopensko zatočišče, kamor pogosto pobegnejo pred turobnimi celinskimi dnevi. Pozno zvečer smo odšli naprej in sredi noči prijadrali na domači vez.

Misija 'impossible' je bila tako končana.

Predbožična regata 2010

Tokratno predbožično jadranje je potekalo od srede, 8.decembra do sobote 11.decembra med Vrsarjem in otokom Premuda. Bilo je zadosti vetra v vseh stopnjah od bonace (brezveterja) pa do viharja (60 vozlov = 120 km/uro); zadosti je bilo tudi mraza in vlage, nekaj strganih in uničenih jader, en zlomljen tangun (na žalost prav naš...) ter veliko smeha, zabave in dobre volje.

"Kdor pa te dneve ni užival, pa naj res premisli, če je za jadranje!" - je izjavil eden od udeležencev na koncu in vsi smo se z njim strinjali.

Ja, na ta zimska jadranja se odpravljamo res samo zasvojenci z morjem, zato nas ostali 'kopenski svet' težko razume zakaj rinemo v veter, vlago in mraz.



Prva etapa se je pričela v sredo ob 21.uri v Vrsarju. Vetra je bilo bolj malo, zato nas je sonce zjutraj našlo vse trudne in premražene na koncu Istre v bližini velikega svetilnika na otočku Porer.
A porodne barve novega dneva so vedno znova tako čudovite, da pozabimo na nočne tegobe, ko smo upali, da ne srečamo nobenega od plavajočih debel, ki jih je bilo tokrat polno ob zahodni obale Istre. V trdi temi namreč ni bilo videti med valovi ničesar zato smo zaupali v verjetnostni račun in našo osebno srečo, da ne bo kakšnih neljubih presenečenj. In kolikor vem jih res ni bilo.

Prek Kvarneja pa je moč in hitrost vetra počasi naraščala, tako da smo komaj še pravočasno prijadrali do cilja pri otoku Susku, kjer smo se privezali v zavetje edinega otoškega valobrana še preden je burja narasla v vihar. Ta večer in celo noč smo zaradi tuljenja v priponah jamborov imeli moten spanec do jutra, ko se je vreme umirilo in smo se znova zazrli v nov lep dan, ki na prvi pogled ni kazal posledic burne noči.

 Nekateri so morali pred startom druge etape še sanirati poškodbe na jadrnicah, ki jih je povzročil vihar v pretekli noči, ko je bilo bolj malo spanja.
Eno jadro pa je bilo uničeno v tej meri, da ga bo lahko usposobil le zelo spreten jadrar.

Pa kaj to; važno da smo jo odnesli brez hujših težav, ki bi nastale, če se ne bi na te razmere dobro pripravili.














Naslednja etapa je bila krajša; le do Premude, simpatičnega otoka, ki leži le nekaj milj jugozahodno od Lošinja. Ker je bilo tudi za petkovo popoldne napovedana močnejša burja, smo bili zainteresirani, da čim hitreje prijadramo v novo varno luko in to nam je tudi uspelo.

Pred startom na Susku so se že pospešeno nabirali temni oblaki, ki so jasno napovedovali dovolj ali celo preveč vetra za naše jadrnice. Res smo se zato zelo hitro približevali cilju etape in tudi jadra je bilo potrebno na določene trenutke okrajšat ali vsaj popustiti, da je višek vetra šel neizkoriščen dalje.
Izkazalo se je, da je bila vremenska napoved pravilna, zato smo bili dobro pripravljeni na razmere, ki jih je bilo treba obvladati.

Barke so bile kmalu privezane v zavetju malega mandrača na Premudi in so bile zopet na varnem, dokler se ne bi veter obrnil in začel pihati z juga. A to ni bilo napovedano in se res tudi ni zgodilo.
A če bi se, smo vedeli, kako ukrepat, a si teh dodatnih naporov seveda nismo želeli.

Tako smo si v miru privoščili večerjo z zabavo na kopnem v edini restavraciji, ki je bila pravočasno obveščena o našem prihodu in za naše potrebe dobro pripravljena ter odprta dokler je v jutranjih urah niso zapustili še zadnji jadralci.


Tudi lani ob tem času smo bili tukaj, pa še kdaj prej tudi, tako se na Premudi počutimo zelo domače.
In tudi sprejeti smo vedno tako, kot se sprejemajo stari prijatelji: s pristnim veseljem in gostoljubnostjo.

Nekateri smo še pred večerjo opazili lep sončen zahod, ki ga je kazalo digitalizirati, da bo nam popestril kakšen dolg zimski večer, ko bomo zopet hrepeneli po nikdar dovolj zaužitem morju...

So pa tudi sončni vzhodi zanimivi in polni energije, ki jo dajejo novemu dnevu. Za večino od nas pa se je tokrat sonce pojavilo nekoliko prehitro, saj je bil spanec zaradi fešte prekratek.

Ampak tokrat smo sončni vzhod hočeš - nočeš videli vsi, kajti start tretje etape je bil že ob osmih zjutraj, zaradi oseminštiridesetih milj, ki jih je bilo potrebno prejadrati na drugo stran Kvarnerja do marine Bunarina pri Puli.

Prav malo časa nam je ostalo, da se postavimo na startno linijo...

Sam start pa je bil kar pester, ker se nismo uspeli nanj dobro pripraviti. Tako smo sproti iskali pravo taktiko jadranja, prava jadra in prav kurz proti cilju.

A na koncu se je vse lepo izšlo. Jadrnice smo po zaključku in razglasitvi rezultatov odpeljali vsako v svojo marino, kjer bodo čakale na naše nove proste dni, na nove plovbe in nova doživetja.

Jabuka 2010: 12. - 14. november 2010

Letošnja regata Jabuka 2010 je bila spet posebna; tokrat zaradi pomanjkanja vetra, kar je povzročilo, da veliko jadrnic ni doseglo cilja v regularnem času, oziroma jih je bonaca izmučila do te mere (beri: uničila živce), da so odstopili po nekaj urah čakanja na odprtem morju, ko so jadra na hitrih jadrnicah nemočno plapolala in nas je počasi nosil tok tja, kamor nismo hoteli...

Začelo se je bolj vzpodbudno. Ko smo v petek

zvečer čakali na nočni start je pihal rahel jugo, ki je dajal upanje, da se bo dalo za silo jadrat. Ob 22. uri smo se drenjali pred startno linijo in iskali najboljšo pozicijo za ugoden začetek. Ko je startna raketa osvetlila nočno nebo, se je začelo prerivanje v 'laki tehniki slow motion'. Dobro smo startali in uspešno smo prehitevali velike jadrnice, saj smo imeli prednost pred njimi zaradi šibkih vetrov in naše majhne teže.

Ob zori smo bili še zelo daleč od Jabuke, a rahel jugo je vseeno dajal upanje, da jo bomo dosegli nekje v sredini dneva.

Sončni vzhodi na jadrnici so vselej neko čarobno doživetje, ki ga pričakuješ s tihim upanjem, da se bo zgodilo v čisto, jasno nebo z nekaj vlage, ki ustvarja prelivanje toplih barv skozi oči do razneženega srca.

Ko smo bili samo še 500 m oddaljeni od Jabuke, ki jo je bilo potrebno obkrožiti, smo se ustavili v popolni bonaci in ni šlo več ne naprej ne nazaj, ampak nam je vso premikanje zagotavljal le nestalni tok, ki nas je vrtel več ali manj na istem mestu.

V takih primerih začne posadka vedno tarnati in se  zamoti s hrano, pijačo, sončenjem in pripovedovanjem pomorskih zgodb, ki so bile podobne nastali situaciji. Po nekaj urah je vsega dosti; preveč hrane in pijače, preveč sončenja, pametnih zgodb že zdavnaj zmanjka in prostor je le še za počenjanje neumnosti in nemočno jezo, ki vnese nemir v še tako složno posadko.
V dobro voljo nas je za nekaj časa spravila ugotovitev, da se da krasno igrati s fotografiranjem odseva z morske gladine. Nastala je serija neponovljivih posnetkov, ki so nam risali nagajive nasmehe na že zdavnaj otrple obraze.

 

Ob sončnem zahodu, ko smo že igrali tarok in se nam je že fučkalo za regato, smo bili še vedno na istem mestu.

Ampak pogledi proti zahodu so bili spet čudoviti!

Nekateri so se odločili za odstop; zagnali so motor, spustili prazna jadra in se odpeljali po morju, ki je bilo še vedno gladko kot gladina olja.

Mi pa smo še kar vztrajali, ker je bila partija taroka vedno bolj zanimiva in se nismo več sekirali za mirno morje.

Kmalu je nastopila noč in fotoaparat ni več uspel poslikati Jabuke, ki verjetno ponoči še nikoli ni imela toliko človeške družbe...

Po sedmih urah čakanja se nam je potrpežljivost izplačala; veter se nas je končno usmilil in v nedeljo ob poldesetih zjutraj smo uspešno prijadrali do cilja.

Zasedli smo odlično četrto mesto v svoji kategoriji, kar je naša najbolša uvrstitev na tej regati. Pokali so tokrat le za las ušli, kar nam je izziv za prihodnje leto.

VIII. Čigrina regata

Ta regata je ena tistih, ki se je z ženo redno udeležujeva. To je memorialna regata Miru Muheku, enemu največjih hrvaških jadralcev, skiperju Hrvatske Čigre, ki je umrl pred osmimi leti. Od njega sva tudi črpala večino jadralskega znanja, ki ga premoreva; z leti druženja na morju smo se spoprijateljili, zato sva z njegovo smrtjo bila tudi midva prizadeta.

Tokrat je organizator Mladen Šutej rezerviral 10 jadrnic Elan 340 v Jezerih na Murterju, kjer je bil tudi start prve in cilj zadnje etape regate.

I. etapa; četrtek, 15.aprila 2010:

Start prve etape je bil pred Jezeri med dvema otočkoma na izhodu v Murtersko morje. O vetrovih raje ne bi pisal; se pa v glavnem niso držali uradne napovedi, ki smo jo nekateri 'ta resni' jadralci sneli z interneta. Pa itak veter med otoki piha drugače kot na odprtem morju, zato smo vsi v začetku iskali neko svojo sapico; in tako smo se razpršili po regatnem polju in šele Zmajanski kanal nas je uspel kolikor toliko spet zbrati na kup. Tam pa je veter končno postal močnejši, konstanten - zato je bilo potrebno pokazati vse svoje znanje uravnavanja jader in izbrati primerno taktiko na poti k zmagi. Naša se je izkazala za napačno, zato smo pristali brez konkurence na zadnjem mestu. Naš krmar je zato cel večer v Rogoznici (Marina Frapa) hodil naokoli 'oblačnega' razpoloženja; malo se je posipal s pepelom krivde, ker tokrat nihče ni ugovarjal njegovi zamisli, kako bo 'nadmudril' konkurenco. Seveda je že delal plane za naslednjo etapo.

Marina Frapa pa je ena najbolj snobovskih inseveda najdražjih marin na hrvaškem. Zato se da videti jahte, ki se so večji od trajektov; tisti snobi, ki pa se trudijo biti vedno najbolj inn pa se že nekaj let vozijo po svetovnih morjih z jadrnicami, ki jim komaj vidiš do vrha jambora; vse pa so strašansko dolge. Eno teh sem poskušal ujeti v objektiv, pa ni ratalo, ker je bil pomol prekratek...

Takole je marina predstavljena v njihovem prospektu. Privlačno, na čudoviti lokaciji z izhodiščem nekje na sredini Jadrana, ni kaj očitati projektantom; naredili so dobro marino.

Nad marino pa je jezerce Zmajevo Uho, biser, ki je vedno bolj ogroženo s prodorom pohlepne civilizacije.

Še pred leti je bil to meditacijski raj, tišina mirne vode je privabljala samotne kopalce, ptice so tu spletale svoja gnezda in tako bi tudi ostalo, če bi takrat zmagali naravovarstveniki.

Potrudili smo se in zvečer obiskali tudi Rogoznico, mestece na otočku nasproti marine, ki so ga povezali z nasipom takoj, ko ni bilo več nevarnosti vpadov barbarskih hord s celine. Predsezonski mir ugodno vpliva na naše počutje in posedanje pred enim od lokalov nam prija kljub temu, da še ni korzo poln kot smo vajeni med sezono. Zato pa lahko pogovor nemoteno steče brez tistega znanega: "Ej, a si videl..?"

II. etapa, petek, 16. aprila 2010

Takole smo zjutraj zapuščali Frapo, sproti nabirali 'cuker' s pomočjo velike riževe čokolade in razmišljali o tem, kaj nam prinaša dan v katerem bomo zapluli proti Kornatom.

Regatni odbor se je odločil, da bomo start preložili tako lokacijsko kot časovno, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Motorji so zaspano zapredli v jutranjo sivino dneva (za jadralce je ob desetih še zelo zgodnja ura, kajti ...eh, ne bomo o tem...) in se prestavili ob vzhodno obalo Žirja, kjer smo izvedli startno proceduro kot je treba.

Startamo vedno dobro in tako smo se kmalu oddaljili od ostalih in upali, da bomo znali obdržati vodstvo. To nam je dolgo tudi uspevalo, saj smo se res posvetili jadrom, vetru in morju. Na koncu pa smo bili samo sedmi, kar zgleda na prvi pogled slabo. Vendar ne smemo pozabiti, da naši rivali niso priplavali po župci, ampak imajo večinoma vsi več milj za krmo, kot pa jih imamo mi. Pa tudi njihove ekipe so stalne, uigrane, medtem ko mi še dvakrat nismo bili v istem sestavu. V našem okolju je očitno težko najti pet jadralcev, ki bi imeli čas za regate. Tako se nam zdi, da kolegi s hrvaške teh problemov nimajo.

Piškera, edina marina v Kornatih, pa je nesporno lepa; v predsezoni še bolj pride do izraza njena slikovitost. Zeleni in cvetoči pejsaži so izziv za umetnike vseh strok, pomenijo počitek utrujenim ribičem, premraženim in izmučenim pomorcem ter zasanjanim potepuhom vseh profilov in branž.
Vonj po žajblju se je mešal z vonjavami slanega morskega zraka, na hitro prebujajočega se cvetja pestre makije in vlago nevihte, ki je bila nekja daleč na zahodu. Bili smo edini gostje marine, dokler ni pristala jadrnica še z enimi uživači...

Zvečer, ko se morje umirja in dan počasi ugaša, je čas, ko preverjamo vreme za naslednji dan. Takrat se povzpnemo nekam višje in pregledujemo obzorje. Z veliko zanesljivostjo lahko predvidimo, kaj nas čaka v naslednjem dnevu.

Ker so pejsaži lepi, ne ostane le pri opazovanju vremena, ampak sva obhodila vse kotičke majhnega otočka (Panitula) na katerem stoji marina.

V aprilu so kornatski otoki še zelo zeleni. Rožicam se mudi zacveteti, živeti in se razmnožiti še preden žgoče sonce zatre kopensko življenje in zaživi prelep podvodni svet.

Med vso to krasoto pa se pasejo ovce. Ne vem, kako jim uspeva, da se skrijejo pred vsemi modernimi pirati.








III. etapa, sobota, 17. aprila 2010

Zadni dan je bil start v ozkem prelivu med Piškero in Lavso ob zmerni burji, kar je vneslo obilo živčnosti med krmarje in neugodnega občutka med posadke, kajti zavedali smo se, da je od dobrega starta zelo odvisen tudi končni plasma, saj je v takih pogojih težko nadoknaditi morebitni začetni zaostanek.

Če bi tisti, ki nam je jadrnice posodil, bil takrat navzoč, bi gotovo petkrat premislil, preden bi jih še posojal za regate. Šlo je namreč zelo na tesno, ko so se jambori skoraj prepletali s svoimi vrhovi in so se jadra upogibala od strahu, da se zataknejo ob sosednjo krmo.

A se je vse srečno izšlo prav za vse, za nas še posebno, saj smo zopet izjadrali med vodilno trojico.

Tokrat smo končali na petem mestu, kar je boljše od pričakovanega, saj je bila konkurenca res močna in vsaka taktična napaka pomeni ponavadi nenadomestljiv zaostanek.

Sezono letošnjih regat smo torej odprli, kot se spodobi.

Več fotografij: http://www.panoramio.com/user/1671432/tags/Muhekova%20regata