Do Marrakesha in Agadirja

 

Po izkrcanju in carinskih formalnostih smo se v trdi temi odpeljali proti mestu Tangier.

 Predhodno smo dobili informacije, da se sim kartica lahko dobi v Mariane centru.

To ne drži več, ne v mestu Tangier ne v mestu Larache v teh centrih

 nimajo več trgovinice za nakup sim kartic.

Naša smer potovanja po Maroku je nato potekala od mesta Tangier po zahodni obali, 

mimo mest Larache, Rabat, Casablanca. Sim kartico smo dobili v mestu Larache v neki mali zakotni trgovinici, do katere nas je vodil prijazen domačin, ki smo ga srečali tam.

V zahodnem delu Maroka smo ob avtocestah opazili zelo lepo urejena počivališča ob bencinskih črpalkah, kjer je možno tudi prenočiti.

V tem področju je tudi mnogo rastlinjakov,

 ki pa so pokriti kar z neko folijo podobno naši agrokopreni.

Stavbe in mesta so bila slikovita.

Pot smo nadaljevali do mesta El Jadida na zahodni obali, ki je lepo turistično urejeno.

 Pred mestom so dolge mivkaste plaže z možnostjo prenočevanja. 

Hrupni valovi Atlanskega oceana pa so v tem času butali ob obalo.

Do Marrakesha smo pot nadaljevali po lokalni cesti mimo manjših mest Sidi Smail in Sidi Bennour.

Opazovali smo agrarno okolico ter prizadevne domačine ki opravljajo svoje vsakodnevno delo.

Mesto Marrakesh je poglavje zase. Promet je kaotičen in gost.

Po cestah vidiš vse od oslovske vprege, motociklov, kolesarjev in avtomobilov.

Med vso to gnečo so še pešci, ki se trudijo živi prečkati kaotično gmoto pločevine.

Po uri in pol stresne vožnje v mestu smo se premaknili do letališča in dočakali še manjkajoči del ekipe: Špelo in Alenko.

Zaradi gneče v mestu smo se po najkrajši poti odpeljali iz notranjosti proti mestu Agadir,

 na zahodni strani Maroka.

Pokrajina se je spreminjala od rumenih barv peska do rdečkastih barv pokrajine Argana,

 kjer je področje pridobivanja arganovega olja.

Tako ni bilo nič nenavadnega, da smo tokrat prenočili med arganovimi drevesi. 

Rdečkaste barve hribov so okoli nas zažarele v zahodnem ter naslednje jutro v vzhodnem soncu.
  

Gremo v Maroko!

 

 Pred meseci smo se pogovarjali o možnostih za potovanje z našimi kombiji po Maroku in Zahodni Sahari. Kmalu je postalo jasno, da je ideja realno izvedljiva, zato so stekle priprave. 

V veselem pričakovanju je hitro tudi nastopil čas za odhod. 

S trajektom iz Genove do Tangierja (Maroko) bo naša ekipa štela tri člane, 

v Marrakechu pa se bodo pridružile še dve članici, ki bosta prispeli z letalom.

Tudi njihove vtise s tega potovanja lahko spremljate na blogu : TUKAJ !!!

Do pristanišča v Genovi smo se peljali po avtocestah čez dolgočasno in megleno severno Italijo. 

Za to pot smo odšteli okoli 60 eur za cestnino na AC.

Pred pristaniščem v Genovi je nekaj križišč in deteljic s kažipoti za Port, nato pa smo prav lepo zapeljali na pomol za check in za našo ladjo, ki nas bo naslednja dva dni in pol vozila do Maroka.

Ladja je imela odhod ob 13h, ob 8h zjutraj pa je bila potrebna prijava. 

Po uspešni prijavi smo imeli čas za ogled različno natovorjenih vozil naših tokratnih sopotnikov.

Z malo zamude smo izpluli in si ogledovali Genovo z morske strani.

Vremenska napoved za plovbo je bila dva tedna pred našim odhodom sumljivo slaba; 

z obilico vetra  in konkretnih valov, vendar se je dnevno spreminjala na bolje.

 Kljub temu smo nabavili vse potrebno za ublažitev morebitne morske bolezni.

 Prvi dan na morju je minil v lepem vremenu.

Plovba je bila mirna in nam je minevala ob ogledu ladje, ki pa smo jo kar hitro spoznavali.

V Barceloni je bil nekajurni postanek in v tem času smo lahko šli do svojih avtomobilov. 

Med plovbo namreč avtomobili v podpalubju niso dosegljivi. 

 

Carinske formalnosti se pred pristankom v Afriki opravijo na ladji nekaj ur prej. Izpolnit je potrebno dva obrazca, enega z osebnimi podatki, drugega pa za začasni uvoz avtomobila. Na koncu zamudnega postopka, ki se na srečo odvije na ladji, kjer imaš zadosti časa za trening potrpežlivosti, na  koncu prejmeš vstopni žig v potni list. Zdaj imaš tri mesece časa za gostovanje v Maroku. 

Nam bo letos to več kot zadostovalo.

Zadnja noč ter naslednji dan sta bila precej nemirna, saj je od Gibraltarja pihal močan zahodni veter, 

ki je pred sabo gonil dovolj velike valove, da so malo valjali našo dvesto dva metrsko ladjo. 

Občasni še močnejši sunki vetra pa so bili tako močni, 

da se je bilo potrebno oprijeti, da te ni pometlo s palube.

Bližali smo se Tangierju in medtem opazovali Gibraltarsko ožino.

Izkrcanje pa je zgodba zase. Potniki smo se izkrcavali glede na to, kje smo imeli avto. 

Najprej so bili na vrsti tisti, ki so imeli avto v podpalubju D, nato C in šele nato A in B. 

Časovno je to za nas, ki smo bili med zadnjimi, pomenilo dve uri čakanja,da smo prišli na vrsto. 

Nato smo odpeljali iz sektorja B brez reda in pravil kakor se je voznik uspel preriniti skozi množico obračajočih avtov. Kolona vozil je nato peljala mimo dveh carinskih kontrol,

 ki pa ju je zanimalo le,če imamo drone, mamila in puške. 

Ko smo prestali tudi to, smo se po treh urah od pristanka ladje znašli na velikem parkirišču, 

kjer je bila možnost menjave denarja. Izkrcavanje ter opazovanje prekupčevalcev,

 ki so ponujali sim kartice in hkrati bežali pred policijo, nam je popestrilo večer. 

Carinske kontrole pa so šle hitro mimo, ker smo vse to predhodno naredili že na ladji. 

In tako smo končno prispeli v Afriko. 

Našli smo lep prostor na parkirišču ob avtocesti ter se odpravili h zasluženemu počitku.

Dobrovlje

 

 Pot: Šmartno ob Paki, Letuš, Bezovec, Čreta, Grmada, Braslovško jezero, Letuš, Šmartno ob Paki

Čas: okoli 10 ur

Za hribovsko pohajkovanje so bile tokrat na vrsti Dobrovlje. 

Ta kraška planota ima najvišje vrhove okoli 1000 m ter mnogo poti ter kolovozov okoli temnih vrtač.

Od Letuša vodi dobro označena pot po pobočju Dobrovelj na moj prvi vrh Bezovec (857 m).

Ko nadaljuješ po označeni poti, steza pripelje do večjega križišča pri Destovški kapeli, 

kjer sem zavila čez Vrhe proti Čreti.

 

 Nad Čreto se je ponujal jasen in čist pogled na naše Savinjske Alpe.

 

Pot me je vodila čez Vrhe (965 m). 

Nad Čreto za cerkvijo ter pri spominskem obeležju sem se obrnila ter se pričela vračati.

 

Poti po Dobrovljah so bile prav lepo osončene in prijetne za hojo.

  Utrinek ob poti. Da bi drevo takole držalo skalo, da se na odkotali po pobočju, še nisem videla.

   V idejnem načrtu poti sem imela še vzpon na Grmado (898 m)...

 ... ter nato spust po kolovozih ter zatem po označeni poti po obronkih Dobrovelj nazaj.

Ta del poti nad Žovneškim jezerom mi je postregel s prekrasnimi razgledi v dolino.

Pot sem nato podaljšala po kolovozih še do Braslovškega jezera, ki je bilo že malo zaledenelo 

ter nato nadaljevala po dolini dalje čez Slatine domov.

Prav presenečena sem bila, da se mi je na tem pohodu tokrat nabralo 

30 km poti ter 1260 višinskih metrov.

_______________

Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik

Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma

Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 

sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.

Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber

 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.

Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.

Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 

ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.

Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 

v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.

Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.

Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 

vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.

Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.

Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,

 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 

Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,

 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 

Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 

 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...

... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.

 

Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 

Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.

 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.

Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________