Boskovec

Pot: Žekovec, Rastočka planina, Boskovec, Javorca, Gosteče, Radegunda, Žekovec

Čas: 7 ur z vsemi počitki

Ko se povzpneva iz turubne doline na plano in posije prvo jutranje sonce in se sneg zablešči,

 je tako zelo mamljivo in lepo, da te noge kar same nesejo še višje in višje.

Na Rastočki planini je bilo kar nekaj gaženja po napihanem snegu

Ni bilo sicer deviške beline, ki tu vlada kadar so zime normalno bele, ampak tudi te kolesnice so prišle prav za vmesni počitek po gaženju strmin.

 Pogled navzdol na savinjsko dolino. Z belega na zeleno. Preveč zeleno za ta letni čas. 

 Led drži, torej so tukaj temperature le ta prave za december.

Na poti proti Boskovcu je veter pokazal, da je gospodar zime na vrhovih.

Na vrhu Boskovca ( 1588 m)  je še vedno vse tako kot je bilo.

Bril je mrzel severni veter, zato sva se hitro umaknila navzdol do Javorce. 

Ozračje je bilo tako čisto, da se je videlo do Sljemena nad Zagrebom in Snežnika na jugu.

Pod steno sva našla najinega planinskega prijatelja Janeza, 

ki je užival ob svojem čudovitem bivaku  pod Javorco.

 Ker nas je grelo toplo sonce, smo kar dolgo obsedeli in nikakor se nam ni mudilo nazaj v dolino.

Uživala v belini in planini sva ...  

____________________

Novo jutro

Kaj je lepšega kot doživeti novo jutro in se spustiti v nov dan?

________________________

Turnovka

Pot: Kosmačeve Rastke,  planina Vodol, Veliki travnik, Turnovka in nazaj

Čas: okoli 6 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

 Iz mrzle doline, kjer je bilo minus pet stopinj Celzija, sva se izvila v Kosmačevih Rastkah.

Po gozdni vlaki sva v 40 minutah prispela na planino Vodol, ki se je že bleščala v soncu.

 S planine sva zavila na označeno pot za Travnik. 

Že vrsto let te poti nisva prehodila, zato sva znova občudovala razglede na koroško stran.

 Uršlja gora zgoraj in Peca spodaj sta se prav lepo odkrivali.

 Veliki Travnik je bil malo pobeljen s snegom.

 Najin cilj  Turnovka ( 1637 m ) je le nekaj minut oddaljen od Velikega Travnika. 

Na njej stoji Joškov stolp, ki je bil zgrajen leta 1999.

 Pogled navzdol na Mali in Velik Travnik vedno razveseli oko.

 Učna tabla na vznožju stolpa nam razloži burno preteklost tega področja.

 Razgled na Ojstrico in Veliko Zelenico je z vrha stolpa še boljši.

 Tudi bolj oddaljena Golica je polna snega. 

Ga je že dovolj za turno smuko? Bo treba preverit!

 Vrhovi Pece so prav tako v soncu.

 Uršlja gora pa z južne strani ni več pobeljena.

 Območje okrog Komna je zelo posebno v Sloveniji. Zakaj že?

Tudi zaradi edinstvene flore.

Nekaj malega o tem je opisanega na učnih tablah na zgornji etaži stolpa.

 Za pot navzdol sva skoraj izbrala gozdno vlako v Ušiv graben. 

Vendar nama ime grape ni bilo všeč. Tako sva se spomnila, 

da sva se pred leti že potikala tam v globokem snegu in je šlo strmo navzdol 

in nato zelo mukoma strmo navzgor. Napake torej ne bova ponavljala.

Za ta lepi zimski dan sva torej raje izbrala kar pot nazaj do planine Vodol 

in po znani grapi navzdol do Kosmačevih Rastk.

In še e-statistika poti;
nekdo je rekel, da je to igračka za odrasle. Pa naj bo, prav ima.
Nekateri se še vedno radi igramo.

___________________

Menina planina

Pot: Lipa, Smolnik, Slopi, Biba planina, Vivodnik, koča na Menini planini, Goli vrh, Slopi, Lipa

Čas: okoli 8 - 9 ur

Razmere: rahlo megleno 

Višinska razlika: okoli 700 m

S prelaza Lipa sva zavila na označeno pot za Smolnik - 1002 m, 

ki se proti vrhu kar strmo vzpenja in je tudi kar lepo zaraščena s travami.

 Razgledov ni bilo. Želela sva raziskati greben Smolnika in Predkovico (1010 m).

Vse to sva lansko leto opazovala le od spodaj.

Tu pa ni več poti. Če ne bi bilo megleno, bi se verjetno kaj videlo v dolino.

 Po grebenu prideš najprej na Predkovico in za tem še na Medvedji vrh.

 Takoj za skalnatim prepadnim odsekom sva zavila navzdol po kraškem svetu,

 ki pa je bil ponekod prepadno strm. 

Pazljivost je bila nujno potrebna, ker je bilo mokro in spolzko.

 S Slopov vodi pot proti Biba Planini. Po njej pa prosto malo počez in malo navzgor. 

Občasno so se meglice razkrile in nama prikazale kratke utrinke čudovite planine.

Vmesni trenutki z malimi jezerci so se vrstili drug za drugim. Le koliko jih je? 

 Pastirski stan v zimi verjetno sameva.

 Za Bibo planino sva zavila spet malo po svoje med številnimi malimi vrtačami še na vrh Vivodnika.

Na vrhu Vivodnika (1508 m) se je razjasnilo vendar je bil razgled močno okrnjen, 

 ker so bile Savinjske Alpe v megli.

 V topli koči na Menini nas sva zopet srečala najinega planinskega prijatelja Milana.

Še bi se imeli kaj za pogovoriti, a se nama je mudilo nazaj, da pred temo zaključiva najino pot.

 Od koče sva zavila spet po občutku čez nove planjave in pašnike in tako odkrila 

marsikaj novega za naju. Tudi te simpatične vrtače na zgornji sliki.

 Pa zopet počez in počez po brezpotju do Golega Vrha (1426 m). 

Tokrat sva z vrha imela razglede na Savinjsko dolino.

 Potem sva malo pospešila navzdol do Slopov in mimo velike prepadne stene Smolnika. 

Pa nazaj do Lipe. Poiskala sva  svoj originalen pristop na Smolnik in nove potke do Menine in nazaj. 

Je res, da bi jih težko do potankosti ponovila a je ravno v tem čar brezpotij. 

Lahko zaključim, da je Menina zelo posebna kraška planina, s prelepimi samotnimi predeli. 

Tudi koča je vzorno vzdrževana in odprta vse vikende tudi v zimskem času.

 Statistika poti pokaže kje sva se potikala, tudi počitki so vključeni.

______________________

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S). 

Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz. 

Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.

Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.

Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.

Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.

Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.

Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.

Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.

Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom. 

Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:

http://regata-jabuka.com/index.php/en/results/17-jabuka-08-10-11-2019/17-jabuka-overall

___________________________

Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki, Raduha, Lanež, Jelovec, Kosmačeve Rastke
Čas: okoli 6 ur

Za ta dan so vremenarji obljubili sonce nad 1500 m. pa sva šla preverit , če je res. 

Hodila sva v megli do koče na Loki, pa še malo dlje.

Na višini okoli 1700 m pa se je le prikazalo sonce...

...meglice pa so ostajale spodaj...

...barvna paleta jeseni in zime je bila čudovita.

Skratka bilo je lepo.

Proti vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) se je na koroški strani enako videlo samo megleno morje.

Na vrhu pa presenečenje, samo stopil si na rob in v megli se je prikazala "glorija".

Gor sicer ni bilo gneče, bilo nas je le pet občudovalcev meglenega morja.

In zopet in zopet "glorija", če si le malo stopil do roba prepada.

Pogled proti zahodu je pokazal le najvišje  - v ozadju celo Očaka.

Z vrha sva se vračala čez Durce proti Lanežu.  Jezerce ob poti še ni bilo primerno za drsanje, 

kljub ( najini? ) močni želji.

Tudi gamse sva opazila. In oni naju. Pa so se naveličali prej kot midva.

Na Idiličnemu Lanežu - 1925 m. Bil je občutek izgubljenosti v vesolju.

Sledila je Konjska loka in vzpon na vrh Jelovca- 1845 m. 

Obrnila sva pred križem in se spuščala nazaj v megleno morje po travnikih do Loke.

Še zadnji jasni pogledi po planinah... korak tu kar samoumevno zastane ...

...in sledil je potop v megleno morje.

Ostal pa je spomin na prelep prvi zimski dan v tej novi zimi in redko videno"glorijo".

Semkaj bova v prihajajoči zimi zelo verjetno še večkrat prišla.

_________________________