Kornati, Telaščica in Žut

Vsake toliko se spodobi, da obiščemo Kornate in Telaščico tudi v turistični sezoni, 

ko je v tem akvatoriju množica plovil: od kajakov, kanujev do jadrnic in velikih jaht. 

Kljub temu je lepo s palube ogledovati panoramo, ki se spreminja hitreje kot jo utegnemo dojet.

Lepo se je povzpeti tudi nad mogočne klife in se zazreti v daljno modrino, 

ki se izgublja nekje za obzorjem.

Vedno je potrebno tudi nekaj ustvariti v tihi dolini polni skulptur. Možica, grad, viadukt ali piramido. Če bo zgradba trdna, jo bomo mogoče videli spet, ko se naslednjič tukaj ustavimo.

Ni si enostavno zamislit kaj unikatnega, kajti zgleda, kot da je vse že narejeno.

Ko se spusti mrak, pa je treba oditi nazaj domov.

Jutri pa nov dan in vse je spet drugače.

Nov otok in nova doživetja.

Razgledi z vrha Žuta nimajo konkurence. Pogled lahko zajame otoke daleč naokrog.

Vzeti si je potrebno dovolj časa, da lahko užiješ vse kar ti razgled nudi.

Ko pride nov dan, se prične nova zgodba.

Morja pa ni nikdar dovolj. 

Znova in znova jadramo, da potešimo našo željo po svobodi gibanja.

_________________

Lanež, še tretjič

Izhodišče: nekaj km pod planino Vodol
Višinska razlika: okoli 1000 m
Razmere: zelo vetrovno, ponekod ledena podlaga ali trd sneg, ki se popoldne ojuži, pa ne preveč

Cesta iz vasi Struge je bila skoraj kopna do odcepa za Travnik. Od tu dalje pa je bilo dovolj snega, 

da je nadaljevanje bilo mogoče s smučmi.(z avtom pa ne, čeprav so nekateri najini predhodniki tudi to neuspešno poskušali...). 

Planina Vodol tokrat ni bila več čisto pokrita s snegom.

Na južnih pobočjih nad planino ni bilo več snega, pomlad se je pokazala tudi tu.

Višje gori, tam nekje nad 1200 m pa je bilo snega še dovolj za tudi za smuči.

Pot na Lanež sva zopet izbrala čez planino Javorje. Sledil je strm spust po ledenem in trdem pobočju do markirane poti za Durce. 

Nato pa je šlo naravnost gor po lepi grapi.

Mrzel severni veter je razpihal oblake in poskrbel za čisto ozračje in čudovite razglede daleč naokoli.

Zaradi močnega vetra sva hitro zapustila vrh Laneža in se spustila po najini grapi z Durc nazaj proti koči na Loki. 

Tam pa je bilo veselo, saj je koča bila odprta, oskrbnik je ravnokar spekel veliko potico in pod toplim soncem 

se je dalo uživati v nedogled.

Bo sezona smučanja res kmalu končana? Seveda, naj bo pomlad z vsemi svojimi čari.

_________________________________

Lanež - drugič

Pot: Kosmačeve rastke - pl.Vodol - pl.Javorje - Lanež
Razmere: toplo, snega je še kar dovolj
Višinska razlika: 900 m

Ker je bilo zadnjič lepo, je bil Lanež cilj še enkrat. 

V letošnji zimi, ki ni najbolj radodarna s snegom za turno smuko, je potrebno  iskoristiti to, kar je v takih razmerah možno.

V toploti dneva je sneg zelo hitro kopnel, velika razlika je bila v debelini snežne oddeje od pred nekaj dni nazaj - seveda na slabše.

Tukaj v teh dneh ni hodil za menoj še nihče, zato so moje smučine ostale nedotaknjene. Na spodnji sliki je zasnežena planina Vodol.

Na planini Javorje je bilo kljub jutranjem času že hudo toplo...

...tako zelo toplo, da mi ni bil noben problem sezuti pancarje in si sanirati en žulj.

Če kdo ne verjame, da je bilo toplo; termometer ob pastirski koči ne laže. 

Ni bil pokvarjen, je pa bil obsijan s soncem v prijetni zavetrini.

Midva pa greva dalje.

 Vzpenjava se navzgor proti Lanežu, ki je naju namučil z globokim napihanim snegom med gostimi borovci.

Vmes je bil še en mali spust za inermezzo, potem pa spet navzgor.

Razgledi pa so bili prekrasni v takem vremenu. Zadaj kraljuje Peca. V tej zimi še nisva bila gor.

Počitek pod toplim soncem in sončenje na terasi najboljšega hotela *****, nama je tako prijal, da se ni mudilo navzdol.

Potem pa je bilo vseeno potrebno odsmučati nazaj.

Zasneženi svet pod Lanežem je počival v popolni tišini. Kako to prija!

Pa še en klik za naš arhiv.

Bližnji Jelovec na koncu grebena Raduhe se je zdel čisto blizu. Ampak videz vara, kadar je ruševje takole pokrito s snegom.

 V ozadju je bela Golica.

Sonce pa je še kar sijalo sredi čistega modrega neba. Čudovito je bilo.

Ob koncu dneva pa so se oblački takole navlekli nad Jelovec in nakazali, da sončnih dni nekaj časa ne bo. 

Ampak kaj zato, malo počitka doma pa tudi prija.

Lanež

Pot: Kosmačeva Rastke - pl.Vodol  - pl.Javorje - koča na Loki - Lanež in nazaj

Razmere: nad 1000 m se prične 10 cm debla snežna oddeja, z višino narašča, planjave so ponekod spihane.

Čas: 7 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

V Kosmačevih Rastkah je v soboto zjutraj močno snežilo, dolgotrajna megla je zamrznila kapljice na drevesih in jih čudovito okrasila.

Največ snega je bilo na cesti, zato so turne smuči prav lepo urezale smučino navzgor. Na planini Vodol pa so se megle pričele razkrajati in pričela se je čudovita zimska pravljica.

Drevesa so bila pokrita s svežim snegom in ivjem, nebo se je obarvalo modro, pred menoj pa je bila neokrjena snežna belina.

Kljub brezveterju so se meglice občasno dvignile in pokrile planino Vodol.

Čudoviti prizori so se ponujali vsepovsod. Večno vprašanje se je ponujalo: 

Ali obstati in občudovati enkratne utrinke zime in meglic ali pa bi le odhitela navzgor, kjer je še lepše?

Na planini Vodol je bilo res čudovito toda moj cilj  - Lanež je bil še daleč.

S planine sem poiskala zasneženo pot proti planini Javorje. Ni bilo najbolj enostavno, 

ker sta tu visoka snežna oddeja ter zapihan sneg prekrivala vse, tudi občasne markacije. Poleg tega se je  priplazila še megla. 

Nato pa se je kar naenkrat planina Javorje izvila iz megle pred menoj.

Megle so se zopet pripodile in gosto pokrile Loko pod Raduho. Zato sem se obrnila zopet navzgor na vrhove - 1751 m nad planino. Sonce je povsem obsijalo vrhove. Bilo je čudovito.

Borovci, oziroma ruševje na Lanežu ni bilo povsem pokrito s snegom. Škoda. Za prečenje s smučmi bi bilo lažje

V ozadju je samo Rogatec malo pokukal iz megle.

Pa sem ga malo približala, da si ga bolje ogledam.

Megle pa so se znova in znova vztrajno vzdigovale in spuščale z Raduhe in Laneža.

Občasno so pokrile vse, tudi moj vrh in me tako predčasno prepodile z vrha v juhuhu smučarijo navzdol.

Okrog mene pa polno idiličnih zimskih pejsažev, ki se jih ne moreš nikoli naveličati. In moraš kaj tudi poslikati za spomin, da se ve.

In sedaj samo še navzdol do pl. Javorje , skozi gozd na pl.Vodol, ki me je tokrat pričakala v megli. Po sledeh sem opazila, da je še nekdo hodil po moji smučini. Lepo, torej sva v teh koncih našla sonce in čudovite zimske utrinke vsaj dva.