Deska

Pot: planina Ravni, koča pri Molički peči, Korošica, Vodotočno jezero, Deska, planina Vodol, planina Ravni

Za drugi dan planinarjenja sva izbrala krožno pot po Dleskovškovi planoti. 

Jutro je bilo sveže, razgledi čisti...

...gorskega cvetja pa povsod obilo.

S planine Ravni sva pričela tokrat hoditi po zahodni poti proti Velikemu vrhu  do koče pod Moličko pečjo.

Koča je odprta za vikend proti koncu junija pa bo oskrbnik stalno gor čez poletje.

Vest je neposredna, iz prve roke.

Pokuk na Krofičko z roba Moličke peči.

Pod Malo Ojstrico zavijeva levo proti Korošici. 

Pri kontejnerjih poseda in poležava nekaj obiskovalcev.

Tu postrežbe ni in je menda tudi ne bo, če drži najin vir informacij.

Zato je najina pavza kratka in se pomakneva navzgor do Vodotočnega jezera. 

Pot nama lepšajo cvetoče trate z živopisanimi cvetkami...

Kmalu sva pred vrhom Deske (1978 m).

Pogled na Ojstrici in Planjavo.

Sledil je spust čez zanimivo planotasto Desko..

... pa vse dol globoko do planine Vodol...

...ter nato še kar navzdol do ceste pod planino Vodol...

...ter nato s ceste precej navzgor skoraj do roba Dolgih trat 

in po lepi lovski potki prečno nazaj na planino Ravni. Vse to so bile seveda neoznačene poti in stranpoti.

Na koncu še pogled nazaj z gornjega pašnika nad planino Ravni, proti dolini.

Nisva si mislila, da se bo na najini krožni poti nabralo več kot 1000 višinskih metrov ter skoraj 16 km poti.

Bilo je naporno, vendar občutek je eno samo zadovoljstvo, ko si na taki razgibani poti. 

Bova ponovila še kdaj!

_____________________

Križevnik

Pot: planina Ravni, Dolge trate, Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik, Polška planina, planina Ravni 

V deževnem večeru sva se pripeljala visoko v gozd med sveže ozelenele macesne in se odpravila spat.

Prebudila sva se v toplem svežem jutru in dan se je začel zelo prijetno s pogledom na jutranjo zarjo, 

ki je obetala lep dan..

Ko se povzpneš s planine Ravni na Dolge trate, se pričnejo prelepi razgledi. 

Na gornji slikici je zajet pogled na Planjavo, Vršiče in Vežico z desne proti levi.

Pogled na Veliko planino preko soteske Lučke Bele je tudi vedno vreden kratkega postanka.

Naredila sva krog okoli Velikega vrha ter se nato iz smeri Moličke peči povzpela na vrh. 

Eno samo snežišče je še vztrajalo na tej strani.

Veliki vrh (2100 m).

Od tu se odpre pogled na sosednji Ojstrico ter Planjavo.

Nato dalje na Veliko zelenico (2114 m).

Z Velike Zelenice naju čaka sestop po grebenu navzdol in dalje po poti proti Križevniku.

Mimogrede še pokukava čez greben na severno stran, da preveriva kaj se dogaja na Robanovi planini.

Na zgornji sliki je pogled nazaj na Veliki vrh in Veliko Zelenico preko Poljskih devic, ki so v ospredju.

Pred nama se že dviga Križevnik.(1910 m).

Z vrha Križevnika je čudovit pogled na naše Savinjske Alpe. 

Krofička ter Ojstrica z desne spredaj ter Rinke v ozadju. 

Čisto levo pa Velika .Zelenica in Veliki vrh ter greben Poljskih devic.

Še dolgo po malici posedava na vrhu Križevnika, ker je tudi tokrat samo najin se ne mudi nazaj v vročo dolino.

Opazujeva zahodni greben Raduhe in iščeva znane prehode med ruševjem. 

Sledil je sestop na Polško planino...

...ter povratek nazaj na planino Ravni. 

V tem času, ko je tukaj zgodnjepomladno vzdušje, je narava bujno zelena. 

Oko se prav spočije na sveže zelenih macesnih in sveže zelenem podrastju.

Na tej lepi krožni poti sva kljub soboti srečala le nekaj pohodnikov. Planinci te poti pogosteje obiščejo jeseni, ko se tu zlatijo macesni. V tem pomladnem času pa pot ni bila zlata ampak čudovito zelena. 

Pot ni dolga, nabralo se je je za dobrih10 km in premaganih je bilo 800 višinskih metrov.

_____________________

Brkinški rob

 Pot: Podtabor po cesti do Šilentabora in po robu nazaj čez Grmado in Gradišče

Pot po Brkinškem robu je primerna bolj za zimsko in zgodnje pomladni čas,

 tako kot sta jo opravila npr. Barbara in Boštjan. Pri naju je prišla ta pot na vrsto sedaj v maju.

Hojo sva pričela v Podtaboru po stari italijanski cesti ..

...mimo zanimive stene, ki jo plezalci še niso opremili...je pač sumljivo previsna v vrhnjem delu ...

... še skozi predor...

Jutranje meglice nad Narinom, vasjo južno od Podtaborske stene so izrisovale krasne impresije.

Stena se nato umakne položnejšim pobočjem, kjer se priključi še nekaj poti 

in že greva rahlo navzgor do lepe cerkvice sv. Martina.

S ceste nato skreneva na rob planote in nadaljujeva do vrha Šilentabora.

Rob pečin je v tem času bujno zelen z obilico cvetja.

Razgled sega daleč proti Vremščici in Nanosu.

Strma travnata pobočja pod Šilentaborom pa so polna cvetočega španskega bezga.

Vrh Šilentabora( 751 m ).

Z vrha se vidi dalje proti ostalim gričem. 

Malo naju je mikalo, da bi še nadaljevala pot, pa nama ni ugajal spust preko doline. 

Redko se pri nama zgodi, da razum prevlada srce. Tokrat je zmagal!

Zato sva se raje obrnila nazaj v vas Šilentabor prebrat opisno tablo.

Nato pa zopet navzgor na rob med cvetoče grme...

... in nazaj do cerkvice sv.Martina.

Pri cerkvi je pot zavila po cesti navzdol mimo Grmade. Midva pa sva hotela v povratku hoditi po robu prepadnih sten, zato sva jo mahnila po slabi potki v smeri vrha Grmade ( 720 m ).

Kmalu je težko sledljiva steza izginila v goščavi, pa sva se vseeno trmasto prebijala v smeri Grmade 

preko trave, grmičevja, trnovja in padlih dreves. 

Pogrešala sva najino mačeto, škarje in srp. Malo popraskana sva dosegla vrh še preden sva obupala.

Ko sva sestopila z Grmade na Guri , sva nadaljevala zopet po lepi poti do Gradišča( 791 m)...

Z Gradišča je lep pogled dalje po Brkinškem robu.

Mimo velike planjave sva hodila počasi in kar nekaj časa delala družbo čredi konj,

 ki se je pasla v sočni travi.

Med prelepim cvetjem sva nadaljevala dalje po robu, pod nama pa že videla staro italijansko cesto.

Pohod sva zaključila na izhodišču v Podtaboru in nabralo se je za okoli 14 km  in 472 višinskih metrov poti.

Ugotovila sva, da je tukaj tudi pomladni čas prijeten za hojo po robu pečin.

Še prideva!

_______________