Na Sušac in nazaj na Krk

Začela sva v veliki bonaci, zato naju Kvarnerič ni utrudil, čeprav sva bila na morju od jutra do večera. 

Motor je tiho predel, dokler ni vstal veter, da je najina Tabita končno dobila svoja bela krila.

Krk, Plavnik,Cres,Ilovik, Premuda in Škarda so za nama, 

mi pa s polnimi jadri mimo 'Sfinge' proti Istu in Molatu.

 Dobrega vetra ne kaže zapostavljati, zato se ustaviva šele v Panteri; 

slikovitem zalivu na gornjem koncu Dugega otoka.

 Večerni pohod po nizkih grebenih nama popestrijo prizori, 

ki pričajo o brodolomih prejšnjih in sedanjih časov.

Pa tudi zabava se najde v divjini, kjer le valovi pojejo svoj neutrudni refren.

 Že se pokaže svetilnik na Velem ratu, kamor sva se odpravila po svež paradižnik, 

ki ga goji svetilničarjeva družina.

 Na poti nazaj se sonce že počasi poslavlja.

Malo ga zaustaviva, da bova še po svetlem doma.

  Vseeno se počasi poslovimo v tišini utrujenega dneva.

 Naslednji večer sva že na vrhu Žuta, najinega priljubljenega otoka, 

od koder ležijo kot na dlani razpotegnjeni Kornati.

 Igra svetlobe, barve in senc naju vedno znova očara v času, ko sonce začne zahajati za otoki.

 Toliko lepote je na enem mestu, da enostavno ne veš kam in kaj bi gledal.

 Mala Proversa, Katina, Vela Proversa, Telaščica ... Kornat.

 Slovo od sonca je na teh otokih vedno posebno doživetje, ki trajno ostane zapisano v spomin.

 Znova in znova rada gledava ta veličasten prizor.

Murtersko morje, Žirje in Komiža so za nama. Poslavljava se tudi od Biševa, ki še spi v jutranji sparini.

 Kar ne moreva se odlepiti od slikovite obale južne strani Visa, 

ki niza filmske prizore vsako prepluto miljo posebej.

 Še tale zaliv je treba pogledat, potem pa zopet na odprto morje. Kurz Lastovo!

Ampak veter je bil bolj ugoden za jadranje proti Sušcu, zato sva jadrala tja. 

Bolj sva se mu bližala, bolj mogočen je postajal svetilnik na visoki skali.

 Res krasna utrdba na nedostopni prepadni steni. Verjetno bi prenočila tukaj če ...

 Zato pa sva nadaljevala do Lastova, dopolnila zalogo goriva v Ubliju in se malo pred trdo nočjo zasidrala v Jurjevi luki. Zjutraj je bilo povsem logično, da se povzpneva še na Jurjevo goro.

 Potem sva jadrala še do Sapluna, ki pa je imel tokrat preveč obiskovalcev da bi se kopala na tamkajšnji beli peščeni plaži. Sva raje odjadrala nazaj do Skrivene luke, kjer sva se kopala, pa tudi prenočila.

 Nato se je iznenada v morsko idilo vrinilo veliiiiiiko domotožje, pa sva obrnila proti domu.

Otoki in zalivi so prihajali in odhajali v nasprotnem vrstnem redu

 in kmalu sva sidrala na južnem delu Dugega otoka v mirnem zalivu Čuščice.

 Zjutraj sva kot po navadi poskušala osvojiti še vrh nad zalivom, 

pa nisva našla primerne poti skozi trnje in makijo.

Tokrat sva se ustavila še na Rabu, ker že dolgo nisva preverila kaj je tam novega. Ja, se dogaja. Bo treba večkrat tudi tja. Mesto naju znova in znova očara z lepo arhitekturno zasnovo v belem kamnu, ki mu leta in stoletja ne morejo odnesti svežine.

Še mimo Plavnika in Krka in Tabito sva privezala v domačo luko.
Pa sva spet doma. Tabita čaka na novo jadranje, midva pa na nove proste dneve.

________________________

Lipševa vrata in Obel kamen

Izhodišče: vasica Sv. Duh pod Olševo
Čas: 5 ur
Višinska razlika: 800 m

Panoramska cesta nad Solčavo in Lučami do vasice Sv. Duh je od letos opremljena
z informativnimi tablami na razglednih točkah. Evropa je financirala! Pohvalno!

Od kmetije Rogar je slabo uro vzpona do Potočke zijalke.

Pred Potočko zijalko se odcepi pot za  Lipševa vrata - v smeri Avstrije.

Čez kakšne pol ure prijetne hoje rahlo navzdol po pobočju ter nekaj plezarije
po varovani poti, se odprejo pred teboj mogočna Lipševa vrata.

Mimo vrat vodi steza še dalje navzdol do naslednjih -  malo manjših vrat.

Malo nižje po varovani poti prideš še do skalnega okna.

Od mogočnih Lipševih vrat vodi na Obel kamen  neoznačena
toda večinoma dobro sledljiva pot strmo navzgor.

Na strmi poti navzgor smo si vzeli par minut časa za gradnjo kamnitega možica.

Obel kamen je skrajno zahodni vrh dolgega grebena Olševe.

S pobočja Olševe se odpira krasen pogled na bližnje in daljne gore.

Z vrha Oblega kamna sva sestopila po običajni markirani stezi navzdol do Potočke zijalke - 1700m.

Prijetno kroženje v divjem in lepem kraljestvu Olševe je tako zaključen

Le še spust do panoramske ceste in dan bo popoln.

Planjava in Srebrno sedlo

Izhodišče: lovska koča na Brežičih
Razmere: sončno dopoldne in občasno megleno popoldne, nekaj snega pod vrhom Planjave
Višinska razlika:  1000 m
Čas: 12 ur s postanki

Za izhodišče sva tokrat izbrala manj znano pot od Lovske koče na Brežičih - 1488 m,

ki se nahaja malo dlje od planine Podvežak.

Od koče vodi večinoma lahko sledljiva, nemarkirana steza 

po neizrazitem grebenu skozi gozd proti Lastovcu.

Na levi strani se razteza prepadna stena in če stopiš na rob se odprejo prekrasni pogledi 

na Veliko planino, Konja, Dedca.

Nekje pod Lastovcem se pot razcepi na levi del, ki vodi pod stenami in desni del čez travnate planjave Dleskovške planote.

 Na spodnji sliki je v ozadju Velika planina.

Tokrat sva izbrala desno varianto čez prekrasne pašnike, kjer imajo svoj začasni dom 

krave št.1279, št. 2080 in ne več Cilka, Milka, Šeka, ...

Še vedno se na pobočju Lastovca opazi štrleče veje mrtvega ruševja. To so ostanki velikega požara leta 2003, ki ga je bilo zaradi nedostopnosti težko gasiti.

Planoto Desko - 1970 m - označuje velik kamnit možic in da bi še dolgo obstal,

 sva tudi midva dodala svoj kamniti delež.

Razgledi z Deske so zelo obsežni. Planjava (levo), najin današnji cilj, je res še daleč.

Ojstrica, kraljica v čistem sončnem dopoldnevu, je tokrat bližje.

Pot se nato spusti do Vodotočnega jezera, midva pa se nisva hotela spustiti in sva si zamislila pot čez Tolsti vrh - 1986 m do Petkovih njiv in nato dalje proti Korošici - 1808 m.
Ker prave poti ni, sva se sama prebila tja čez .

Na spodnji sliki je Velika planina v ozadju.

Čedni kažipot ob poti je popestril enolično ruševje.

Od izredno prijazne oskrbnice na Korošici sva izvedela, da je močno deževje naredilo celo jezero na planoti Korošice, ki pa se je le izpraznilo v požiralnikih šele danes zjutraj.

Čudovita potka se je vijugala po dolini dalje na pobočja Planjave. Že od daleč sva ugledala okno pod Najvišjim robom Zeleniških Špic. Do tu bo treba prelesti.

Veter je občasno pripihal gmoto meglic in jo nato uspešno zopet odpihnil.

Srebrno sedlo bi jaz poimenovala " zlato sedlo", tako mi je bilo všeč.

Najvišji rob Zeleniških špic - 2127 m.

Seveda je bilo potrebno pogledati še na ta Najvišji Rob..

Pod robom je bilo tisto  veliko okno, ki sva ga opazovala med vzponom.

Pogled nazaj na Srebrno sedlo.(mala zelena oaza med skalami), je z Najvišjega roba čudovit.

Pogled na greben Zeleniških špic, s Srebrnega sedla.

Pot se je začela vzpenjat proti Planjavi.

Pogled na Ojstrico je od koderkoli lep in poseben.

Čez greben so se začele prelivati meglice, megle in gosti oblaki..

Vendar se je z vrha vseeno lepo videlo na vse strani.
Idila planinskega raja ob čistem ozračju je bila enkratna.

Veter je pripihal meglice do roba Kamniškega sedla.

Zgodilo pa se je, da so se meglice zgostile v goste oblake in zato sva opustila nadaljevanje poti mimo Lučke Brane do Škarij ampak sva se kar lepo spustila po isti poti mimo Srebrnega sedla navzdol do Korošice.

Najvišji Rob Zeleniških špc je bil tokrat v megli.

Že dolgo nisva bila pri Vodotočnemu jezeru zato sva šla pogledat, če še ima obliko srčka.

Še ima, čedno je sameval v dolini.

Zaradi obilnega deževja pred dvema dnevoma je bila še poplavljena tudi ravnica pod Vodotočnikom.
Redek prizor, ki ga je verjetno le malokdo doživel.

Dolga pot je to bila ampak krasna tako kot vedno po naših gorah.