Kredarica v soboto

Sončni vzhod se nikakor ne sme prespati, zato sva se odpravila fotografirat ven v mraz in veter. Pihaloje tako močno, da so  sunki vetra krivi, da je večina fotografij bilo zamaknjenih.Toda nekaj jih je le za silo ratalo.

Malo po sedmi uri se je greben Triglava pričel barvati z jutranjo svetlobo.

Nad nami je bil sloj visoke oblačnosti vse do vzhoda, kjer je bil jasen pas čistega neba.


Takšen je bil Rž v jutranji svetlobi.

Prva jutranja zarja za nas ter megle v dolini.

Barve sončnega vzhoda so neverjetne in vsakokrat drugačne. Če tega  ne doživljaš znova in znova,si ne moreš misliti, kakšna barvitost juter je vse mogoča. Mnogi ta čudež nevede celo življenje zamujajo.

Sedaj pa se bo začelo.

Prvo je bil obsijan greben Triglava.

Tako zgodaj zjutraj nas je vabila dobra gaz na grebenu, da bi se podali na vrh. Sneg je bil res primeren za osvajanje vrha, toda pihal je tako močan veter, da sva misel za vrh odpodila z glave. Tako sva rajši uživala v čudovitih jutranjih barvah. Pa kdaj drugič.

Za Triglavom se je nato škrlatno  obarvala - Škrlatica. Nato še Dolkova Špica, sledila sta Jalovec in Mangart nato pa vsi ostali Julijci.

Končno je sonce obsijalo tudi Kredarico.

In naredil se je dan kot že tolikokrat doslej, a vedno znova fascinanten.

Po sončnem vzhodu je oblak zakril sonce in v daljavi je za hip zopet bilo vse sivo. Skrajno levo je Jalovec, sledi Magart, desno pa je Razor. Spredaj pa Planja in Pihavec.

Sonce smo pospremili v nov dan. Tudi fanta iz sosednje sobe sta ves čas navdušeno fotografirala lepote sončnega vzhoda. Bili smo že dobri znanci, saj smo tokrat edino mi štirje prenočili v koči.
Sedaj smo lahko vsi premraženi a zadovoljni šli v kočo ob še toplo krušno peč na zasluženi zajtrk. Takoj za tem so na Kredarico dobesedno pridrveli prvi pohodniki. Povedali so, da so iz Krme krenili že ob drugi uri zjutraj. Še je nekaj gajsnih med nami....

Ob deveti uri smo prvi na svetu zvedeli uradno meritev temperature na Kredarici. Dežurni meteorolog jo je odčital. Imeli smo neverjetnih 1,2 stopinj cenzija, medtem ko nas je le dve uri prej nazeblo do kosti kljub dobri obleki in obutvi.

Veter pa je še vedno neutrudno pihal.

Prvi pogumnež (tisti, ki je ob sedmih pridrvel iz Krme in pozvonil na zvonec pri kapelici) se je odpravil na greben Triglava.

Midva pa sva se odpravila v dolino. Tokrat počasi in brez odkrivanja novih sestopov.

V tej soboti se je kar precej pohodnikov vzpenjalo na Kalvarijo.Veliko jih je bilo s turnimi smučmi, samo da danes smuka ne bo najbolj ugodna zaradi visoke oblačnosti, ki je povzročila difuzno svetlobo. V taki svetlobi pa smuka ni najbolj ugodna.

Za Velikim Draškim vrhom se je kazalo nekaj jasnine.

Prva hišica v ravninskem delu Krme.

Pogled nazaj proti Draškima vrhovoma.

Parkirišče pred Kovinarsko kočo v Krmi.

Za konec dneva pa sva si šla še ogledat koliko je slap Peričnik še pomrznjen.

Kredarica v petek

Izhodišče: Kovinarska koča v Krmi
Čas hoje: 5 ur in še 3 ure za Mali Pršivec

Zaželela sva si, da se zopet povzpneva na Kredarico pozimi tako kot pred približno 25 leti. V tistih časih Kredarica še ni bila tako obiskana kot sedaj.. Seveda je bila oprema drugačna pa tudi informacij o razmerah na poti je bilo bistveno manj. Poleg tega pa tudi koča pozimi ni bila oskrbovana. In v takih pogojih nas takrat ni bilo veliko, ki bi pozimi opravili tak vzpon.

Vremenska napoved za petek, 04.02.2011, je bila sončno obetavna. V zgodnjem jutru sva avto pustila pred Kovinarsko kočo v dolini Krme ter se odpravila po dolini navzgor.

 Pot se je počasi vzpenjala proti Zgornji Krmi. Mislila sem si, da bo sonce že zgodaj zjutraj obsijalo Mali in Veliki Draški vrh levo ter Mali in Veliki Pršivec na desni strani Krme, pa se to ni zgodilo. Do prvih sončnih žarkov sva  hodila še precej časa.

Dolina Krme v zgodnjem jutru ne izgleda ravno privlačno; je podobna enim zelo dolgim nečkam, ki jih ni in ni konca, ko hodiš po njihovi dolžini. A za vse lepe stvari se je ponavadi potrebno potruditi. Tudi tokrat je bilo tako.

V Zg.Krmi sva izbrala desno varianto strmo navzgor, proti stari lovski koči. Tu pa so naju končno obsijali prvi sončni žarki.

Hodila sva po zasneženih podih po Medvedjeku proti Malemu Pršivcu. Sledila sva stopinjam in smučini za katere se je izkazalo, da ne vodijo tja kot sva predvidevala. Po pregledu karte sva ugotovila, da sva na nemarkirani stezi, ki se priključi poti proti Staničevi koči.
Snega je bilo z nabiranjem višine vedno več, na posameznih mestih se je udiralo do kolen ali čez ponekod pa je sneg držal najino težo. In zopet je bilo zaradi tega lepo in pestro.

Razgled na Triglav ter Kredarico je bil veličasten. Malo pa je temu pripomogla tudi misel, da je do najinega cilja še dolga pot. To jasno pokaže dejstvo, da je na tej fotografiji  videti velika koča na Kredarici le kot majhna črna pika.

Midva pa spet v senco pa hitro navzgor proti osončenih ostenjih.

Hotela sva nadaljevati po poti proti Staničevi koči, vendar sva ugotavljala, da zaradi obilice nepredelanega snega tako ne bo šlo naprej, še zlasti, ker sva imela trden namen, da danes prideva na Kredarico. Snega je bilo resnično vedno več, kar naenkrat sva se znašla kot prva junaka, ki gaziva novo smer. Sledi najinega predhodnika ni bilo več. mimogrede sva pregnala še nekaj gamsov iz svojih osamljenih skrivališč. Kljub snegu so bili prehitri, da bi jih uspela fotografirati.

Kljub nedotaknjeni belini snega pred nama in čudovitim pogledom na Triglav, sva se vseeno odločila, da dolgega snežišča ne bova prečila ampak greva na zgaženo pot za Kredarico. Prečenje bi nama vzelo preveč časa in moči. Sledil je torej strm spust po ledeni grapi in nujno manjše prečenje vrtač  napolnjenih s snegom. Po tem nenačrtovanem napornem dejanju je sledila prva zaslužena malica, preden sva se lotila novega vzpona. Pogled nazaj ter na karto nama je povedal, da sva hodila po planjavah Medvedjeka proti Malem Pršivcu. Takole ogrevanje je trajalo tri ure.

Sedaj pa zares dalje proti Kredarici. Po dobri malici se prav prileže malo razgibavanja da prebava hitreje steče.
Ker je tukaj ravnina precej v breg naslonjena, je moj višinomer težko sledil najinim smelim korakom.

Pričeli so se odpirati novi prekrasni razgledi. Najveličastnejša sta se od tukaj kazala Mali in Veliki Draški vrh in Tosc od leve proti desni.

Karta pravi, da je to pobočje Kurice.

Na 2000 m je sneg res bolj bel, sonce je bolj rumeno, nebo pa bolj modro, kljub rahlim belim meglicam. V mislih mi odmeva, da bom kmalu zopet prišla sem.

Steza se je pričela zopet rahlo nato pa vedno bolj strmo vzpenjati proti Kalvariji. Nekdo ji je dal res ta pravo ime.

Sonce je grelo, midva pa sva se kar naprej ustavljala in neprestano fotografirala čudovito zimsko pokrajino pod Ržjo in Kredarico.

Veliki Draški vrh je levo.

Tosc, V.in M.Draški vrh od desne proti levi.

Pred Kalvarijo sva si nataknila dereze in se zagrizla v zadnji breg.

Levo je pobočje Rži.

Stene levo pod Kalvarijo.

Zadnji vzpon na Kalvarijo pod Kredarico.

In kar naenkrat so se nama prikazale vetrne elektrarne ob koči na Kredarici. Slišala pa sva jih občasno že dosti prej.

Snega je letos manj kot po navadi ob tem zimskem času; le toliko, da kapelica ni popolnoma prekrita z njim.

V ozadju je Rž.

In očak Triglav se nama je pokazal v vsej svoji zasneženi lepoti.

Po kratkem počitku v koči sva se zopet odpravila ven, da poslikava lepe prizore v popoldanskem soncu. Skrajno desno je Škrlatica, sledi Stenar skrajno levo pa je Dolkova Špica.

Greben Malega Triglava v zahajajočem soncu.

V ozadju se kažeta v zahajajočem soncu Razor desno ter Mangrt levo.

Koča na Kredarici v mrzlem večeru ter vetru v petek zvečer.

V koči so meteorologi zakurili veliko krušno peč, tako da glavna izba ni bila več ledeno mrzla. Zanimiv je bil tudi pogled skozi okno, ki je bilo tokrat le delno zametano s snegom.
Večer smo preživeli prijetno še z dvema pohodnikoma, ki sta se tudi odločila, da bosta prespala tu. Le sobe za spanje so bile seveda primerno hladne zunajni temperaturi. Mislim, da je bilo v sobah te dni, okoli minus 3 stopinje. Pa kaj bi to, ko pa bo jutro zopet kmalu tu.

Planina Ravne, Veliki vrh

Izhodišče: kmetija Planinšek, po cesti do planine Ravne, nato po markirani stezi proti Velikemu vrhu
Skupen čas hoje in smuke: 6 ur

Vreme danes ni bilo takšno, kot bi si želela, pa saj se ve, da sobota ne izbira vremena, ampak je obratno. Torej sva uporabila dan kot je pač bil, zjutraj sva v prtljažnik avtomobila naložila dva para turnih smuči, dva nahrbtnika, dvoje smučarske čevlje, dvojne palice in vse tiste pritikline, ki bivanje v zimski naravi delajo prijetne. Po slabi uri vožnje sva avto zapustila pri kmetiji Planinšek. Malo dalje, kjer se cesti cepita na Planino Vodole ali proti Ravnam, sva nadaljevala proti planini Ravne.


Cesta proti Ravnam je bila  ravno prav zasnežena, da sva lahko že nataknila smuči. Ker je bilo mrzlo, sva potrebovala pol ure hoje, preden sva se ogrela na 'delovno temperaturo'.

Cesta se je končala pri koči na planini Ravne, kjer sva se ustavila na zajtrku ob vročem čaju z najine termovke.

 

Tako okrepljena sva krenila v vedno redkejši gozd, čez vrtače vse do zadnjih macesnov in borovcev. Bila sva že pod Velikim vrhom, ki ga pa nisva videla zaradi meglenega pasu, ki je bil nad nama.

Še malo sva nadaljevala, nato pa sva se obrnila nazaj in odsmučala proti dolini. Smuka je bila prijetna, le pazljiva sva morala biti na tistih odsekih, kjer je snega premalo, da bi pokril ostre skale in kamenje.

Dan sva zaključila z vožnjo po zasneženi panoramski cesti čez Podvežo proti Lučam in nato v najboljšo slaščičarno kar jih je v Zgornji Savinjski dolini, kjer že tradicionalno zaključiva najina potepanja po hribih, če le čas dopušča.