Šolta - Krušica in Nečujam

Veliko rose je padlo v mirni noči na najino barko, zato sva to božjo danost izkoristila za čiščenje palube; ko namreč pobrišeš vso roso po palubi, je vse počiščeno - ni več drobtinic kruha, soli in drugega 'morskega prahu', ki se med jadranjem nabere in noče samo nazaj v morje, kamor spada.

Potem pa se je zopet začela naslednja etapa vračanja v domačo luko. Seveda pa to ne gre tako naglo kot po kopnem - še bo trajalo nekaj dni, da barko priveževa na domači vez.

Napotila sva se proti Splitskim vratom; to je prehod med Šolto in Bračem in ker je bil na razpolago zopet za naju neugoden NW veter, je šlo bolj počasi, kot bi si želela.

Tu v splitskih vratih pa je vedno gužva. Umikati se je potrebno trajektom in vsem večjim plovilom, čeprav pomorsko pravilo pravi, da imamo tisti, ki plovemo s pomočjo vetra absolutno prednost pred vsemi plovili na motorni pogon. A v praksi se seveda manjši raje izognemo večjim in ne izsiljujemo svojih pravic.
Mislim, da bi težko uveljavljal svojo pravico po trčenju s trajektom...

Pred Splitskimi vrati je še otoček s hecnim imenom Mrduja, zadaj pa gorovje Biokovo nad Splitom.











Ko sva se prebila skozi množico različnih plovil in zaplula mimo Mrduje,  sva se napotila v Milno na Braču, kjer sva zadostila najinim civilizacijskim in bivanjskim potrebam, potem pa sva takoj odrinila na svobodno morje nazaj.

 Že prej sva vzpostavila vezo z najinima prijateljema, ki sta se s svojo jadrnico ravnokar vrnila z 'ribarske fešte' na Komiži na Visu. Dobili smo se v Uvali Krušica na Šolti in kasneje proti večeru skupaj odjadrali v najboljši zaliv - Nečujam.

Tukaj, v mirnem zalivu, je Breda pripravila na Tabiti  za vse nas skupno večerjo ob svečah  v zelo prijetnem ambientu in v krasnem vzdušju. Ob dobrem vinu z Visa in Lastova je beseda tekla o naših morskih prigodah odkar se nismo videli in obudili smo tudi  mnogo prijetnih in zabavnih spominov iz preteklih let. Pa načrti za prihodnost so dobivali nove oblike in dimenzije bolj se je noč globila. Nebo je bilo prekrito z milijoni zvezd in v takih nočeh se hočeš nočeš zaveš svoje majhnosti v tem neskončnem času in prostoru...

Hvar - uvala Velika Graška

S težkim srcem sva zapustila Lastovo, saj ne veva, kdaj ga bova spet videla; nama pa je tako zelo prirasel k srcu...

Ozirala sva se nazaj, ko sva jadrala preko lastovskega kanala vse do takrat, ko nama ga je zastrla Korčula. Značilna trdnjava nad mestom Lastovim je postajala vse manjša in manjša, midva pa sva iskala najbolj ugodno pot proti severozahodniku, ki nama je pihal nasproti.

Jadrala sva mimo Vele Luke na Korčuli, potem pa sva si privoščila še nov lastovski sadež, Kivano, ki so ga prinesli domači izseljenci z Nove Zelandije in se je na Lastovu udomačil in prav čudovito uspeva.
Zaposlena z jadranjem in sladkanjem s to novo lastovsko dobroto sva preplula še korčulanski kanal in začela iskati sidrišče za prenočit, kajti dan se je prevesil v tih večer.

Varno zavetje sva našla v malem zalivčku blizu mesta Hvar. Utrujena od napornega dneva, sva kmalu legla h počitku, še prej pa sva seveda opravila vse potrebno, da je bil dan zaključen kot se šika.

Lastovo

Otok je v svoji zgodovini pripadal  mnogim kraljestvom  in vse vladavine so pripisovale Lastovu veliko strateško važnost. Lastovčani pravijo , da Lastovu pripada 46 otočkov, 46 hribčkov-najvišji Hum-417 m, 46 polj in 46 cerkvic.

Priplula sva s strani Mljeta in seveda kot prvega zagledala svetilnik Glavat na vrhu otokov Vrhovnjaki.

Mimo vseh plitvin sva priplula do zadnjih prelepih otočkov med Vrhovnjaki,  imenovani Sestrice in Bratec s čudovitimi modrozelenimi lagunami med njimi.

Kmalu prijadrava do Lastovnjakov in se usidrava v čudoviti laguni pred otokom Saplun, kar pomeni pesek.Seveda ima turkiznomodra laguna tudi peščeno plažo, kar pa veliko morjeplovcov tudi že ve, saj je bila laguna že kar precej polna, kljub dopoldanski uri.

Vrhovi otoka so dobro vidni že od daleč, midva pa sva za nočitev izbrala uvalo Zaklopatica.  V tej uvali še nisva bila, čeprav sva otok obiskala še pred 23 leti, to je takoj ko je bil odprt za turiste, prej ga je imela v lasti jugoslovanska vojska.

Ne videti največje naselje Lastovo, eno od najlepših na naših otokih, bi bil velik manjko pa čeprav bi oblula vse zalive in zalivčke na Lastovu. zato sva vzela pot pod noge in prepešačila 2 km do mesta Lastovo in bila tako nagrajena s čudovitim pogledom na mesto. Mesto je zgrajeno na strmini nekako proti zahodu. Hiše so zgrajene polkrožno, ena nad drugo kot v amfiteatru.

Večina hiš je zapuščenih in propada, ker so lastovčani masovno odhajali v Avstralijo in to v Melbourne. Srečo sva imela, da sva se lahko pogovarjala z gospo, ki se vsakih toliko let vrne domov na Lastovo na dopust. No ta gospa ni navdušena nad prirodo ampak  neprestano se je pritoževala nad neurejenostjo cest, hiš, ljudje hodijo kar po cesti, nobenega reda da ni, veliko da je umazanega, pač vsak ima svoj pogled na življenje, vem pa da mi njen zahodnjaški način gledanja ni bil všeč.

Torej na vrhu mesta Lastovo je trdnjava Fortica, ki so jo zgradili Francozi v začetku 18.stoletja., pod naseljem pa je prostrano obdelano polje oziroma veliko polj.  Po podatkih v mestu danes živi le okoli 800 ljudi.
V edini samopostrežbi na otoku , ki seveda nima klime in je še vedno urejena v starem yu stilu, sva navalila na sladoled.

Torej biti tu in ne videti otoka-to ne gre; zato sva ostala še en dan in obiskala še Ubli in Pasadur to je prehod med Veliki in Malim lagom, gledala Jurjevo luko, kjer je domovala jugoslovanska vojska, nato pa sve se počasi napotila peš nazaj proti 10 km oddaljeni najini Zaklopatici.Ni nama uspelo, ker nama je ustavil voznik taxija, naju ogovoril v angleščini in naju 'free of charge' vzel zraven. Povedal je, da je na vožnji za angleške turiste, ki se gredo treking in da je tega ogromno na Lastovu. On je za spremljevalno vozilo in jim zraven vozi sveže sadje, mrzlo pijačo iz hladilnika, nudi jim servis , če so s kolesi, skratka ni tako kot pred 23 leti, ko sva bila tu s malimi otroci. Takrat smo si naredili naravni hladilnik, ki je deloval brezhibno brez elektrike, saj je npr.maslo ostalo trdo in lubenica hladna kljuib poletni vročini.

Tako smo klepetali in voznik naju je pripeljal spet kar do mesta Lastovo. Tam sva si odpočila v odlični senci  nato pa peš nazaj v Zaklopatico, kjer sva imela privezano barko.

Naslednje jutro pa zgodaj zjutraj še tek do Skrivene luke.Edino ta je še ostala za ogled na otoku in ni da ne bi še to naredila. Prelepa valovita pokrajina s polji, pogled na mesto Lastovo obsijano z jutranjo oranžno zarjo in 9 km do luke je prehitro zdrselo mimo. Nazaj grede pa sladkanje z grozdjem in rumenim ringlojem in taka doživetja se za večno vtisnejo v spomin in samo ena misel odmeva po glavi: kako lepo je....

Tako sva si ogledala skoraj cel otok, ki je sicer tudi prirodni rezervat.

Elafiti

Lokrum, Koločep, Lopud, Šipan, Jakljan, Olipa...Elafiti, ime so tem dubrovniškim otokom nadeli grški morjeplovci, prvič pa ga je zapisal v prvem stoletju znanstvenik,ljubitelj prirode in mediteranski potnik Plinijne Stariji.











Na vrhu otoka je bilo takole.
 spodaj v zalivu pa takole.....

Za ogled sva izbrala Lopud in pohod na trdnjavo na vrhu Lopuda,seveda zopet v opoldanski vročini.....ampak se splača , prava dubrovniška utrdba je to bila. Zanimivo pa se mi je zdelo, da so na vseh teh otokih vidno zapuščene njive,polja, videlo se je, da so včasih tu nekaj obdelovali, zemlja se mi je zdela dobra ampak zgleda ni več volje in delovne sile, ki bi se s tem ukvarjala. Meni se je zdelo področje krasno vsaj za paradižnik,..., tako pa sva videla le drevesa nezrelih mandarin, limone, nekaj fig in nekaj rožičevcev in seveda kaktuse  po vrtovih.
Pred leti še ni bilo tako, na otokih si lahko kupil zelenjavo in sadje, ki je zrastlo na otoku, sedaj pa tega ni več  Veliko je opuščenih hiš in seveda njiv. .

Na Šipanu v Luki sva se zvečer zasidrala.
Kot prvo sva videla, da se pripravlja neka fešta, sama mladina bolj kot ne je bila, posedanje po lokalih, poislušanje glasbe in ko je nekdo hotel od naju vstopnino sva povprašala kaj se dogaja. Mladenič je povedal , da imajo enkrat letno fešto na Sv.....ne vem katerega in to imajo itak samo enkrat letno, drugače pa itak nič nimajo od življenja na teh otokih.  A tako sva rekla,....in se zamislila. Torej to je življenje , glasba, cigareti in posedanje v lokalih, seveda podobno kot pri nas. Globalizacija ima svoja pota, začne se s paradižmiki in neobdelanimi polji....in z mislijo, da se itak nič ne splača..., zlasti delo.....

Odveslala sva na jadrnico in ker zvok po morju daleč nese tudi debele stene najine jadrnice niso mogle zadušiti hrupa oglušujoče glasbe. Tako, da sva imela spet nespečo noč tja do 5h zjutraj, pa še en kamen je priletel na jadrnico z obale, jadrnic je bilo v zalivu kakih 15 ali več in če so na vsako jadrnico metali kamenje, so se mladci kar pošteno natelovadili.....

No okoli 5h zjutraj pa sva slišala kako starši kličejo svoje otroke naj pridejo le domov.......

Tole pa je rt Olipe, ki sva ga obplula,ko sva  zapuščala Šipan, da si ogledava še zadnjega med dubrovniškimi otoki.Na otoku sve videla le svetilnik ,eno veliko hišo v bližini in ribiško skladišče s kratkim betoniranim pomolčkom na drugi strani otoka.Otok je lepo poraščen z gozdom pa tudi nekaj plodne zemlje se je dalo videti. Otok je tako malo drugačen od ostalih.

In še skrajni južni rt Pelješaca nato pa orca proti severozahodniku do vrha Mljeta.

Dubrovnik

Do Dubrovnika sva preplula točno 280 NM v enem tednu, seveda ne naravnost - v zračni liniji, kljub temu, da sva imela en dan in pol 'zastoja - počitka' na Braču. Seveda se da pot odjadrati tudi hitreje, a po izkušnjah po navadi gre počasneje. Mudilo se nama ni nikamor, res pa se nisva ustavljala na vsakem otoku, ker jih v glavnem že poznava, izkoriščala pa sva vsak ugoden veter za najino smer.

Z Luke Polače na Mljetu sva izplula v ponedeljek zjutraj skozi južni izhod, ki ga označuje tale markanten  svetilnik, Kula imenovan. V morfološko razgibanem  zalivu pa so se seveda vsak v svojem kotu skrivale tudi takele idilične barčice. Žal vetra nato ni bilo in mljetski kanal sva premotorirala.

 V turkizno  modrem  zalivu pred vasico  Suđurađ na otoku Šipanu je zadnje dneve svojega dopusta preživljala družina  ter seveda sam kapitan jadrnice Sir Francis. Seveda smo se srečanja vsi razveselili in sledil je klepet o tem, kje je zadnje čase kdo od nas jadral. Posadka Sir Francisa je preplula cel Jadran do Boke Kotorske in bili so res zadovoljni s svojim dopustom.

Midva sva nadaljevala svojo pot, kmalu prispela pod most čez Dubrovničko Rijeko in se nato privezala v Luki Gruž na zahodni strani  Dubrovnika. Ta dan sva preplula še zadnjih 30 milj.

Luka Gruž je znana po tem, da v njej pristajajo megajahte vseh mogočnežev tega sveta, pa tudi velikanske križarke, na katere strpajo nekaj tisoč morja željnih turistov. In ko se ta množica razlije po Dubrovniku, težko najdeš domačina, ki bi ga karkoli povprašal.

Dubrovnik v tem času pa je seveda poln turistov in pridnih gostincev in drugih, ki od njih živijo. Najdejo tisoč in en način, kako turistom izvabiti iz žepov evre, dolarje in funte.V tem času poteka dubrovački poletni festival in vsak dan se vrstijo koncerti, filmi, performensi...skratka, komur je pa v Dubrovniku dolg čas, se lahko upravičeno povpraša o svojem duševnem zdravju.



No, nama je vseeno gužva počasi presedla, pa sva našla kotiček na robu starega pomola, ki je bil samo najin, dokler nisva zaprosila gospo iz Tasmanije, da naju fotografira. Gospa nama je nato skupaj s svojim možem, ki ni prišel do besede, razložila za povrh še marsikaj o Avstraliji, Tasmaniji in njinem letošnjem cestnem križarjenju po stari Evropi. Ko je zvedela, da sva iz Slovenije je za povrh še opisala, kako sta preživela 'big storm' v Šobcu in kako super je Ljubljana s prijaznimi ljudmi(?). No, ob njej pa človek res ne more biti drugačen kot neskončno prijazen.
Ob tem pogovoru oziroma monologu sva zamudila sončni zahod, ki sva ga nameravala doživeti na trdnjavi Srd vrh Dubrovnika zato sva spremenila plan in se zlila z nočnim dubrovniškim življenjem, dokler naju niso moči izdale in sva priznala prednost mladini.

Hvar-Mljet

 Iz zaliva Zarače sva odplula zgodaj. Pihal je nekakšen burin dol z hvarskega goratega masiva. Nastavila sva jadra in opazovala navzgor najvišji vrh Hvara, Sv,Nikola,-628 m. Bolj sva se mu bližala bolj je bilo pestro na morju. Kar naenkrat nič vetra, nato malo vetra nato ogromno vetra tako da naju je polagalo in sva morala skrajšati jadra, ko sva to naredila pa spet skoraj bonaca. To se je ponovilo trikrat zapovrstjo potem sva imela dovolj  Sv.Nikola in pustila sva skrajšana jadra. Seveda sva se  vmes še oblačila in slačila, ker je bilo kar naenkrat mrzlo nato pa toplo in tako nastajajo morske zgodbe. Kmalu zatem pa je  vetra čisto zmanjkalo, vključila sva motor in ležerno opazovala prelepa pobočja strmega Hvara precej zasajena z lepo urejenimi nasadi vinske trte.

V korčulanskem kanalu je bilo še kar mirno, bolj pa sva se bližala strmim obalam Pelješaca bolj je pihalo;  kot običajno. Strmina Pelješaca se je videla kar dobro, tako da sva imela občutek, če bi plula tam mimo bi lahko z melišča padel še kak kamen  na jadrnico.



Skozi ožji del kanala pa zopet  razburljivo, saj  skozi korčulanski kanal mimo Orebiča vozijo prečno po kanalu kajtarji in surfarji. Obletavali so naju kot tečne muhe ali kot komarji in dostikrat je šlo na tesno..., midva s polnimi jadri metuljček, oni pa pred nama, za nama, vzporedno, počez, .... vlečna padala od  kajtov nad najinim jamborom, nekaj srfarjev ( in ena čedna srferka) je padlo v najinem kurzu...skratka - zgledalo je, kot da nič ne cenijo svojega življenja - samo da jim adrenalin 'šprica' nekam globoko v možgane. No, tudi nama je 'špricalo', a ker je to nehote, ni bilo adrenalinskih užitkov ampak muka.

 



Nadaljevala sva do Mljeta in severozahodni veter je tu kar narastel , naredil velike valove, ki so naju dohitevali v polkrmo, naju pogosto neprijetno zavaljali, zato sva bila kar vesela, da sva končno zaplula v Polačo na Mljetu in se privezala na prvo simpatično bojo. Še nisva bila dobro privezana, ko je že priplul fant v čolnu in povedal, da sva 'vabljena na večerjo', ker sva na boji njihove restavracije. Seveda sva bila takoj zato, večerja v restavraciji Ankora je bila okusna, ni bilo drago in Mljet se je izkazal zopet za krasnega. Že pred leti smo si ga kar temeljito ogledali, preveslali in prehodili, zato sva se tokrat odločila, da bova tak ogled spustila, ker je najin cilj Dubrovnik.

Zaliv Polače je bil kar poln velejaht, krasnih jadrnic, vidi se, da je Dubrovnik že blizu.

Brač-Hvar

Nevihte so se v našem zalivu nadaljevale še v sobotno dopoldan.

Vremenska napoved je napovedovala razjasnitve zato sva se iz najinega zaliva odpeljala zopet v Milno, tokrat po nakupih sveže zelenjave in sadja. Pa zopet sva tankala; tokrat ta pravi derivat za naš Yanmar.

Jadranje skozi Splistka vrata proti Hvaru je vedno pestro saj te ogrožajo trajekti; srečavala pa sva tudi razna druga plovila od megajaht do malih čolnov.

Še mimo mesta Hvara in Paklenih otokov

in za prenočevanje sva si tokrat izbrala zaliv Zarače na Hvaru. Ime naselja pride iz 'zora če' ,saj tukaj sonce zaradi gorskega masiva v ozadju vzide verjetno šele okrog 10. ure dopoldne. Midva tukajšnje zarje seveda nisva čakala, ker sva bila že ob sedmih na poti.

Takole pa zahaja sonce tukaj - tudi to se zgodi kakšno uro prej kot drugje.