Srce razjasni in oko...

 ZDRAVLJICA (prosto po Prešernu) 

Nebo obrodilo snega nam je polno,

 ki nam oživlja žile,

 srce razjasni in oko

 ki utopi vse smučarske skrbi

 v potrtih prsih up budi.

 KAM? (prosto po Prešernu)

 Ko brez miru okrog divjam,

 pr'jatli vprašajo me KAM?

 Vprašajte rajši oblak snega,

 vprašajte rajši sneg brez dna,

 Oblak ne ve in sneg ne kam 

 jaz pa vem, kam nesejo me želje in noge ...

vse to pa  dobro vem in znam ...

 Da v gorah ni dobro smučat sam

 in to še vem

 da beli vrh gora je moj objem

 in da so razgledi po gorah

 krog in krog za naš okras

 kjer srce mi zaigra

 in igra vse do takrat

ko potopim  v dolinske se skrbi in vse meglene poti ...

_________

Plešivec

Pot: Črnivec - Plešivec pri Kašni planini

Razmere: 60 cm in več novega snega

 Nova pošiljka snega je prispela v zadnjih dneh. Padlo ga je toliko, da je bila gaz precej globoka.

Upala sva, da bova sama urezala prvo smučino do Kašne planine in nazaj, 

pa naju je presenetila že narejena gaz od nekaj pešakov in smučarjev.

Zaradi ogromnih količin novega snega je v naših gorah velika nevarnost snežnih plazov. 

To je verjetno glavni razlog, da je danes varna Kašna planina toliko oblegana.

Midva pa sva zato raje zavila na manj znani Plešivec ( 1329 m ). 

To je gozdnat hrib pri Kašni planini, z njega vodi sicer označena pot dalje preko planine 

proti Lepenatki. Spodaj se vidi megleno morje na kamniški strani Črnivca. 

Tudi pogled na zasneženo Menino planino na nasprotnem pobočju je bil čudovit. Toooliko beline ...

Urice nedeljskega popoldneva so prekratke, sonce je že pričelo svojo pot proti zahodu.

Midva pa navzdol. Tokrat smuka ni bila idealna. Sneg je bil takšne kvalitete, da se ni dalo hitro vijugati levo in desno ampak si kar potonil in obstal v preveč mokrem snegu.

Zato sva se večinoma vozila kar naravnost navzdol pa je bilo kljub temu lepo, samo da se peljemo.

 Privoščila sva si še zadnji pogled navzdol na Črnivec, preden so ga zajele meglice ...

Tukaj gor nad meglicami pa je še vedno lepo, zato se nama ni pretirano mudilo navzdol v dolino. Večkrat sva se ustavila in se razgledovala, kje bi lahko prihodnjič smučala. Idej ni manjkalo, 

lahko pa zmanjka snega prej kot se bova uspela odpraviti v novo smučarijo.  

Domov sva se vozila po impresionistično zabrisani, megleni in omračeni Zadrečki dolini.

Tudi to je čutno doživetje, ki dolgo ostaja v spominu.

__________________________

Mali Travnik

 Izhodišče: cesta pod Robnikovo planino
Razmere: zelo dobre, 5 cm pršiča na trdo podlago
Sneg je, ampak nad 1300 m nadmorske višine. Tam na pobočju Malega Travnika sva pustila še nekaj nepresmučanih pobočij pa sva šla opravit še to.

Zadovoljiva snežna odeja  se je pričela na Robnikovi planini. 

 Z vrha Malega Travnika je čudovit razgled na Savinjske Alpe.

 Levo so Golte - danes imajo tudi tam dobro smuko.

 Ponekod sva prečila velike zamete.

 Juhuhu, sedaj pa navzdol.

 Tudi okoli pastirskega stanu pod Malim Travnikom je veter naredil velik zamet.

 Razgled na Savinjske Alpe je bil vsak trenutek drugačen. 

Odvisno od tega, kako so se premikali oblaki.

 Dolino so tudi tokrat pokrivale meglice.

 Zadaj na pobočju so ostali najini podpisi.

Večkrat sem se povzpela do vrha in odsmučala dol. Nepopisen užitek! Kot včasih, 

ko nismo imeli smučarskih vlečnic in smo bili veseli vsakega spusta posebej.

 Dan se je začel prevešati v pozno popoldne, pa je bilo treba kreniti proti dolini.

 Naslednji del pašnika je bil bolj položen, pa nič zato ...

 Vse prehitro sva prismučala do konca planje, ko je bilo potrebno zaviti v temen in strm gozd.

 Najprej po takih grapah navzdol, potem pa občasno tudi malo peš, ker je bilo premalo snega. 

Za zaključek pa je sledila še lepa smuka čez velik pašnik na Robnikovi planini 

ter še končni spust po cesti do avta. 

In sva zopet narisala podpise na neokrnjeno belino, čudovito je to bilo.

Nestrpno čakava novo veliko pošiljko snega! 

___________________