Pot: mejni prehod Ljubelj - Koča nad Ljubeljem - Grunti - Košutica - Hajnževo sedlo - planina Korošica - Ljubelj
Višinska razlika: cca 1000 m
Čas: okoli 8 ur s postanki seveda
Na Košutici še nisva bila, pa sva na hitro pregledala planinsko karto in si v mislih načrtala današnjo krožno pot. Obeliski pri Ljubeljski koči so iz 18.stoletja, ko so povezali deželo na južni strani Karavank s severom.
Najprej sva hodila po senčnati avstrijski strani, ko pa sva se na Gruntih povzpela do grebena,
pa naju je sonce takoj lepo pogrelo. Takoj sva uzrla Košutico, najin tokraten višinski maksimum.
Bolj sva se dvigala, lepši je bil razgled. V ozadju sta Palec in Zelenjak
in že sem obujala spomine na lepo pot čez greben Na Možeh do Palca nad Zelenico.
Opla, glej sneg se je obdržal tukaj, ker se je skril pod macesnove iglice! Pa sva ga rakrinkala!
Na levi je Begunjščica, na desni Palec, Zelenjak, v ozadju Stol, zadaj v sredini Triglav,
spodaj pa dolina Zelenice. Prelepo.
Dolga in lepa grebenska pot je bila kmalu za nama.
Na vsakem kuclju na grebenu sem se ustavila in z užitkom pregledovala panoramo okoli.
Potem pa se je ravnina ne hitro povzpela proti nebesom.
Do vrha je zadosti strmo, da mi je kri začela hitreje krožiti po telesu.
Prvi vrh Košutice ( 1968 m ) sem tako dosegla popolnoma ogreta.
Spodaj je kot na dlani ležala planina Korošica. Gruntala sva, kako in kod bi se spustila tja dol.
Po malici je postala misel jasnejša. Torej čez Hajnževo sedlo, se bo nadaljevala najina pot.
V takem sončnem dnevu se splača bolj razgledovati naokoli in ni lepšega kot dober preblisk
o novih neprehojenih poteh, pa naj so označene ali pa jih bo potrebno spet poiskati ali celo narediti.
Možnosti je res veliko.
Na prvem vrhu sva se vpisala v vpisno knjigo,
potem pa ob jeklenicah strmo dol in še bolj strmo gor na drugi vrh Košutice.
Zgleda kot da bi Krjavelj s topim mečem presekal vrh na dva dela.
Z drugega vrha sva takole opazovala sestop po grebenu in ugibala,
kaj naju čaka na poti proti Hajnževem sedlu.
Ko si namreč nekje prvič je vedno zanimivo in dostikrat presenetljivo.
Še posebej če stezice niso lahko sledljive.
Tokrat je stezica večinoma lepo izhojena. Vseeno je vsake toliko lepo pogledati oster greben in se občasno zamisliti kod vse lazimo ne da bi nas kdo k temu prisilil.
Pogled nazaj na prehojeno pot z vrha navzdol je naravnost očarljiv.
Je to nostalgija po starih graničarskih časih?
Kmalu sva že čisto blizu čudovite planine Korošice. Pa se nama prav nič ne mudi.
Ogledujeva si lepe macesne, košate smreke in bele zaplate prvega jesenskega snega,
ki se ne bo obdržal kljub vedno krajšim dnevom.
Tu je očitno zavetna in malo toplejša klima, saj so macesni še obdržali svojo lepo barvo.
Planina Korošica ni samevala; koča je bila odprta, nekaj planincev je uživalo na klopcah.
Midva pa sva si izbrala svojo klopco za počitek in malico. Kraljevsko počutje!
Celo zadremala sva malo na soncu; pravzaprav le pol ekipe. Oba pa sva užila obilo sončne energije za dobro počutje v morebitnih turobnih jesenskih dneh.
S Korošice sva sestopala večinoma po stari graničarski poti. Zaradi improviziranih bližnjic in lepih gozdnih grebenčkov pa ne vema točno kje pravzaprav v celoti poteka.
Pa je pot hitro minila, v spodnjem delu sva bila spet na pravi poti.
Tukaj mi ni bilo jasno kdo koga zares podpira?
Za konec tega lepega dne, sem si v misli zopet pričarala sliko našega očaka,
ki sem ga gledala z vrha Košutice.
Bo treba kmalu spet v gore. Znova in znova; po starih in novih poteh.
________________________
Objave
