Kapadokija: Rdeča, Roza in Golobja dolina

 

 Kapadokija je verjetno med najbolj znanimi naravnimi čudesi v Turčiji.

Veliko se da o njej prebrati in tudi videti fotografije. A ko vidiš vse to s svojimi očmi, ti postane jasno,  da so se naravne sile tukaj res poigrala pri kreaciji mistične pokrajine.

 Ko sva se ustavila pred mestecem Goreme, sva najprej opazila tele stožce s klobuki.

Tu so naselja Uchisar, Goreme in Cavusin. 

Okoli njih pa so področja  oziroma doline, ki so res posebne s svojimi skolpturami.

 Iz katerega koli naselja se odpraviš, najdeš poti v edinstvene doline.

Najprej sva se sprehodila skozi Rdečo dolino.

 Ime je dobila po prevladujoči barvi v njej.

Danes sva prehodila še Rožnato dolino, ki je seveda roza barve in Dolino golobov,

 v kateri resnično gnezdijo kolonije golobov.

Ti pohodi skozi doline potekajo po urejenih potkah, dolgi pa so lahko od enega do pet kilometrov

 v eno stran, nato pa narediš še pohod po drugi strani nazaj.

Če pa si nadarjen tako kot midva, da ne slediš redkim oznakam,

se zgodi, da se tak pohod precej podaljša in vidiš skulpture, ki jih že dolgo ni nihče drug.

Možnosti in idej za pot v tem labirintu je namreč neskončno veliko.

 

 

 

 Veliko sva fotografirala, ker enostavne ne gre da ne bi. 

Bova imela slike za spomin.

 

 Marsikje so ohranjene vdolbine z bivališči prejšnjih prebivalcev.

Nekaj teh prikupnih prostorov pa je še vedno v uporabi.

 

 

 

 Vmes so plodne dolinice zasajene z vinogradi, orehi, marelicami, mandeljni, murvami

 in še kaj bi se našlo.

 

Pogledi vse naokrog so impresivni.

 Seveda sva izbirala najdaljše poti in prepešačila do naselja Cavusin ...

  

 ... pa sva ugotovila, da bo treba tudi tam opraviti daljši obhod.

Ampak ne danes, pred napovedanim popoldanskim dežjem bi bila rada doma, če bo šlo.

Nazaj sva se vračala skozi Dolino golobov.

 

 

 

 

  

 Sredino doline ima v lasti prijazen domačin, ki si je tam namestil lične mize in klopi 

ter rad postreže turistom z oreščki ali sadjem s svojega rajskega vrta.

Tu se da okrepčati tudi s čajem, kavo ali sadnimi napitki.

 

 Poti sva si nastavila tako, da sva vsak dan prepešačila štiri ali več ur.

 

Potke potekajo gor in dol, videla sva celo enega gorskega kolesarja. 

Ta seveda ni mogel iti povsod.

Na voljo so tudi konji za posojo, da ti ni potrebno pešačit, seveda za primerno ceno. 

Navsezadnje pa je Kapadokija znana tudi po balonih, ki se v jutranjem času pred sončnim vzhodom dvignejo v zrak. To sva želela videti, vendar zaradi vetrovnega vremena in ploh do danes niso poleteli. Cena za tak polet je 150 eur na osebo.

Najino bivališče je trenutno na mali travnati planoti nad Rdečo dolino, stran od običajne poti.

Še kak dan bova tu, da se vreme stabilizira, potem nadaljujeva potepanja po tej pravljični deželi.

 

 

__________________

 

 

 

 

Erciyes Dagi

Keyseri je veliko industrijsko mesto. 

Vzhodno od njega se pobočja hitro dvigajo in v ozadju se vidi ognjenik Erciyes Dagi 3927 m.

Pobočje ognjenika je obsežno smučarsko središče z lepimi progami 

na višini med 2400 in 2970 m nad morjem.

Pristopno pot za vrh gore nisva preveč iskala, ker so za vsak dan napovedovali popoldanske nevihte. Tako sva mislila, da si pač greva ogledat pobočja ter sama najdeva pot na vrh, 

kar je v tujini najina pogosta praksa. 

Kasneje sva ugotovila, da poti prav na vrh z najvišje točke smučišča ni. 

Če je sploh kak pristop, je možen mogoče le po enem od ostrih grebenov. 

Povsod okrog vrha so namreč krušljive prepadne stene.

 

Hoditi sva pričela kar po enem izmed smučišč, ki je segalo dovolj visoko.Pogled v dolino.

Dosegla sva prvi vrh na 2950 m.

Vzpenjala sva se do 3160 m nato pa sva obrnila, ker so se megle pričele gostiti okoli naju.

 

 

 Na gps aplikaciji se vidi višina kjer sva obrnila. (3180 m)

Na sedlu pod smučiščem je ob cesti nekaj hotelov, nekaj trgovinic ter veliko zajetje vode s pipami za obiskovalce. Voda je tukaj očitno dobra, kajti ljudje so v vrsti čakali da si jo natočijo.

 Tudi midva sva tukaj dopolnila najine vodne zaloge, saj nama je bila ta voda okusna.

V prvotnem planu sva sicer imela željo za vzpon na vrh vulkana toda vreme se je kvarilo in nad višino 2000 m so napovedovali sneg. Zato sva rajši poiskala svoje prenočišče in sicer zopet ob lepem izviru na pobočju ognjenika na višini 2200 m. Danes sva se odpeljala navzdol proti Kapadokiji.

 

 

_________________

Hattusa do Kayseri

 Po anatolski planoti sva nadaljevala pot do Hattuse. To je bila stara hetitska naselbina oziroma kraljevina iz časa 1200 pr.n.št. Zelo pozno so odkrili to naselbino. Leži na 1200 m nadmorske višine.

  Še vedno se vršijo arheološka izkopavanja. Ko sva bila na ogledu izkopanin, 

sva se pogovarjala z arheologom, ki vodi izkopavanje in rekonstrukcijo najdb. 

Kljub delu si je vzel čas za naju in nama je znal pojasnit vsa vprašanja, 

ki so se nama porajala med ogledom.

 Celotno naselje je imelo obzidje, rekonstrukcija obzidja je postavljena na vhodu v področje Hattuse, kjer za 70 LIT kupiš vstopnico za ogled.

 

 Obzidje je imelo nekaj vrat, katera so najbolj ohranjena, na zgornji sliki so levja vrata.

  To pa so Kraljeva vrata.

 Ko sva takole hodila po celotnem kompleksu in občudovala mogočne ostanke prastarega ljudstva, sva se spraševala, le kaj bo naša civilizacija zapustila za seboj razen kupov plastičnih odpadkov.

Naselbina Hetitov je bila v pokrajini, ki jo kaže gornja fotografija.

Velik zeleni kamen so Hetiti dobili v poklon od Egiptovskega faraona, s katerim so sklenili mir.

 

 Na vrhu naselbine je stalo obzidje, v katerem so vidni elementi egipčanskih piramid; tudi vpadni rov,

 ki v tem primeru služi kot bližnjica do mesta zunaj obzidja.

 

  Po obhodu naselja, ki je sicer urejeno kot muzej na prostem, sva šla še malo po svoje 

in našla še nekaj dostopov do naselja.

 

 

 Pod prastaro Hattuso je sedaj novo naselje Bogatzale.

Od tu sva nadaljevala pot po anatolski planoti. 

Vozila sva se skozi ogromna žitna polja, ki so letos že požeta.

Barve pokrajine so bile za naju še vedno impresivne.

 

  Vsepovsod ob cesti so prostori za počitek in vedno lepo urejeni izviri voda.

 Nekateri so bili čudovito okrašeni v turkiznih barvah.

In tako sva se navadila, da najraje počivava ob izvirih in tam pogosto tudi prenočiva.

 Ob enim od takšnih izvirov sva zvečer dobila obisk. Pripeljal se je prijazni domačin in naju povabil v svoj dom, na prenočitev, ker so pač tu jutra hladna (okoli 8 stopinj je res bilo). 

Povabilo sva s težavo odklonila, pa se še vedno sprašujeva, 

če ga nisva preveč užalila, ker sva zavrnila tako gostoljubje.

  Nadaljevala sva pot mimo vseh polj žita proti mestu Kyseri.

V posameznih mestih ob poti sva opazila tudi nekaj univerzitetnih centrov. 

Zanimivo je, da so prav vsi urejeni na tak način, z lepimi vhodnimi vrati 

in posameznimi fakultetami na precej velikem ograjenem področju.

Pred nama in za nama pa spet dolga lepa in skoraj prazna cesta. Vožnja za uživancijo.

_________________

Safranbolu

 

Ko sva se oddaljila od Črnega morja proti Karabuku v notranjost Turčije,

 se je pokrajina pričela spreminjati.

Okoli naju je nenadoma postalo vse neskončno daleč. Ceste pa so bile ravne, gladke in široke.

V večjem mestu Karabuk in tudi ostalih mestecih sva opazila naselja stolpnic, 

ki so vsa prijetno  poslikana in lepo okrašena z raznobarvnimi ornamenti.

Proti anatolski planoti sva opazovala barvite griče, ki so za naju popestrili enolično vožnjo.Z

 

Zelo barvito in dinamično vkomponirano.

  Safranbolu je lepo ohranjeno in obnovljeno kot staro otomansko mesto,

 znano tudi kot Teodorino mesto. Turistično spada med dobro obiskana mesta.

Prav zanimivo se je bilo sprehodit po ulicah, tlakovanih z domačim kamnom

in polnih ahitekturno domiselnih idej izrabe bivalnega prostora.

Uličice starega dela mesta so zasedli večinoma prodajalci s parfumi, milom, čajem, kavo, sladkarijami, spominki in izdelki domačih ročnih obrti. Vse je v znamenju, vonju in okusu žafrana, začimbe, ki slovi kot najdražja na svetu in raste ravno v tej okolici. Turške slaščice so oplemenitene z njim. Žafran je zelo zdravilen, ker vsebuje veliko antioksidantov. Če je res tako, bova midva ravno zaradi turških slaščic z žafranom še dolgo zelo zdrava, pa čeprav težja za kakšen kg.

Po ogledu pa sva se odločila nadaljevati pot na anatolsko planoto, ter si ogledati še 

staro hetitsko mesto Hatussa, nad sedanjim mestom pod njim, imenovanim Bogazkale.

Še vedno sva se vozila skozi prelepo pokrajino peščenih barv. Opazila sva tudi veliko požetih njiv pšenice, ki se vijejo kar preko gričev in dolinic, mestoma zelo strmo.

 

__________________