torek, 26. september 2023

Črno morje do Amasre


 Iz Istanbula sva jo ubrala v smeri Črnega morja. Najprej me je presenetila gričevnata pokrajina, zasajena s kilometri in kilometri lešnikov. Morje sva ugledala malo pred mestom Sile. 
Je pravo turistično mesto. Vsi dohodi do morja, vsaj kolikor sva videla, so plačljivi.
 Tudi lep zaliv pred Silom, ki sva ga obiskala, je plačljiv. Izven sezone je dostop na plažo sicer brezplačen, ampak čez noč nisva smela ostati, kar je za naju novo tukaj v Turčiji.
V mestu Sile sva poiskala pošto in si končno kupila HGS nalepko za avtoceste.

Naslednji dan sva se vozila proti vzhodu naprej ob obali Črnega morja. Plaže so mivkaste,
 obalni pas plitek in valovi se noč in dan lomijo na nerazčlenjeno obalo.
 Tam kjer obale ne čistijo, se kopičijo plastične naplavine. 
V teh dnevih Črno morje ni bilo mirno. Valovi so se tako zlovešče lomili, 
da nisva imela obilo plavalnih užitkov.

 

Obiskala sva še nekaj plaž, vse so bile mivkaste in povsod so valovi precej butali ob obalo. 
Morje pa je še vedno toplo, tam nekje 24 stopinj.
Vozila sva se ob obali in včasih nehote zašla v center kakšnega obmorskega mesta, 
kjer so ulice ozke in polne življenja, ki se gnete v vse smeri.

 

 Namensko pa sva si ogledala mesto Amasro, staro mesto, kjer so se križale stare trgovske poti.

  Mesto je resnično lepo in vredno ogleda.

 

 Ima vse. Prelepo staro mestno jedro s Pozejdonovim templjem 
(ki ga sicer nisva našla, verjetno so le ostanki), ima živahno tržnico,
 kjer so cene zelenjave nizke za nas, ter veliko malih trgovinic s spominki in izdelki iz gline.

Tudi obala nama je bila všeč, razčlenjena, skalnata.

Zato sva se tukaj še zadnjič letos okopala v Črnem morju.
Najino naslednje kopanje bo v Egejskem morju. 
Še prej pa v rekah in jezerih anatolske planote.

s

 Iz Amasre pa sva se napotila v notrajnost Turčije in sicer proti Safranbolu(ju).

______________




nedelja, 24. september 2023

Turčija; od doma do Istanbula

  Odločila sva se za najhitrejšo pot do Turčije, zato sva uporabila avtocesto 
Celje - Ljubljana -  Zagreb - Niš. Dan sva zaključila v zelo lepi soteski južno od Niške banje. 
Če ne bi imela že izbrane cilje, bi si to sotesko ter stene nad njo prav gotovo ogledala. 
Pustila sva jo za drugič. 
Prehod meje v Bolgarijo je potekal hitro, avtocesta do Sofije je lepa, prazna in kilometri so se dejansko hitro  nabirali. Avtocesta okoli Sofije ni preveč pretočna, tako sva tam malo obtičala v prometnem zastoju. Sledil je prehod meje v Turčijo, kjer so naju zadržali za kakšno uro. 
Potrebni dokumenti za prehod meje so potni list ter prometno dovoljenje za avto in zelena karta mednarodnega avtomobilskega zavarovanja.

Velja omenit še nekaj uporabnih informacij: takoj na turški strani si lahko nabaviš SIM kartico za internet (priporočava Turkcell ), HGS nalepko, ki je potrebna za turške avtoceste ter zamenjaš nekaj denarja z domačo valuto.  HGS nalepka se sicer  kupuje na poštah ( ptt-bank) kjerkoli v državi. 
V petek popoldne sva bila prepozna za nakup nalepke.
Razložili so nama, da jo moraš kupiti najkasneje v petnajstih dneh po prihodu, nato pa se ti vse poračuna. Tako sva nalepko lahko kupila šele v ponedeljek in sva se tri dni vozila brez.
Pokrajina od meje do Istanbula je ena sama valujoča travnata ravnina, ponekod z obdelanimi polji.
 Tudi ceste so ravne in do Istanbula vse poteka brez zastojev. 
Pred Istanbulom sva si zaželela še kopanja v morju ampak sva to dosegla šele v predmestju Istanbula. V mesto sva se pripeljala ob obali Marmarskega morja. Takoj sva naletela na prometno gužvo, 
s katero sva se bolj ali manj uspešno spopadla.
Oddahnila sva se šele na obali, kakšnih dvajset kilometrov pred strogim centrom Istanbula. Prijetno sva bila presenečena, kako lepo in prijazno je urejena obala v tem velemestu. 
Ob obali so parki in sprehajališča, domačini v njih posedajo, se družijo ob ognjih, jedo in se veselijo življenja. Otroci se podijo, norijo, žogajo, kotalkajo, rolkajo. Tudi kopajo in sončijo se nekateri a so v manjšini. Tudi midva sva takoj sprejela njihov način dojemanja svobode bivanja in sva z veseljem pripravila najino mizico ter si priredila pozno kosilo ter uživala skupaj z njimi. 
Domačini so ob obali uživali vse do poznih večernih ur,
 midva pa sva omagala prej in se spravila k počitku.
Po mirni noči sva se spočita že v zgodnjem jutru odpravila na ogled starega dela Istanbula. 
Tako sva se dokaj izognila običajni cestni gneči.
 Parkirala sva na plačljivem parkingu ( 50 TL za 10 ur ali 5 TL/uro). Ugodno, ni kaj!
Do starega dela mesta sva imela slabo uro hoje. 

 

 

 Zgoraj je Znamenita Hagija Sofia, ki je zdaj muzej, ter vrsta zgodnejših obiskovalcev.
Kasneje je bil ta trg nabito poln.
Predverje Modre mošeje, ki še vedno vrši bogočastje vernikov, 
delno pa je odprta tudi za turiste.
Za ogled moraš biti primerno oblečen ter bos.
Grande Bazaar je ob nedeljah zaprt tako da sva se morala zadovoljiti z ogledom malega bazarja.
Za vstop v trdnjavo in palačo Top kapi je potrebno plačati vstopnino.

Ogledala sva si še lepo urejen park ob Top kapi. Ob njem je nekaj muzejev, tudi arheološki.
Za muzeje si nisva vzela časa. Morda kdaj drugič.
Še en pogled na Modro džamijo.
Turki so zelo podjetni in tako so naju vabili na dvourni ogled Bosporske ožine z ladjice. 
Ko sva izlicitirala še ceno na 30 eur za oba, sva ponudbo sprejela. 
Sva zadovoljna z ogledom.



Top kapi še z morske strani.
 
 

Pri vožnji skozi Bospor gor in dol lahko občuduješ veliko krasnih arhitekturnih mojstrovin;
 džamij, dvorcev, vil in ogromnih palač. 
Tudi cesarska palača stoji tik ob obali.

V Istanbulu bi lahko ostala še nekaj dni in pohajkovala po ulicah, bazarju in obali 
a sva se odločila, da bo za zdaj dovolj. 
Sva se raje odpeljala pod morjem skozi tunel v azijski del Istanbula, 
ki pa nama je postregel z drugačno sliko.  
Pestrega prometa skozi mesto sva imela dovolj in še preveč, 
zato sva se skozi številne cestne deteljice, krožišča in križišča ob hitri kaskaderski vožnji meščanov uspešno in brez praske prebila ven iz mesta in se napotila na sever do obrežja Črnega morja. 
To pa bo končno malo zaslužnega dopusta!

______________________


 

ponedeljek, 18. september 2023

Velika Lelija

 

Pot: izhodišče za Veliko Lelijo je s ceste med zaselki  Kalinovik in Čemerno.

Čas:okoli 7 ur

Pot najprej vodi po makadamski cesti in kolovozu nato pa zavije v gozd.
Da Lejla ni pogosto obiskana sva opazila, ko sva občasno trgala pajčevine (čeprav nenamerno) 
in se gostila z malinami ob poti.
Nekje na pol poti sva prispela do travnate ravnice s studencem in zelo visoko travo.
Med travami pa so bila področja borovnic. 
Tudi ta so bila nedotaknjena, zato sva se ob njih rada ustavljala.
Ko sva že mislila, da sva blizu vrha, sva bila le na manjšem travnatem sedlu,
 za katerim je sledil še polurni vzpon na vrh.
Te pol ure je bila pot večinoma skalnata. Za naju prijetna sprememba.
Žal so se tudi tokrat pripodile megle in zakrile večino hribov okoli naju.
Velika Lelija. (2032 m).
Velika Lelija je bil še zadnji dvatisočak, ki sva ga tokrat obiskala v BIH. 
Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 
Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.
Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 
Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.
 
_____________
 
 

petek, 18. avgust 2023

Bregoč

 

Pot:  Orlovačko jezero, Bregoč, Kozje strane, Orlovačko jezero
Čas: okoli 7 ur

Zelengora slovi kot najlepši del planin v BIH.
Vsaj tako pravijo nekateri domači planinci s katerimi sva se pogovarjala. Drugi prisegajo na Prenj.
 Zato sva se odpeljala še tja, da vidiva iz prve roke, kje je lepše. 
Do Orlovačkega jezera je možno priti iz Čemerna  ali pa Kalinovika. 
Ker sva bila včeraj na Magliču, nama je bilo priročno peljati iz Čemerna, 
kjer je naju pričakalo 20 km makadama do Orlovačkega jezera. 
Ali je bil makadam slab ali dober - to je očitno stvar osebne občutljivosti, zato se s tem več ne ukvarjava.
Zelengora je bila v tem jutranjem času res prekrasna.
Barve trav so se prelivala iz oranžne, rjave do temno zelene. 
Vrhovi segajo tam nekje do okoli 2000 m in vsi so večinoma travnati. 
Na gornji sliki je Stog nad Orlovačkim jezerom.
Pogled na Bregoč, najvišji vrh Zelengore.
Bregoč (2014 m)

Z Bregoča sva sestopila in se povzpela še na Kozje strane (2013 m). 
Spodaj je pogled s Stran na Bregoč.

Za popoldne so bile napovedane nevihte, pa se zaradi ljubega zdravja nisva dolgo zadrževala na vrhovih.
Da bi si pot le malo podaljšala, sva naredila še krog pod Orlovačo in Orlovcem. 
Tu poti ni bilo, oziroma je občasno izgledalo, da  le hodi kdo tu. 
Tu in tam se je namreč videla poležana trava.
Pred koncem poti, ko sva naredila res lepo krožno pot preko planjav Zelengore, 
pa je naju je skoraj ujela nevihta. A sva tudi tokrat imela srečo. 
Mimo je z džipom pripeljal domačin s katerim sva se zjutraj spoznala in naju je med nevihto zapeljal po cesti mimo jezera pa vse do najinega avta.  Ufff, za las sva ostala suha.

Hribovje  Zelengore je večinoma travnato; podobno je našim Karavankam. 
Okoli Orlovačkega jezera je postavljenih nekaj vikend hišic in ob koncu tedna zna biti tu zelo hrupno, 
vrti se roštilj in muzika. Velja omeniti, da je tu tudi veliko borovničevja in brusnic. 
Ko sva se vračala po cesti do Kalinovika sva opazila, da je kljub makadamu cesta bolj prometna. 
Avti in tudi kolesarji so pogosti. tako da sva ocenila, da je Zelengora prilubljena pri tukajšnih prebivalcih.
Tudi nama je bilo tukaj všeč.
A dileme ali je lepši Prenj ali Zelengora nisva rešila.
Nama je povsod v hribih lepo. Zato bova jutri že na naslednjem hribu.

____________