sreda, 30. julij 2014

Pantera

Po navadi tukaj sidrava nekoliko stran od koncesijskega polja, kjer kasirajo vsak večer velike denarce za prenočevanje, tokrat pa sem se odločil, da se tudi Tabita priveže na eno izmed boj.
 
Napovedani so bili namreč močni vetrovi z nalivi in nevihtami, zato se mi je zdelo bolj komot, da se vrtiš na boji kot pa na sidru, ki v takih pogojih pogosto zahteva presidravanje ali zagotovitev dodatnega krmnega veza. To pa se mi ni dalo delati v dežju in nevihtah, ki smo jih pričakovali.
Zgleda, da so enako razmišljati tudi drugi jadralci, saj so bile kmalu vse boje zasedene,
tako da so zamudniki tukaj zavetje iskali zaman.
Res se je kmalu ulilo, kot bi bili privezani točno pod Niagarskimi slapovi
 in veter se je zaganjal iz vseh smeri in nas poskušal odtrgati.
Pa ni in ni hotelo nehat. Letošnje poletje dobro skrbi, da je paluba stalno dobro očiščena in oprana.
Sreča da nam ne grozijo ne poplave ne zalite kleti, kot se je letos pogosto dogajalo na kopnem.
 Naša ladijska klet je namreč vedno na varnem pred nalivi, pa tudi kakega pomanjkanja v njej še ni čutiti.
V takih razmerah, ko ni kaj pametnega početi, zelo prav pride bogato založena ladijska knjižnica.
Iz nje sem potegnil knjigo Jože Horvata, Besa in ponovno prebiral zapise,
ki so me že kot najstnika navdušili za plovbo po morjih sveta.
Ko so se nalivi in neurja končala, se je na nebu prikazal takšen velik likalnik, ki je polikal nemirno morje
in napovedal nekaj uric stabilnega vremena.
Skoraj vsi smo ta premor izkoristili. Dvignili smo jadra in krenili v kurzu za katerega smo predvidevali,
da nas pelje stran od gibanja naslednje nevihte, ki se je porajala nekje daleč na jugu.
Prav vohali smo jo....Nekaterim je pobeg uspel, drugim pač ne.
 Tako pač morje že od nekdaj daje mornarjem obilo snovi za razburljive zgodbe.



__________________________


torek, 29. julij 2014

Veli Rat - svetilnik

To je eden najmarkantnejših starih svetilnikov vzhodne jadranske obale, ki ga je lepo obiskati,
saj vedno očara s svojo pojavnostjo.
Tudi svetilničar je mnogih obiskovalcev očitno vajen in je zadovoljen, ko firbcem zakasira
vzpon na vrh svetilnika ali jim proda kaj doma pridelane zelenjave.
Je bila pa za nas novost, da je v bližini svetilnika zrasel majhen avtokamp,
ki nudi prijetno bivanje in kopanje v čistem morju.
V bližini, ob severnem rtu Dugega otoka, pa v plitvini še vedno sameva razbitina pred davnimi leti nasedle ladje. Le majhen del jambora in delček njene krme še kljubuje nad površino.
Na tej obsežni plitvini pa se v mirnih dneh radi vsaj malo zasidramo jadralci, da se naplavamo, osvežimo in pokrepčamo, preden zapiha svež maestral, ki nam da zagon do naslednje destinacije.


_______________________________________


ponedeljek, 28. julij 2014

Sea Cloud

Morski oblak! To je ime, ki lepo opiše veliko luksozno križarko,
 kadar jo s polnimi jadri ugledaš kako se poraja na obzorju.
Tokrat smo jo srečali v bonaci ter brez razpetih jader, ko je zapuščala območje Sedmerih vrat
in se usmerila nekam proti severozahodu.
 Izginila je tiho kakor je priplula, ostala pa je želja da kdaj stopim tudi na njen krov.

_________________________________




sobota, 26. julij 2014

Ist - otok, ki osvaja naša srca

Težko je jadrati mimo otokov, ki so ti všeč in Ist je gotovo eden tistih, kjer nam je vedno prijetno ostati vsaj kakšen dan ali dva.
Ker je letošnje poletje tudi vreme nepredvidljivo, je pametno izbirat varna siadrišča.
 
Tako smo čakali in ugibali ali bo nevihta pokazala moč tukaj ali kje drugje.
Pomožni čoln je bil varno privezan na krmo, okna so bila zaprta in sidro je dobro držalo.
Nevihta je šla mimo, zjasnilo se je, mi pa na kopno pogledat kaj je novega.
 
_________________________________
 
 

sreda, 23. julij 2014

Voz

Večkrat prenočujemo v zalivu, kjer je sidranje varrno tudi v primeru močne burje.
Tudi tokrat je bilo mirno, ko se je dan nagnil proti večeru in so se dnevni obiskovalci 
ter kopalci odpravili k počitku.
Na sidrišču smo ostali sami, ko se je dan tiho prevesil v mirno in spokojno noč.

_________________________


nedelja, 20. julij 2014

Jerebičje

Takrat, ko se ti zazdi, da se v Dolini ne da več dihat, je nujno potrebno ukrepat.
Vzameš nahrbtnik in greš. Kam? Nekam v samoto, nekam drugam, nekam visoko; čim višje.
Tudi to popoldne je nastala močna želja po hribih.
 
Ni bil potreben dolg razmislek - na Jerebičju bo mir in svežina.
Avto sem pustil na Lesnikovem sedlu, potem pa je bil ves popoldan moj.
Tokrat se končno ni nikamor mudilo, pa sem jedel jagode in borovnice in užival v družbi cvetlic.
Skušal sem prebrati tudi zgodbe vseh viharnikov na poti.
In staro ruševje na vrhu Jerebičja mi je služilo za meditacijsko dvorano.
Na Matkovi planini me sicer ovce niso marale, sem se pa zato jaz razveselil pogleda na lepo rejeno čredo mehkih belih hrbtov, ki so se naglo porazgubili v gozdu.
Še pred večerom sem se začel počasi spuščati nazaj mimo vseh zanimivosti
na prečnici pod grebenom.
 
S pogledom sem iskal nove skrite poti in prehode, ki bi jih bilo morda v bližnji prihodnosti
dobro za prehodit.
Se bo gotovo še kaj našlo, če bom še naprej hrepenel po višavah skritega sveta.
 
______________________
 
 

četrtek, 17. julij 2014

Matkova Kopa


Opis poti: Izhodišče:na :Lesnikovem sedlu 1591 m, Jerebičje,
grebenska pot na Matkovo kopo-1957 m
Čas: 8 ur
Mimo Logarske doline, Matkovega Kota pa prek Pavličevega sedla smo se zapeljali na
avstrijsko stran do Lesnikovega sedla. Tam smo pustili avto ter pričeli naš vzpon.
S prelepega grebena Jerebičja se je odpirala slikovita avstrijska pokrajina na eni strani
ter Matkov kot ter naše Savinjske alpe na drugi strani grebena.

Vmes smo prepodili čredo ovc, ki je zasedla vrh Jerebičja.
Še kratek spust na Matkovo planino, v ozadju je viden naš cilj - Matkova kopa.
Zelo se je prilegel vmesni postanek "na konju".
Pred Matkovo kopo iz grebena opazno štrli ostra škrbina, ki zgleda kot
delno načet kočnik - to je Matkov zob.
Mimo leve strani zoba se je pričel zahtevnejši del vzpona.
Za zobom smo se stisnili skozi okna.
Pričel se je zahtevnejši del poti, vzpon po grebenu na Kopo.
Dolomitno pobočje je precej krušlivo. Mimogrede je kakšen oprimek ostal v roki
ali pa celo zdrsel navzdol, zato smo napredovali zelo previdno.
Vseeno smo kmalu dosegli glavni greben, ki vodi do vrha.
Ena naših pa se povzpela gor raje po ozki krušljivi grapi, kar predstavlja drugo opcijo.
Med  vzponom smo pokukali za greben in našli takšen "diamant"..
Zahtevnejši del poti je zelo zračen; se pravi z vrtoglavimi pogledi v globino.
Kmalu smo priplezali na prvi vrh - na avstrijski del Kope ter kmalu zatem  še na slovenskega. Matkova Kopa je bila končno osvojena.
Razgledi so na tej točki veličastni. Res izjemno slikoviti  in prekrasni. Na spodnji fotografiji je v ospredju  Savinjek z Matkovim oknom, v ozadju pa Ojstrica s Planjavo ter Kamniškim sedlom.
Kmalu se je bilo potrebno posloviti od vrha. Po pričakovanju tudi začetni spust  ni bil enostaven. Spustili smo se proti  Matkovemu kotu.
 Ostra strmina je kmalu popustila in lična stezica nas je vodila po pobočju Matkove kope
nad Matkovim kraljestvom..
Čudovita panorama Matkovega  kota z Velikim vrhom v ozadju nas je znova očarala.
Krog okoli Matkove kope je bil opravljen, zopet smo bil na Matkovi planini s pogledom nazaj na Kopo in njen zob.
Ovce so se tokrat z vrhov umaknile v hladen gozd.
In takole je to bilo:
                  (foto. Z.K.)