Smrekovec

 Pot:  tako imenovana Šilijeva pot

V tej prekrasni zimi, ki je bila radodarna s snegom za turne smučarje,

 sva bila večkrat tudi na Smrekovcu. Tako v neokrnjeni belini kot prva po sneženju 

in tudi takrat, ko so pred nama že bile vidne  kakšne sveže smučine. 

Vedno nama je bilo lepo; vsa ta mehka belina in razgledi daleč naokoli.

Najlepša smer za vzpon je nama še vedno od "Lukata" pri Štajerski Kramarci pod Belimi vodami. 

Od tu naprej po nespluženi cesti mimo brunarice Encl in naprej po strmih zasneženih vlakah 

do Koroške Kramarce in od tam še bolj strmo gor do vrha Smrekovca.

Nato pa se prične tisto najlepše.

Užitek predstavlja hoja na debeli snežni podlagi med skrivnostnimi belimi umetninami.

Razgled vse naokrog; tudi do ravnokar odprtega smučišča na Golteh.

Olševa in Obir desno zadaj.

Raduha ter Mali in Veliki Travnik spredaj.

Prelepa Ojstrica  ter desno Grintavec, Rinke in Skuta.

Pogled proti Uršlji gori.

Na vrhu Smrekovca (1577 m) sledi priprava za spust, pesi s smučk gredo v nahrbtnik.

Sledi spust skozi mali smrekov gozdiček.

Nato pa juhuhu navzdol.

In smuko po dolgi smrekovški planini lahko po želji ponoviš večkrat. Do trikrat nama je zneslo.

Potem sva imela zadosti in sledila je obvezna malica ter martinčkanje

 pod toplim soncem pri koči pod Smrekovcem.

Sledil je še dolg spust po cesti do izhodišča pri Lukatu.  

Ni nama treba daleč po take lepote in krasno smuko. 

Kakšnih 800 višinskh metrov smuke je to in dan je tak zelo dober.

_______________

Vivodnik

Pot:  Biba planina, Špic, koča na Menini, Vivodnik ter nazaj

Razmere: novih 20 cm svežega snega, sončno

S kmetije nad Tuhinjsko dolino do Bibe planine sva potrebovala dve uri hoje s smučmi.

Zapadel je svež sneg in najlepše je ko prvi zreš v neskončno belino.

 Pridno sva rezala novo smučino proti koči na Menini planini.

Križišče pri Veseli bukvi ponuja veliko izbiro za nadaljevanje poti.

Dan je bil prekrasen: sonce, dobra vidljivost in ravno prav hladno.ne premrzlo. 

Sledi nekaj zimskih utrinkov neskončne beline s Menine planine.

Kmalu sva ugledala kočo na Menini planini.

Pred kočo sva najprej zavila na Špic (1499 m), to je vrh s stolpom in kočo radioamaterjev. 

Od tu je najlepši pogled na Savinjske Alpe. 

V ospredju desno je Lepenatka, ki zgleda od tod zelo mikavna za turno smuko. 

 Na žalost pa je tam smuke le za nekaj minut. Sva jo že odsmučala.

Nato sva se povzpela še na Vivodnik ( 1508 m).

Razgled s stolpa na Vivodniku je tudi dober a je s Špica vsekakor boljši.

Sedaj pa nazaj do koče. Ker je med tednom zaprta, sva šla kar mimo nje pa nazaj proti Bibi.

Pri koči sva videla sedeti nekoga, ki se nama je zdel znan. 

Čez dva dni sva ugotovila, da je bil to Milan, ki naju tudi ni prepoznal.

 

Do Bibe planine je bolj malo spusta, več je tistega malo gor in malo dol ter lepih pogledov naokrog.

Nato  pa samo še navzdol in zadovoljni pogledi na sledi najinih snežnih podpisov.

Z Bibe planine se je snežena poljana nadaljevala v megleno ljubljansko morje.

Midva pa z užitkom reževa bele strmine in jih krasiva na najboljši možen način. 

Za konec je sledil še spust po cesti in en lep smučarski dan je bil za nama. 

V tej zimi sva bila skoraj vsak dan kje v hribih na smučeh. 

Končno sva malce nadoknadila pomanjkanje snega prejšnjih let. 

Dokler bodo razmere ugodne, nama ne bo zmanjkalo ne časa ne idej za dobro turno smuko.

______________________

 

Veliki Travnik

 Pot: kmetija Mliner nad Rastkami, partizanska bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik, Turnovka in nazaj

Razmere: v gozdu pršič, na planjavah trd, zapihan sneg

Pred napovedano odjugo sva se odpravila še enkrat na eno najinih letošnjih smučišč,

 ki je obilno obloženo z globokim "pršičem".

Tako kot že nekajkrat, sva blizu kmetije Mliner pustila avto, si nadela smuči in "odsmukala" po zasneženi cesti navzgor, vseskozi s prijetno mislijo v glavi, kako fajn se bo tu peljat navzdol.

 Na tak način je vzpon  lažji in dobri dve uri lepo mineta.

Snega je še vedno veliko in mrzlo je,  zato je sneg tako lepo obstal.

Za spremembo sva tokrat zavila proti partizanski bolnici Mrzle vode. 

Že takoj so naju presenetili močnejši izviri vode, preko katerih sva šla peš in s smučmi v rokah. 

Če se namreč smuči in turne kože zmočijo, se sneg začne nanje oprijemati v vedno težjih coklah, 

ki spravijo ob živce vsakega smučarja, saj jih je nemogoče trajno odstraniti, 

dokler so kože na smučeh.

Pri bolnici Mrzle vode sva bila hitro (na zgornji sliki),

 nato pa je sledil izjemno strm vzpon v breg pod Hlipovcem. 

Še pred njim sva urezala smučino po označeni poti na Travnik. 

Najprej je šlo po strmi grapi navzgor, nato pa je sledil še redek smrekov gozd. 

Že sem premišljevala o tem kako lepa smuka nazaj naju tu čaka.

 Kmalu sva bila pod Turnovko katere strmina me vedno privlači in se že vidim,

 kako bom smučala prek nje.

Turnovko sva obšla po južni strani po označeni poti do koče na Velikem Travniku.

Pot je res označena a v tej obilici snega označbe ne pomenijo kaj dosti, 

če ti pot ni vsaj približno znana. 

Večjih težav s tem kljub temu nisva imela in koča na Travniku je bila hitro pred nama.

Od koče je bil pogled proti Savinjskim Alpam stalno spreminjajoč.

Megle so se dvigovale in spuščale.

Nato je sledil lažji vzpon na Turnovko s katere se da lepo razgledati bližnji Komen.

Že sva bila na Turnovki ( 1637 m). Tu sva pripravila smuči in sebe za strmo smuko.

Sedaj pa le navzdol. Uf  kako to paše.

Sledilo je še nekaj lepega vijuganja v pršiču po redkem gozdu navzdol, 

ki se je zaključilo v malo bolj strmi grapici. 

In  potem še "da se noge spočijejo" navzdol po zasneženi cesti. 

Lahko ta zima prinese še kaj lepšega? Kdo bi vedel ...

_____________________