Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 

vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 

ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 

Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.

 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.

Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 

in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 

nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 

ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 

Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 

ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 

Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 

no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti

Čas: okoli 5 ur

Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 

in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.

Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 

da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.

Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 

čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.

 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 

čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 

da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.

Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.

Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 

Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....

Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,

potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 

sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.

Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 

Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 

če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 

Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).

Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).

Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.

Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 

ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 

Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.

Tokrat gledava proti severu Korčule.

Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.

Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?

Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.

Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.

Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.

Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.

Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 

Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.

Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 

Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.

Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.

S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 

Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.

Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 

Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!

Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 

Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.

Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 

Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.

Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 

V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 

zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.

Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 

Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.

Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.

In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 

Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.

Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.

S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.

Sem še prideva, prav kmalu ...

... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.