Prikaz objav z oznako jadranski otoki. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako jadranski otoki. Pokaži vse objave

sobota, 30. oktober 2021

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti
Čas: okoli 5 ur
Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 
in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.
Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 
da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.
Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 
čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.
 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 
čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 
da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.
Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.
Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 
Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....
Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,
potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 
sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.
Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 
Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 
če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 
Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).
Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).
Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.
Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 
ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 
Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.
Tokrat gledava proti severu Korčule.
Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.
Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?
Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.
Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.
Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.
Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________



sobota, 26. marec 2016

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.
Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 
Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.
Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 
Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.
Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.
S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 
Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.
Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 
Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!
Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 
Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.
Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 
Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.
Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 
V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 
zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.
Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 
Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.
Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.
In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 
Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.
Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.
S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.
Sem še prideva, prav kmalu ...
... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.



sobota, 11. september 2010

Obzova

Danes je bil dan burje.Kadar piha burja 100 km na uro in več, je lažje hodit kot pa jadrat, čeprav tudi hoja ni najbolj enostavna. Zjutraj sva v burji najprej odtekla kratek tek, ravno toliko, da sva se ugrela za skok v razburkano in valovito hladno morje, ki je imelo okoli 18 stopinj celzija. Nato sva spakirala planinsko opremo v nahrbtnike in šla raziskovati planinske poti otoka Krka.

Planinske poti so vzorno opremljene s kažipoti in markacijami. Tokrat sva se napotila proti dvema najvišjima vrhovoma Krka, to je Obzova( 569 m)in Veli vrh(546 m). Na Obzovo vodi več planinskih poti. Izbrala sva si pot, ki se prične s ceste med Punatom in Baško. Hodila sva okoli 4 ure.














V začetku sva počasi napredovala, saj sva se pasla ob polnih grmih robid in res ni šlo dalje dokler se jih nisva do sitega najedla.











Znova in znova sva se ustavljala ob robidah in se pogovarjala, da bi si vzela tri dni dopusta in hodila po Krku s spalno vrečo in od grma do grma.











Ampak je bilo treba dalje, ker sva imela še veliko planov za ta dan. Planinska pot se je naenkrat spremenila v idilično travnato stezico.















V daljavi sva  zagledala ovce, ki so se pasle ter pastirja, ki je začel klicati na kup ovce s pojočim umirjenim glasom: ena beeee, ena beee., ter jih seganjati v ogrado. Opazovala sva to dogajanje , kar naenkrat pa so pastirju tri ovce zbežale navkreber, pastir je spremenil pojoči ton klicanja v sočnejši besednjak in se zapodil za njimi po strminah gor in dol.






Nisva čakala, kako se bo zadeva razpletla, ker naju je že vabil Veli vrh.












Seveda tu pot ni več klasično uhojena potka, ki bi jo videl pod nogami. Bolj se hodi kar tako po občutku med kamenji v čudoviti mesečevi pokrajini, pokriti z kamenji različne oblike. Burja je proti vrhu zelo naraščala tako da tudi, ko si z nogo stopil na predvideni stop na tleh, ti je burja nogo premaknila in planinski čevelj je pogosto pristal, kje postrani v razpoki med ostrim kamenjem. Ampak kaj bi to, nebo prepihano od burje, pokrajina pa prekrasna, pravi balzam za dušo.




Kljub sladkim oviram (robide) po poti in prekrasnim pogledom vse naokrog sva prispela na Veli vrh. Burja je bila tako močna, da smo se nekateri morali kar nasloniti na vrh, nekateri pa na široko stati.

In še čudovit panoramski razgled navzdol proti Punatu.












Midva pa sva naširoko odkoračila dalje, občasne markacije in predvsem pogled proti najvišjemu vrhu so naju vodile dalje.











Da imajo tudi ovce včasih dovolj vetra, sva opazila takole.













Med potjo sva videla tudi urejene kažipote, ki sva jih sicer povsem slučajno našla, ker vmes med kamenjem ni bilo ne vidne poti, kaj šele kakšne markacije. V primeru megle bi bilo zelo zabavno in razburljivo. Za  Obzovo so puščice kazala v tri nasprotne smeri. Odločila sva se za klasično varianto, to pomeni po najinemu srednjemu občutku. Pa se je spet izšlo, kot je treba.















Po prekrasni, zasanjani pokrajini sva prehodila  še nekaj vrhov. Verjetno tudi na Luni ni lepše, zato zaenkrat ne nameravava gor.












In tako sva prispela do Obzove; višje na Krku ne gre. Seveda so bili krasni razgledi na Baško grapo, kjer si slutil rahlo prepadne stene proti Baški, dalje proti Golemu otoku ter Rabu, na zahod pa proti otoku Plavnik ter na Cres s svojo visoko Osorščico. Močna burja nama je izčistila srce, misli in nama pregnala vse težave preteklih dni.









Na poti navzdol  nisva iskala markacij, ampak sva v daljavi določila cilj in šla čez drn in strn kakor nama je veter dopuščal. Marsikateri korak se je zaradi njega končal drugje kot sva mislila, a sčasoma se takšne hoje navadiš in jo vzameš kot del velike pravljice v kateri sodeluješ z vsem srcem. Občudovala sva kamnito pokrajino polno majhnih in velikih kamnitih figur, ki so prišle direktno izpod Stvarnikove roke.Tu si duša in telo res nasitita prvobitne žlahtnosti bele narave.





In po tejle mesečevi dolini se nikoli ne naveličaš hoditi. To so kot sanje, za katere želiš, da se nikoli ne končajo.













In spodaj je od burje peneče morje; kot velika sladica z obilico slastne pene ki vabi popotnike v svežino.













Tukaj pa spet obori za zavetje ovc. Mogoče so v preteklosti tu bili celo sadni vrtovi. Ljudje prejšnjih stoletij so bili res zelo prizadevni in skrbni, da so  takšen kos zemlje otrebili kamenja in uredili v mehko in plodno ravnico in jo ogradili.











V sončnih poletnih pripekah ovce tudi žejne niso bile.












Spet sva bila med robidami in grmi različnih oblik borovcev in brina.














In kaj narediš, ko ti korak obstane ob užitni gobi, ki je nisi ne iskal in še manj pričakoval na vetrovnem otoku sredi morja?

Nič, samo poiščeš vso njeno žlahto in si v mislih že naslikaš okusno večerjo. In to sva seveda tudi storila.

In še obisk Baške, ki je sicer lepša kot vse dolge plaže na Floridi, pa vseeno tudi ta ni bila po najinem okusu, zato sva si za kopanje izbrala eno še bolj po najinem izbirčnem okusu, kjer veter ni bil tako oster kot tukaj. Kopanje pa je bilo resnično osvežilno,saj je bilo morje še vedno tam okoli 18 stopinj. Ampak prekrasno za zaključek čudovitega dneva.

Takole je pa pihalo tam zgoraj: