Kamnik

 

Pot: cesta iz Matk, označena zahodna pot na Kamnik, pod Kamnikom na lovsko pot do vzhodne strani, nato nazaj na zahodno pot ter po njej na vrh Kamnika. Sestop po vzhodni grebenski poti ter po potkah in brezpotjih do izhodišča.

Začela sva z namenom, da se povzpneva na vrh Kamnika po zahodni strani. 

Vmes se od te poti oddalji lovska pot pod severne stene Kamnika. 

Seveda sva šla po njej, da ugotoviva kam vodi. 

Lovska pot kasneje ni bila več sledljiva, kot se to rado zgodi, pa sva vsak po svoje krenila proti vrhu. 

On je  krenil na vrh Kamnika kar direktno navzgor in kmalu izplezal na vrh, 

jaz pa pod stenami do severnega pristopa mimo bršljanovega srca ... 

... ter nato nazaj do zahodnega pristopa in po njem na vrh Kamnika (857 m),

 kjer sva končno spet skupaj nadaljevala pot.

Od bivaka sva hodila po lepem travnatem grebenu, občudovala teloh, (nič ni čudnega ob taki zimi) ...

...nato pa pričela sestopati po vzhodnem grebenu, ki pa je za spremembo zelo strm in zračen.

Pot je sicer lepo speljana, ampak za moj okus je tukaj bistveno lepše plezati navzgor.

Vmes sva srečala tudi tole lepo srce...

...se še kar spuščala...

...in še zadnji razkorak...

...pa sva bila ponovno pri velikem bršljanovem srcu.

Nadaljevala sva po lepem kolovozu v dolino, dokler je vodil v pravo smer,

 potem pa po svoje rezala nepotrebne ovinke in grape.

Sledilo je še zadnje previdno dejanje( ali bi ali ne bi...)- uspešno prečenje po trhlem ostanku prastarega mostu čez potok in za ovinkom naju je že nestrpno pričakoval najin avto.

Naštrikala sva 930 višinskih metrov in 8 km poti.

_______________________

 

Mrzlica

 

Pot: Prebold, Burkeljčev hrib, Golava, čez Homič, Mrzlica ter nazaj na Reško cesto

Tokrat sva izbrala daljšo pot do Mrzlice. 

Iz Prebolda mimo Burkeljčevega hriba in lovske koče sva se usmerila na vrh Goljave. 

Pot od lovske koče na vrh Goljave je označena z novoletnimi okraski, 

kar doprinaša prazničnemu vzdušju, čeprav ni zimske idile.

Greben Golave je prav prijeten za vzpon in že pred vrhom se odpre krasen razgled po savinjski dolini.

Pogled z grebena Golave na Gozdnik ter Kamnik v ozadju.

Na vrhu Golave(834 m) še vedno stoji  ličen Blažev bivak.

Sestopila sva po strmi Andrejevi poti, ki so jo lepo speljali mimo skalnatih sten.

Nadaljevala sva proti Homiču, kjer je potrebno ponovno strmo navzgor. 

Pot na Mrzlico sicer vodi mimo Homiča, vendar sva želela osvojiti tudi ta vrh. 

Za nagrado sva smela uživat še na strmi poti navzdol na drugi strani vrha.

Pa še vzpon na vrh Mrzlice (1122 m) ter spust do koče na zasluženo malico. 

Tu sva srečala dolgoletnega prijatelja s katerim smo izmenjali poročila o vseh pomembnih dogodkih, 

 ki so se nam dogodili v mesecih, ko se nismo videli. . 

Skupaj smo tudi sestopili do njegovega avta v bližino lovske koče, od koder smo se zapeljali nazaj v Prebold.

_________________________

Nebeška Gora in Kum

 Pot: Radeče, Svinjski rt, Nebeška gora, Ključavnica, Kum, Hrastnik in z vlakom nazaj v Radeče

Čas: 8- 9 ur z vsemi postanki in stranpotmi

Tokrat sva izbrala malo daljšo pot. Avto sva pustila na železniški postaji v Radečah. 

Bilo je mrzlo jutro in koračila sva skozi Radeče in iskala pot proti Kumu. 

Izbrala sva eno, ter se po kakšni uri in pol hoje ugrela in končno dvignila iz doline,

 ter pod seboj zagledala Zidani most. Koliko mostov je speljanih čez Savo? 

Odgovor je kot na dlani na zgornji sliki.

Malo prej sva se pridružila še markirani poti. 

Markacije so naju vodile mimo Svinjskega rta, ter dalje po cestah in kolovozih 

in najinih novih bližnjicah do Nebeške gore. 

Od Svinjskega rta do Nebeške gore - kakšna imena so si izmislili??

Z Nebeške gore so lepi pogledi čez dolino Sopote do severnih dolenjskih hribčkov in vzpetin.

Med potjo je bila tudi takšna čedna postojanka.

Trenutno je to najbolj zaseden hotel v Zasavju.

Midva pa sva hodila dalje. V želji da bo prišla čimprej na Kum sva seveda našla bližnjice

 in se tako povzpela še na nekaj nenačrtovanih vrhov (npr. tudi na Ključavnico).

Hodila sva torej gor in dol v pravi smeri in končno sva zadela tudi Kum ( 1220 m).

Iz slike se vidi, da je bila lepa sončna sobota ( kljub slabši napovedi vremenarjev) ter mnogo obiskovalcev.

To naju tokrat ni motilo, saj na vsej poti do sem nisva srečala kakšnega pohodnika. 

Dolgo sva sedela na topli klopi in uživala ob kapučinu (to go) in okusni gibanici.

Pogled naokoli ni bil preveč jasen, pa to ni pokvarilo najine dobre volje.

Sedaj pa navzdol ob obsežnih planjavah samega zdravja. Velike trate čemaža.

Tudi čez pašnike in travnike.

Med potjo navzdol je bilo nekaj izpostavljenih razglednih točk. 

Na eni od njih sva udarila še eno pavzo.

Pot navzdol je zelo strma, obstajajo pa še bolj ekstremni sestopi, kot sta Štefanova in Lojzeva riža.

Midva sva tokrat imela že dovolj svojih riž, 

zato sva te ponujene riže brez dileme pustila za kdaj drugič.

Po dveh urah strme hoje navzdol sva pa le zagledala najino končno točko - železniško postajo v Hrastniku.

A veš da Sava sploh ni tako mrzla? Noge so se ohlajale po prehojenih 2000 višinskih metrov ter 21 km poti. Nato pa je sledilo še hitrih 11 km ( ču, ču train....)

 In nastal je spet en lep krog.

Kopitnik

Pot:  Zidani most, Kopitnik, Gore, Hrastnik, Zidani most

Pot na Kopitnik od Zidanega mosta je speljana kar z glavne ceste strmo navzgor. 

V mokrem ta pot navzdol vsekakor ni užitna. V strmini navzgor  pa je šlo, 

čeprav sva še kar dolgo poslušala hrup iz  kamnoloma in magistralne ceste v dolini.

Čez kakšne pol ure se je pot položila in hrup je naenkrat prenehal. 

Na drevesu ob poti pa sva zagledala to simpatično opozorilno tablo. 

Res nama je pomolila psička še tačko v pozdrav.

Po kakšnih dveh urah hoje navzgor, počez in po cesti sva prišla do Marinkove koče, 

kjer je kažipot kazal za vrh Kopitnika.

Proti vrhu je izgledalo takole.

Sam vrh Kopitnika (919 m) pa je čeden, skalnat z lepimi razgledi.

Z vrha gledava sosednji greben s kamnitimi stolpiči in si v mislih označiva,

 da bo enkrat potrebno iti še tja - tudi do tamkajšnjega bivaka.

Začel je pihati mrzel veter in vrnila sva se nazaj in nadaljevala še do koče pod Kopitnikom.

 Lepa koča je seveda samevala, se ve zakaj.

Dalje sva poiskala pot proti vasici Gore. Ob poti je bila tale čedna domačija, ki je v fazi obnove. 

Ali bo zima še kar trajala?

Najina pot je nato potekala večinoma po širokih stezah in slabih makadamskih cestah. 

Občasno tudi po improviziranih bližnjicah in že sva bila v vasici Gore.

Od cerkvice, ki dominira nad vasjo, je lep pogled na Kum - najvišji vrh zasavskih hribov.

Od vasi Gore pa je sledila lepa, mehka, občasno tudi strma steza samo še navzdol do Hrastnika. 

Pot se je vila večinoma po gozdnatem in razglednem grebenu - Šavna peč v dolino.

Peš pot sva zaključila v Hrastniku na železniški postaji, 

od tam pa sva se z vlakom vrnila nazaj v Zidan most.

Veliki Brat nama je vseskozi skrbno sledil in beležil vsak najin korak. 

Na koncu je lepo izrisal še najino krožno pot ter nama postregel s kompletno statistiko lepega dneva. 

V nekaj urah hoje se je nabralo za 15 km luštne poti na kateri sva premagala  

1450 metrov vzpona in prav toliko spusta

__________________

  .