Lisca in Veliko Kozje

Pot: vas Lisce, Lisca, Sv. Lovrenc, Veliko Kozje in nazaj

Čas. okoli 5 ur

Tokrat se zapeljeva  do meje najine statistične regije po žig, ki nama manjka z razširjene slovenske planinske transverzale. Čeprav sva na Lisci že bila nekajkrat.

Po markirani poti sva hitro na vrhu Lisce- 948 m, ni kaj za opisovat.  

Na vrhu brije mrzel veter, trikrat zaokroživa okoli koče, da bi našla ta presneti žig. 

Ja pa ja, končno ga najdeva. Varno je zaklenjen v mali sobici za steklenim oknom. 

Samo gledava ga lahko. 

Ni čudno, saj se stare dobre planinske koče spreminjajo v hotele in gostinske postojanke. 

In te grdo gledajo, ko si pred kočo postrežeš s svojo malico. 

Torej morava priti na Lisco še enkrat po žig, po možnosti čez vikend v nekorona času, 

da bi lahko "uživala" z množico vikendašev, ki so prišli na nedeljsko kosilo.

Zakoračiva zopet navzdol proti Velikem Kozjem. Pokrajina je lepa, obarvana v jesenske barve. 

Hitro sva mimo cerkvice sv. Lovrenca in nato se pot drži samo še navzgor.

Veliko Kozje - 986 m. Mrzel veter se tako zaganja v naju, da le na hitro pogledava naokrog.

Se pa velja potrudit sem gor, saj je razgled res odličen.

V ozadju prepoznava Kum, pa še kakšen hribček, na katerem sva v preteklosti že stala.

Prepoznava tudi Donačko goro in Boč.

Sledila je pot nazaj do cerkvice sv.Lovrenca, potem pa sva ubrala po svoji bližnjici do avta, 

ki naju je zvesto čakal v slikoviti vasici Lisce.

______________________

 

Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

Pot:   kmetija Tratnik nad Libojami, Šmohor, Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

Čas: okoli 8 ur

 Ko se povzpneš v griče nad Libojami proti Šmohorju, 

se na drugi strani doline takole vidi Kotečnik, najin današnji zadnji cilj.

 Na poti do Šmohorja na lepi ravnici sameva nedokončana hišica 

ter čaka lastnika da nadaljuje z gradnjo.

 Na Šmohorju - 784 m je vse drugače kot pred 30 leti, ko sva ga zadnjič obiskala, 

le stare mogočne  lipe so še vedno enake.

 Malič - 936 m ter oddajnik na njem. Zraven pa kontejner domačih radioamaterjev.

 Pogled v dolino z Maliča.

 In še pogled na oddaljeni Kum.

 Tokrat sva hodila med spominčicami in ne več med čemažem.

 Dom na Šmohorju sameva.

 In še zgovoren napis ob domu, ki mu ni kaj dodati. Res predvsem zato hodimo v hribe.

 Znane šmohorske lipe nudijo poleg bogate sence tudi zavetje.

 Na poti na Gozdnik sva pogledovala nazaj in Malič, ki se je hitro oddaljeval.

 Gozdnik - 1090 m ter bivak na samem vrhu.

 Na kraju najine poti sva skočila še na Kotečnik - 772 m. Pogledat sva šla tudi plezališče in vzpodbujat spretne plezalce v težkih smereh.

 Sva pokukala tudi proti domači gori Oljki.

Lep dan sva zaključila zadovoljna.

Krvavica in Čemšeniška planina

Pot: vas Loke, Krvavica, Zajčeva koča, koča na Vrheh, Čemšeniška planina, vas Loke

Višinska razlika: 1200 m

Čas:  okoli 7 ur

Tokrat so prišli na vrsto bližnji zasavski griči, po katerih že dolgo nisva pohajala. 

Kak kilometer za vasjo Loke sva pustila avto in se zagrizla v strmino po poti za Krvavico.

 Ob poti je raslo samo zdravje...

Zlezla sva še skozi okno...

...in bila sva kmalu na vrhu Krvavice (909 m),

Z vrha je lep razgled po Savinjski dolini.

Sestopila sva v smeri Zajčeve koče mimo  razgledne točke, ki je kar vabila k malici.

Pogled nazaj na Krvavico ter njeno okno.

Zajčeva koča je bila zaprta, kar pa naju nikakor ni motilo.

Še prazno korito je samevalo ob koči.

Od Zajčeve koče sva malo podaljšala najino pot in nadaljevala proti koči na Vrheh. 

Tudi ta koča je bila zaprta kar ni čudno, saj je bilo sredi tedna.

S poti proti Čemšeniški planini se je nenadoma ponudil markanten pogled na Krvavico.

Nato je sledil vzpon na Čemšeniško planino mimo 

Gunetove glave ( 926 m), čez Veliki vrh (1184  m). 

Na tem ozkem grebenu drevesom ni lahko obstati, kar dokazujejo nekatere bukve, 

ki kažejo sledove borbe z močnimi naravnimi silami.

Pot je naju vodila dalje mimo  Črnega vrha (1204 m). 

Zadnji vrh Čemšeniške planine - Tolsti vrh ( 1170 m ) in kočo sva tokrat izpustila.

S planine sva se spustila po severni strani, ki je bila letos že lepo polepšana z zvončki.

 Zelo sva bila previdna, da ne bi kakšnega pohodila. 

Spuščala sva se v širokih serpentinah navzdol po mrzli severni strani.

 Za konec je bilo potrebno prepešačiti še nekaj kilometrov makadamske ceste. 

Zelo naju je osrečilo, ko sva končno zagledala najin avto.

Gps nama je malo težje sledil, a je zmogel na koncu pokazat, kaj sva zaštrikala tokrat. 

Nabralo se je za 1200 m višinskih metrov ter 15 km poti.

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )

Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 

Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 

 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 

Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.

 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 

Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.

Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.

Čemšeniška planina

Izhodišče:  nekaj km nad Trojanami

Na dan 18.04.2015 je naše planine zopet pobelil sneg. Celo na Čemšeniški planini ga je zapadlo kakšnih 10 cm,  ki pa je v naslednjem sončnem dnevu hitro skopnel.

Čemaž pri čemažu = Čemšeniška planina.

Od koče dalje vodi prijetna krožna steza še na Črni vrh - 1205 m, najvišji vrh te planine.

V gozdni podrasti ne vidiš in ne vonjaš drugega kot čemaž. Pa ne enega - ampak čemažno polje!

Še najin današnji spremljevalec je bil od vonja čemaža povsem miren in zadovoljen.

Ob prijetni koči na vrhu planine pa je mnogo obiskovalcev uživalo ob čemaževi juhi, čemaževi enolončnici, čemaževih štrukljih in celo čemaževem štrudlu. Ni bilo mogoče drugega kot poskusiti in voščiti dober tek.