Krn in Batognica

Pot: planina Kuhinja. Krn, Batognica, jezero Lužnica, planina Kuhinja

Iz planine Kuhinja  v kakšni uri prideš do planine Slapnik- 1250 m.

Pogled navzdol na planino Slapnik.

Sledi lep travnat greben.

Proti vrhu sta naju pozdravili dve ovci.

Na vrhu Krna- 2244 m je čudovit razgled na Batognico ter ostale Julijce.

Batognica - 2164 m je preluknjana skoz in skoz.

Pot je lepo speljana mimo vseh številnih predorov in bunkerjev.

Pogled nazaj na Krn in Gomiščkovo zavetišče pod Krnom.

Vrh nad Peski se reče temule lepotcu.

Ko hodiš mimo jezera v Lužnici je polno min, praznih in tudi polnih- neeksplodiranih, 

samo da malce zaviješ stran iz poti.

Tako neeksplodirano mino sva postavila na vidno mesto.

Pa še ena mina v ostenju. Seveda so te najdbe vse izven rednih poti.

In lepo nazaj na planino Kuhinja, kjer sva zaključila najin gorski krog.

______________________

Matajur

Čas: okoli 6 ur

Na Matajurju do zdaj še nisva bila, pa toliko je omenjan vedno in povsod.

Prvi razgled se je ponudil na   planšarijo.

Pot je bila mokra, spolzka, meglice so se dvigovale in spuščale ter v močnem vetru preganjale čez Matajur. Razgledov z vrha nisva užila zato pa sva uživala v prvih letošnjih barvah jeseni.

Vrh 1684 m je zakrila megla tako, da razgledov nisva imela nič ampak nič zato sva ga pa spoznala vsaj s talne perspektive.

Bavški Grintovec

Pot: izvir Soče - planina Zapotok - Bavški Grintovec in nazaj
Čas: okoli 10 - 12 ur
Bavški Grintavec - 2347 m nima lahkih dostopov, poleg tega pa je tudi vsak vzpon nanj označen za okoli 6 ur.

Takoj na izhodišču naju je presenetila tabla, da je pot tik pod vrhom zaprta zaradi podora. 

Kaj naj sedaj, nič..., greva po planu dalje, če sva že tu.

Jutro je bilo krasno, opazovala sva že skale nad samotno planino Zapotok...

...prečila veliko snežišče. Pot se je nadaljevala strmo gor, nato po izpostavljenem grebenu dalje...do velikega podora. Ta podor je kakšnih 15 minut pod vrhom.

Na zgornji sliki ne izgleda nič posebnega, toda je. Je izredno strm in skale nad njim visijo na ničemer, pot pa se nadaljuje ravno po teh skalah dalje. Ni nama bilo všeč in sva se obrnila nazaj, tudi to je včasih potrebno.

Sestop je potekal po isti poti, nazaj na idilično planino Zapotok.

Pogled navzdol s planine in na prelaz Vršič .

Pogled nazaj na Bavški Grintavec ter sedlo Planja,  hm še enkrat bo treba nanj, tokrat z druge strani.

Goličica

Pot: Vršiška cesta z ovinka št.38  -  prečenje Mlinarice - Debela peč - Goličica in nazaj
Razmere: delno oblačno
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: 7 ur

Za zadnji dan potepanja po Juljicih sva izbrala Goličico. Pogled na planinsko karto pokaže,
da je vrhov z imenom Goličica,  kar nekaj. Tokrat je bila na vrsti trentarska Goličica.
Ena od dveh poti na njen vrh se prične pri 38.ovinku vršiške ceste.
V nadaljevanju je bilo potrebno prečiti Mlinarico in sicer po zagozdenem deblu v strugi.

Nadaljevanje poti nam nazorno pokažejo kamniti možici.

V dveh urah sva prečila nekaj strmih grap in se ponekod vzpenjala precej navzgor. 

Zaradi strmih pobočjih pod ozkimi prehodi je bil potreben zelo previden korak.

Neoznačena stezica se je ponekod res nepričakovano izgubila a večinoma je bila dobro sledljiva. 

Ker je skoraj povsod vodila strmo navzgor sva kmalu dosegla sedlo pod Debelo pečjo.

Gozd je pogozden z drevesi, od katerih marsikatero kaže znake težke borbe za preživetje

 v trdem okolju s pogostimi snežnimi plazovi in padajočim kamenjem.

Pod Debelo pečjo je steza zavila v levo in zopet je šla strmo navzgor.

Tudi ruševje je bilo sveže porezano, zato se je dalo lepo napredovati.

Ruševje se je razredčilo in videlo se je lahko že daleč naokrog.
Najvišji v zahodni smeri je bil seveda Jalovec ter levo najin včerajšnji Pelc.

Vrh Goličice pa je bil po dobrih treh urah strme poti že bližje.

V dolini se vije Soča, občasni hrup s vršiške ceste pa naju ni več dosegel.

Vrh Goličice je čudovit razglednik. Čeprav je visoka le 2101 m se ti zdi kot da si na strehi sveta. 

Pred nama je bil Germlajt, Planja in Razor v ozadju.

Malce desno se vidi Pogačnikov dom na Kriških podih in Stenar v ozadju, levo je Bovški gamsovec.

Prisojnik,  Zvoniki in levo grapa pod zadnjm oknom Prisojnika.

Pihavec ter Triglav.

Tu gor na Goličici bi človek kar stal in gledal okoli. Ostal bi in ne bi šel nikoli več dol. 

Neka posebna energija te ne vrhu dela srečnega in zadovoljnega. 

Neverjetno lep razgled nudi na vse strani. Na vrhu se počutiš zelo dobro.

Čeprav je Goličica po višini skromen dvatisočak in so okoliške gore višje, te to sploh ne moti.
Res je čudovit razglednik.

Okoli Jalovca  so se oblaki rahlo nabirali in občasno temneli.

Dolina Soče je daleč spodaj.

Težko je bilo zapustiti tako prelep razglednik.

Strmina je bila ponekod res takšna, da je zgledala nepremagljiva. Pa je vseeno šlo. 

Včasih res s težavo in naporom vsega telesa.

Da bi malo pomagala bodočim obiskovalcem, da ne zgrešijo poti, sva ob povratku v dolino postavila nekaj dodatnih kamnitih možicev na markantnih točkah.

Že sva bila zopet pri koritih Mlinarice.

Voda je bistra in hladna, čeprav je Mlinarica imela nizek vodostaj.

Pa se je kljub temu bilo prijetno v enem od tolmunov malo namočit in ohladit.

Res ne potrebujeva doma lastnega bazena, 

dokler je na voljo dovolj naravnih kopališč, ki so vedno neoporečno čista.

Kasneje, pri povratku domov, sva se seveda okopala, zaplavala in se posončila še ob bistri Soči,

 ki pa je bila primerno topla. Užitek brez primere!

_________________________